Spomnimo: konec februarja je društvo Srebrna nit, združenje za dostojno staranje, na tiskovni konferenci predstavilo pobudo za pravno ureditev evtanazije, "pomoči pri dokončanju življenja", kot so zapisali; pisci in nekateri podpisniki pobude - mnoge znane slovenske osebnosti - so predstavili argumente, zakaj želijo, da država omogoči svobodo odločanja o lastni smrti.
Sredi tega tedna je simpozij o evtanaziji organizirala Slovenska medicinska akademija, organizacija, ki je bila leta 2017 ustanovljena v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Tako kot na tiskovni konferenci "pobude" ni bilo slišati nasprotnikov evtanazije, tudi na simpoziju medicinske akademije ni bilo nikogar, ki bi javno zastavil glas zanjo. Ne med razpravljavci ne med občinstvom. Če se je na prvi večkrat slišalo pojasnilo, da je stopnja možnosti zlorab uzakonjene evtanazije ali pomoči pri samomoru skorajda zanemarljiva, so na simpoziju možnosti zlorab naslikali do strašljivih razsežnosti; ne da se spregledati, da je bila večina teh podatkov vzetih iz člankov tako imenovanih pro-life organizacij iz tujine. Se pa zagovorniki ene in druge opcije strinjajo, da se je treba o tej temi strpno, izčrpno in argumentirano pogovarjati. Sicer ni manjkal medvzklik, ali je čas, ko nam kadrovsko in finančno razpada zdravstveni sistem, res najboljši, da se začne v parlamentu odpirati vprašanje, kako umiramo, ampak kateri čas pa je najboljši? Za svojevrsten paradoks je poskrbel predsednik državnega zbora Dejan Židan, ki se je udeležil prve tretjine simpozija in zbrani zdravniški srenji odpredaval, kako nedopustno je, da pri nas še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, in očitno spregledal, da že desetletje vedri tam, kjer bi zakon morali pripraviti in sprejeti, pa se jim tudi v tej sestavi parlamenta nikamor ne mudi.
Dr. Božidar Voljč, predsednik KME, je na simpoziju predstavil izhodišča, ki so komisijo vodila pri oblikovanju naslednjega mnenja: "Evtanazija naj bi v končni fazi življenja ohranjala človeško dostojanstvo umirajočih in zagotovila spokojno smrt. A ko človeško dostojanstvo ločimo na tisto, ki je samega sebe vredno, in na tisto, ki se ga prav zaradi njegove ohranitve prekinja, o prekinjanju vedno odločajo tudi drugi. Dovoljena evtanazija bi že sama po sebi med aktivne in samostojne državljane v visoki starosti vnesla pomisel ali občutek potrebe po tem, da se umaknejo in da niso nikomur v breme, saj se evtanazija ne ponuja samo na smrt bolnim, ampak tudi tistim, ki iz različnih osebnih razlogov, po samostojnem premisleku in odločitvi, ne želijo več živeti. V življenja najšibkejših bi se vnesla nova razmerja. Smrt številnih, od nege povsem odvisnih starih ljudi v domači oskrbi je neredko zaželena in v državah, kjer evtanazija poteka, večino vseh opravijo domači zdravniki na domovih bolnikov. Neznosno telesno in duševno trpljenje je težko opredeliti, njegove interpretacije, ki naj bi evtanazijo upravičevale, so vedno širše.
Število evtanazij se vsako leto povečuje, evtanazirajo tudi otroke, psihiatrične bolnike in starejše z demenco. Z odvzemanjem organov evtanaziranih za transplantacijski program takoj po tem, ko so izdihnili, se evtanaziji dodaja povsem nova vsebina. Pojavil se je pojem 'altruistične evtanazije', umreti v korist drugih, zaželeni so vitalni organi. Vse to zastavlja vprašanje, v kolikšni meri se v tako različnih primerih spoštujeta pogoj samostojnega odločanja in dostojanstvo smrti."
Načela, ki ga vodijo, izhajajo iz Ženevske in Helsinške deklaracije, Oviedske konvencije, slovenskega Kodeksa zdravniške etike in slovenske ustave, pravi Božidar Voljč. V nobenem od teh dokumentov se ne omenja ne prekinjanje življenja ne možnost, da bi zdravniki evtanazirali bolnike.
Tudi ne moremo mimo pasti, ki jih evtanazija predstavlja. Veliko se piše o izkušnjah iz Nizozemske, kjer so v ozadju ekonomski interesi, torej znebiti se neproduktivnega dela prebivalstva. Vedno več se govori o nezakonitem pridobivanju organov za transplantacije, tudi o tem, da se odobritev evtanazije širi in ne zadeva več le neozdravljivo bolnih. Zdaj lahko za evtanazijo zaprosi človek, ki je utrujen od življenja."
Eno od prepričanj, zakaj si pri nas ne moremo "privoščiti" uzakonjenja evtanazije, je mnenje, da kot družba civilizacijsko nismo zreli za takšno odločitev. Zagovorniki pravice odgovarjajo, da prav s podelitvijo pravice do pomoči pri dokončanju življenja dvigamo civilizacijsko raven. S slednjim se ne strinja prof. dr. Borut Ošlaj s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: "Države, ki so že uvedle evtanazijo, so v ideološkem pogledu brez izjeme dokaj homogene, natančneje rečeno, so prevladujoče liberalno usmerjene. Za nas pa velja, da smo močno razdeljeni zaradi različnih ideoloških, političnih, religioznih in svetovnonazorskih usmeritev; z lastnimi razlikami skratka ne znamo shajati. Bolj kot skrb za skupno dobro so nam blizu zdraharstvo, razprtije in vzajemne diskvalifikacije. Uzakonitev evtanazije bi bila pri nas možna samo na plečih ponovno razplamtelih ideoloških bojev in na končnem preglasovanju. In čemu vse to? Zgolj zato, da bi v prvi fazi delovanja zakona sto ali morda nekaj sto izjemnim primerom na letni ravni omogočili, da umrejo in trpijo en mesec manj, kot bi se to zgodilo, če evtanazije ne bi uzakonili. Ja, študije namreč kažejo, da se z uvedbo evtanazije življenje in trpljenje v povprečju skrajšata za en mesec."
Sredi tega tedna je simpozij o evtanaziji organizirala Slovenska medicinska akademija, organizacija, ki je bila leta 2017 ustanovljena v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Tako kot na tiskovni konferenci "pobude" ni bilo slišati nasprotnikov evtanazije, tudi na simpoziju medicinske akademije ni bilo nikogar, ki bi javno zastavil glas zanjo. Ne med razpravljavci ne med občinstvom. Če se je na prvi večkrat slišalo pojasnilo, da je stopnja možnosti zlorab uzakonjene evtanazije ali pomoči pri samomoru skorajda zanemarljiva, so na simpoziju možnosti zlorab naslikali do strašljivih razsežnosti; ne da se spregledati, da je bila večina teh podatkov vzetih iz člankov tako imenovanih pro-life organizacij iz tujine. Se pa zagovorniki ene in druge opcije strinjajo, da se je treba o tej temi strpno, izčrpno in argumentirano pogovarjati. Sicer ni manjkal medvzklik, ali je čas, ko nam kadrovsko in finančno razpada zdravstveni sistem, res najboljši, da se začne v parlamentu odpirati vprašanje, kako umiramo, ampak kateri čas pa je najboljši? Za svojevrsten paradoks je poskrbel predsednik državnega zbora Dejan Židan, ki se je udeležil prve tretjine simpozija in zbrani zdravniški srenji odpredaval, kako nedopustno je, da pri nas še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, in očitno spregledal, da že desetletje vedri tam, kjer bi zakon morali pripraviti in sprejeti, pa se jim tudi v tej sestavi parlamenta nikamor ne mudi.
Smrt je neredko zaželena
Stališča Komisije za medicinsko etiko (KME), Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice so jasna: evtanazije ni mogoče sprejeti za družbeno sprejemljivo dejavnost. Ker spreminja kulturno in civilizacijsko izročilo naše družbe, ker usodno posega v odnos med zdravniki in bolniki.Dr. Božidar Voljč, predsednik KME, je na simpoziju predstavil izhodišča, ki so komisijo vodila pri oblikovanju naslednjega mnenja: "Evtanazija naj bi v končni fazi življenja ohranjala človeško dostojanstvo umirajočih in zagotovila spokojno smrt. A ko človeško dostojanstvo ločimo na tisto, ki je samega sebe vredno, in na tisto, ki se ga prav zaradi njegove ohranitve prekinja, o prekinjanju vedno odločajo tudi drugi. Dovoljena evtanazija bi že sama po sebi med aktivne in samostojne državljane v visoki starosti vnesla pomisel ali občutek potrebe po tem, da se umaknejo in da niso nikomur v breme, saj se evtanazija ne ponuja samo na smrt bolnim, ampak tudi tistim, ki iz različnih osebnih razlogov, po samostojnem premisleku in odločitvi, ne želijo več živeti. V življenja najšibkejših bi se vnesla nova razmerja. Smrt številnih, od nege povsem odvisnih starih ljudi v domači oskrbi je neredko zaželena in v državah, kjer evtanazija poteka, večino vseh opravijo domači zdravniki na domovih bolnikov. Neznosno telesno in duševno trpljenje je težko opredeliti, njegove interpretacije, ki naj bi evtanazijo upravičevale, so vedno širše.
Število evtanazij se vsako leto povečuje, evtanazirajo tudi otroke, psihiatrične bolnike in starejše z demenco. Z odvzemanjem organov evtanaziranih za transplantacijski program takoj po tem, ko so izdihnili, se evtanaziji dodaja povsem nova vsebina. Pojavil se je pojem 'altruistične evtanazije', umreti v korist drugih, zaželeni so vitalni organi. Vse to zastavlja vprašanje, v kolikšni meri se v tako različnih primerih spoštujeta pogoj samostojnega odločanja in dostojanstvo smrti."
Načela, ki ga vodijo, izhajajo iz Ženevske in Helsinške deklaracije, Oviedske konvencije, slovenskega Kodeksa zdravniške etike in slovenske ustave, pravi Božidar Voljč. V nobenem od teh dokumentov se ne omenja ne prekinjanje življenja ne možnost, da bi zdravniki evtanazirali bolnike.
Utrujeni od življenja
Ostro odklonilen do evtanazije je tudi zdravnik prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije: "Evtanazija nima kaj dosti opraviti z delom zdravnika, a ker smo zdravniki vpeti kot možni izvajalci, naj povem, kako se počutim ob tem. Delo zdravnika temelji na strokovni brezhibnosti in etičnih načelih. Etična načela pa so nekaj večnega, nekaj, kar se bistveno ne spreminja. Profesor Milčinski nas je učil, da če etična načela niso v skladu s pravnimi normami, se morajo pravne norme prilagoditi etičnim načelom in ne obratno. Poslanstvo zdravnika je varovanje človekovega zdravja in življenja vse od spočetja do njegove smrti. Etična načela so temelj, da zdravnik dela dobro in da dobro bolnika postavlja pred svoje. Zdravnik je poklican, da ohranja življenje vseh, še zlasti pa tistih, ki so nebogljeni. Zdravnik ne more biti izvršitelj usmrtitve, ker je to v popolnem nasprotju z njegovim poslanstvom. Je prinašalec življenja, ne prinašalec smrti. Evtanazija je nasilna, hotena prekinitev življenja. Ruši se ena temeljnih pridobitev človeške civilizacije: Ne ubijaj!Tudi ne moremo mimo pasti, ki jih evtanazija predstavlja. Veliko se piše o izkušnjah iz Nizozemske, kjer so v ozadju ekonomski interesi, torej znebiti se neproduktivnega dela prebivalstva. Vedno več se govori o nezakonitem pridobivanju organov za transplantacije, tudi o tem, da se odobritev evtanazije širi in ne zadeva več le neozdravljivo bolnih. Zdaj lahko za evtanazijo zaprosi človek, ki je utrujen od življenja."
Z lastnimi razlikami ne znamo shajati
Dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Igor Švab pravi, da evtanazija ni medicinska storitev in da je naloga zdravnika zdraviti. To je tudi vodilo pri izdelavi programov poučevanja. Kaj bi učenje evtanazije pomenilo za pouk? "S tehničnega stališča gre le za manjši poseg v kurikulum, če se pošalim. Vendar gre za bistveno spremembo v poslanstvu zdravnika. Učiti bi morali, da so bolnikove želje pomembnejše od etičnih principov, da življenje ni nedotakljivo in da ima vsak posameznik pravico, da ga konča. In da mu je to pravico zdravnik dolžan zagotoviti, tudi če je v nasprotju z njegovimi prepričanji." Igor Švab, prvo ime družinske medicine pri nas, pomni misel družinskega zdravnika ob razpravi o evtanaziji: "Razpravljanje o evtanaziji postane zelo čustveno, ko se iz udobnega zavetja teorije premakne na praktično področje. Kot družinski zdravnik se takrat zaveš, da si bo družba, namesto da bi uredila področje paliative, umila roke, in ti naložila nehvaležno nalogo, ki jo boš moral opravljati v nasprotju s svojimi prepričanji."Eno od prepričanj, zakaj si pri nas ne moremo "privoščiti" uzakonjenja evtanazije, je mnenje, da kot družba civilizacijsko nismo zreli za takšno odločitev. Zagovorniki pravice odgovarjajo, da prav s podelitvijo pravice do pomoči pri dokončanju življenja dvigamo civilizacijsko raven. S slednjim se ne strinja prof. dr. Borut Ošlaj s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: "Države, ki so že uvedle evtanazijo, so v ideološkem pogledu brez izjeme dokaj homogene, natančneje rečeno, so prevladujoče liberalno usmerjene. Za nas pa velja, da smo močno razdeljeni zaradi različnih ideoloških, političnih, religioznih in svetovnonazorskih usmeritev; z lastnimi razlikami skratka ne znamo shajati. Bolj kot skrb za skupno dobro so nam blizu zdraharstvo, razprtije in vzajemne diskvalifikacije. Uzakonitev evtanazije bi bila pri nas možna samo na plečih ponovno razplamtelih ideoloških bojev in na končnem preglasovanju. In čemu vse to? Zgolj zato, da bi v prvi fazi delovanja zakona sto ali morda nekaj sto izjemnim primerom na letni ravni omogočili, da umrejo in trpijo en mesec manj, kot bi se to zgodilo, če evtanazije ne bi uzakonili. Ja, študije namreč kažejo, da se z uvedbo evtanazije življenje in trpljenje v povprečju skrajšata za en mesec."
