Čebelarstvo naj se prenaša iz roda v rod 

»Dokler človek ni v čebelarskem svetu, si sploh ne predstavlja, kako pomembne so čebele. Večina jih misli, da prinašajo le medičino, mano in druge pridelke. Čebela pa dejansko oprašuje. Neka statistika kaže, da je vsaka tretja ali četrta žlica hrane na svetu od opraševalcev, med katerimi imajo najvidnejšo vlogo prav čebele,« je dejal sogovornik. Dodal pa, da čebelarji izkoristijo le okrog deset odstotkov od tega, kar jim čebele podarijo.
Rožman se s čebelarjenjem ukvarja okrog 30 let. Panje ima locirane pri Gradu na Goričkem in v Paričjaku, v njih pa je 25 čebeljih družin. »Čebele so letos izletavale že januarja, ker je bilo precej toplo. Nato pa je vreme spet ponagajalo in smo morali biti čebelarji previdni in imeti občutek za njihovo prehrano. Kajti čebele morajo biti dovolj nakrmljene z medom ali morda s pogačami in tekočinami,« je pojasnil. Je pa za slovensko avtohtono čebeljo pasmo, kranjsko čebelo ali kranjsko sivko, značilno, da je aktivna že zgodaj v spomladanskem času, prej kot ostale pasme.

Začela so se prva opravila
»Čebele sedaj nabirajo cvetni prah, čebelji kruhek, na raznih pomladanskih rastlinicah, tu gre za manjšo pašo. Potem pa se bo pričelo z lesko, vrbo, sadnim drevjem in oljno ogrščico, najbolj pa čebelarji čakamo na akacijo. Kasneje bosta cvetela še lipa in kostanj, v jeseni ajda, v okolju ob Muri pa so tudi zlate rozge, nedotik in rastline, ki so v simbiozi z našo pokrajino,« je o pašah čebel povedal Rožman. Sam prideluje predvsem med in propolis, iz cvetnega prahu pa izdeluje tudi izdelke za domačo uporabo: »To, kar pridela čebela, je naravno in brez kakršnih koli dodatkov. Med je bil nekoč edino sladilo, med vojnami pa so ga skupaj s propolisom uporabljali tudi za celjenje ran«. Začetki čebelarstva naj bi segali 60.000 let nazaj, v dolgi zgodovini pa je prišlo do sprememb oblik in načinov čebelarjenja. Slovenski čebelarji po sogovornikovih besedah v moderni dobi, ko so čebele preselili iz okolja v panje, najbolj prisegajo na AŽ (Anton Žnideršič) panje, ki so slovenska klasika. Dobre izkušnje pa imajo tudi z nakladnimi panji. Pri dejavnosti pa velik poudarek dajejo lastnim izkušnjam in občutkom.

Slovenija velja za čebelarsko državo, kar potrjuje tudi dejstvo, da bo 20. maja 2018 na pobudo naše države prvič obeležen svetovni dan čebel. »To je odličen dosežek. Težko je verjeti, da smo med 200 in nekaj državami, ravno mi zaslužni za to. To hkrati pomeni, da se ljudje zavedamo pomena opraševanja in s tem hrane,« je ponosno dejal Rožman, ki obenem upa, da bodo slovenski čebelarji izkoristili priložnost, dosegli prepoznavnost in uspešno prodajali in promovirali svoje izdelke. Obvelja naj slogan Svetovni dan čebel zbližuje Slovence in povezuje svet. V okviru svetovnega dneva čebel bodo tudi v Čebelarski zvezi društev Pomurja, ki združuje 24 društev z levega in desnega brega Mure, pripravili več strokovnih posvetov in predstavitvenih dogodkov. Morajo pa biti slovenski čebelarji po mnenju Rožmana do potrošnikov korektni in konkurenčni s poštenim delom, čeprav z višjo ceno, kot jo ima cenen uvožen med.

Čebelarski krožki in tečaji
Janko Rožman čebelarsko znanje prenaša tudi na otroke, ki v podružničnima osnovnima šolama Krog in Dokležovje obiskujejo čebelarski krožek. Kot je povedal, otroci krožek obiskujejo z zanimanjem. Čebele so namreč enkratne za opazovanje, odnos do njih pa drugačen kot do drugih živali. »Če je zgolj teorija, to hitro postane suhoparno. Delamo pa tudi praktične stvari, kot so zbijanje in žičenje okvirjev, mikroskopiranje in okušanje medu. Otroci so nad tem bolj navdušeni in precej radovedni,« je dejal Bakovčan, ki poleg krožka četrto leto vodi še tečaje za čebelarje začetnike. Zdi se mu pomembno, da se čebelarstvo prenaša iz roda v rod, ker ga je umetno težko začeti in vzdrževati.
V Sloveniji je okrog devet tisoč čebelarjev, v Čebelarski zvezi društev Pomurja pa jih je slabih 600. Ob udeleževanju občnih zborov je Rožman opazil, da se v društva vključujejo tudi mlajši čebelarji. Kot predsednik strmi k spremljanju novitet in dokazanih spoznanj, ki vodijo do lažjega in boljšega čebelarjenja. »Večina nas je starejših članov in težko jih je prepričati v to, da bi poskusili kak nov način. Ne pravijo zaman, da je stara navada železna srajca,« je dejal čebelar. Velik poudarek v pomurski zvezi dajejo izobraževanju, predsednik pa si želi, da bi bili bolj vestni predvsem pri zdravljenju čebel.

Slaba volja v čebelarstvo ne sodi
Slovenski prostor je po Rožmanovih besedah posebnost v čebelarski dejavnosti. Za razliko od tujine imamo projekte, izpostavil je denimo slovenski tradicionalni zajtrk v šolah, krožke, praporje, kulturo, s katerimi se poudari pomen čebel in čebeljih pridelkov. »Če bi pomen čebel v slovenskem prostoru, preračunali v denar, bi to naneslo na okrog sto milijonov. Za Prekmurje pa je po statistikah 10 milijonov profita na račun čebel in ostalih opraševalcev,« tako čebelar. Poudaril pa še, da čebelarji svojo dejavnost opravljajo z ljubeznijo, saj z jezo ali čemernostjo s čebelami ne bi mogli delati, ker bi se jim to maščevalo.