Kot podružnica spada sveta Ana k Župniji Gornji Petrovci, v njej pa mašuje markovski duhovnik Dejan Horvat.
Maše niso vsako nedeljo, so pa pogostejše pozimi, v adventnem in postnem času, sicer pa tu pripravljajo tudi poroke, krste ali pogrebe na bližnjem pokopališču. Verniki iz Boreče so nanjo še posebno čustveno navezani in zanjo najraje darujejo maše, pravi duhovnik Horvat.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
»Prav na vsak dogodek se odzove veliko ljudi, in to ne glede na versko pripadnost. Ravno v tem sobivanju je čar te vasi in tega območja,« pravi duhovnik Dejan Horvat.
Letos je bila cerkev, ki lahko sprejme do 200 vernikov, obnovljena po smernicah mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pri tem so prepleskali fasado in obnovili notranjost ter okrog oltarja zgradili nov podest. »Veseli me, da je ta cerkev, ki je ena izmed treh, kjer mašujem, nekaj posebnega in edinstvenega,« še pove duhovnik in doda, da je verska skupnost kljub majhnosti še vedno zelo živahna. »Prav na vsak dogodek se odzove veliko ljudi, in to ne glede na versko pripadnost. Ravno v tem sobivanju je čar te vasi in tega območja,« pravi Horvat. Cerkev svete Ane je ob jubileju blagoslovil murskosoboški škof Peter Štumpf in spomnil na njen pomen.
Kroži zanimiva legenda
O preteklosti verskega hrama in kraja Boreča je lani Ciril Kozar napisal monografijo Boreča – vas pod zavetjem svete Ane. Prvo cerkev naj bi tu zgradili leta 1521, o tem poroča več avtorjev, nobeden, kot pravi Kozar, pa ne omenja vira. Znano je tudi, da se je verska dejavnost opravljala že veliko prej, v 14. stoletju. Že prej naj bi stale na tem mestu manjše cerkvice, duhovnik Jožef Košič omenja letnico 1137, Franc Ivanocy pa konec 13. stoletja. O tem, kako so to cerkev gradili, kroži tudi zanimiva legenda. Najprej so jo nameravali zgraditi v dolini sredi vasi in so že imeli pripravljen velik kup kamenja za zidove. Ko so delavci zjutraj prišli, kamenja ni bilo, lepo zloženega so ga našli na vrhu bližnjega hriba. Kamenje so večkrat odpeljali nazaj v dolino, pa se je vedno vrnilo na hrib, zato so se odločili, da bo cerkvica stala na hribu. O tem je v zgodovinskem romanu pisal tudi Lojze Kozar.
Od postavitve do danes je cerkvena stavba doživela več predelav. Od prvotne gotske zasnove se je v notranjosti ohranil le zašiljen slavolok. Krita je bila s slamo, zvonik pa je nadomeščal strešni stolpič. V času, ko so po teh krajih pustošili Turki, so jo leta 1698 požgali. Baročno predelana je bila leta 1739, za kar sta poskrbela gornjelendavski grof Leopold Nadasdy in györski škof Adolf Groll. Skozi stoletja je majhna cerkvica imela le malo notranje opreme, po zapisu inventarja iz leta 1859 je imela oltar svete Ane, leseni kor, leseni zvonik z dvema zvonovoma, 500-kilogramskega v čast sv. Andreja in 150-kilogramskega v čast sv. Jožefa, dva Križana, dve podobi, in sicer svete Ane in svete družine. Največja obnova je bila ob koncu prejšnjega stoletja in takrat so po dolgem času znova zadoneli zvonovi.
»Na tem območju so evangeličani in katoličani od nekdaj živeli ekumenizem, evangeličani poznajo molitve katoličanov in tudi katoličani znajo zapeti Trdi grad, prav tako praznujemo praznike drug drugih,« je povedala v Boreči rojena evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, ki vodi gmajno v Gornjih Slavečih.
O verskem življenju je manj znanega, v času reformacije je bila sv. Ana nekaj časa v protestantskih rokah in se je potem v obdobju protireformacije, ko je veljalo načelo cuius regio, eius religio, čigar dežela tega vera, spet vrnila v katoliške. Ne glede na to pa so ljudje in pripadniki različnih ver vedno živeli skladno, v medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. »Na tem območju so evangeličani in katoličani od nekdaj živeli ekumenizem, evangeličani poznajo molitve katoličanov in tudi katoličani znajo zapeti Trdi grad, prav tako praznujemo praznike drug drugih,« je povedala v Boreči rojena evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, ki vodi gmajno v Gornjih Slavečih. Poudarila je še, da si med seboj vsi pomagajo in da pri nujnih opravilih ali obnovah katere od cerkva verniki obeh stopijo skupaj.
