(Intervju z Borislavom Vrbancem) Človek se ne konča s svojo kožo

Usedel se je za zdravnikovo mizo, ponudil mandlje in jih vzel še sam, saj je njegovo kosilo še čakalo nekje v hladilniku. Pogovor se je spontano zasukal v smer podvodnih fotografij, ki jih je posnel in jih nekaj nedavno razstavil v Murski Soboti in Lendavi. Koncept pogovora o delu zdravnika, ki je bil zasnovan na medicini kot eksaktni vedi, morda celo tehnicistični znanosti, ki ne vključuje presežnosti človeka, ter o zdravnikovi ujetosti v tog ter omejevalni zdravstveni sistem se je povsem razblinil, ko je sogovornik goreče pripovedoval o razumevanju človeškega srca, tudi svojega, in o iskanju notranjega, duševnega miru.

Kje vi iščete in najdete mir? V globinah morja?
»Mi vsi, vi ali jaz, mladi ali stari vse življenje iščemo mir, ne da bi se tega prav zavedali. Vsi si tudi zelo dobro zapomnimo neke posebne trenutke v življenju, ko smo se zelo dobro počutili, vendar si ne znamo pojasniti, zakaj. Preprosto zato, ker smo našli ta mir, ki ga vsi iščemo, vendar ga najdemo vsak po svoje. Nekdo s tem, da hodi v cerkev, drugi bere knjige, tretji posluša glasbo, sam tako, da se ob vsem tem še potapljam.
Kadar se potapljate, vstopate v neskončno tišino, kjer slišite samo svoj vdih in izdih ter morda izdih nekoga, ki je zraven vas. Okoli vas je mir. Ni telefonov, ni interneta, ni daljinskih upravljalnikov. Takrat se še čas umiri, ura pa traja eno uro.
V čem je ta skrivnost miru? Že Nikola Tesla, naš svetovni učitelj, je povedal, da ko bodo ljudje začeli razmišljati o nematerialnih stvareh, bodo napredovali bistveno bolj kot vsa stoletja, v katerih so se posvečali materialnemu svetu. Šel je še dlje, ko je dejal, da smo vsi uglašeni z naravo, in če bi našli pravo frekvenco, bi lahko razpolovili zemljo. Ampak četudi bi sam to odkril, je povedal Tesla, tega ne bi dal svetu, ker bi se našel kak zlobnež, ki bo to res naredil.
Vsi smo torej del narave, ampak od vseh živih bitij na planetu smo ljudje najbolj razglašeni. Kdaj smo uglašeni? Takrat, ko frekvenco možganskih valov uglasimo s frekvenco zemlje, ki znaša približno osem hercev (Hz). Takrat govorimo o alfa stanju, to pa dosežemo v trenutkih, ko se umirimo, na primer poslušamo dobro glasbo, beremo knjigo, ko imamo ob sebi neko žival.
Vedeti tudi moramo, da se človek ne konča tam, kjer se konča njegova koža, saj vam danes lahko električno aktivnost srca ali možgansko valovanje izmerimo izza te mize. Vsako telo, vsaka materija oddaja neko energijo, ki pa je nevidna, in prav je tako. Kajti če bi videli vse to, kar je okoli nas, bi se verjetno ustrašili.
Ko se dobro počutimo in dosežemo stanje miru, torej neko uglašenost, se v telesu začnejo dogajati bistveni popravki. Človeško telo je v nasprotju z robotom, televizorjem, računalnikom samopopravljiv stroj. Nešteti popravki se dogajajo v nas, izločajo se maligne, odmrle celice in telo se postavi v ravnovesje. Del spanca je zagotovo v tej samopopravljivi frekvenci in zato je tako pomemben. Pri vseh ljudeh, ki zbolijo za duševno boleznijo, je prvi korak zdravljenja omogočiti bolniku dober spanec. Tako psihiatri izkoriščajo privilegij telesa, da se samo čim bolj popravi. Temu vse bolj sledita tudi uradna in alternativna medicina.«

Ali smo za ta transcendentna ali nadizkustvena spoznanja dojemljivi šele s starostjo oziroma kdaj ste se vi s tem srečali?
»Povsem po naključju in hvala bogu, da sem se. Mislim, da sem bil star približno 40 let. Do takrat sem verjel, da je materialni svet najpomembnejši, in tudi poklic kirurga sem videl v tehničnem smislu, da torej pri vnetem slepiču ravnaš tako, zaplet rešiš tako ... Vsa medicina je v bistvu tako naravnana razen morda psihiatrije in psihologije. Verjetno mi je božja roka podarila nekaj ključnih knjig, ki so spremenile moj pogled.
Potem pa spoznate, da je bilo to, kar ste delali do sedaj, solidno, torej ne slabo ne idealno, ampak ko ste se prepustili naravnim zakonom in dosegli neki višji nivo zaznavanja sveta, je bil učinek vašega dela veliko boljši. Tako je v katerem koli poklicu. Preprosto spoznate, da s prepirom in v stanju nemira ne morete sprejeti nobene prave odločitve, in bog ne daj, da bi se takrat, ko niste uglašeni ali niste v pravi frekvenci, odločali o neki življenjski situaciji. Že stari pregovor pravi, da je treba neko stvar prespati in se potem odločiti, kajti ko spimo, smo bližje mirnemu stanju kot na primer ob koncu dneva, ko smo od vsega že nekoliko zmedeni.
Prav zato, ker sem sam tako pozno prišel do teh spoznanj, sem se odločil, da bom svoje otroke s tem seznanil prej, zato sem vse knjige, ki sem jih prebral, dal brati tudi njim ter se z njimi o njih tudi pogovarjal.
Povem vam še eno resnico. Na kirurškem oddelku in tudi v življenju sem žal videl številna poslavljanja in neštetokrat se zgodi, kar vam lahko pove marsikateri zdravstveni delavec, da tik pred smrtjo človeka, katerega telo je prepojeno z muko, pride do stanja nekega čudovitega miru. Nastopi olajšanje, krč izgine z obraza, kar je znak neke uglasitve, in večina ljudi tako tudi v dokazanem alfa stanju zapušča svoje telo.
Vprašajmo se torej, ali je treba čakati na to umirjenost do smrti ali bomo skušali to doseči v življenju prej. Mislim, da se je treba tega učiti vsak dan, najprej tako, da si privoščimo čas zase in za svoje hobije. Vsi hrepenimo po dobrem počutju in iskanje dobrega počutja ni nič drugega kot iskanje notranjega miru. Zato naj si vsak najde konjiček, ki mu je blizu.«

Ali je to vaše spoznanje nematerialnega sovpadalo z obdobjem strokovnega preboja, ko ste kot prvi kirurg v murskosoboški bolnišnici izvedli operacijo z laparoskopijo, in to samo pet let od prve tako izvedene operacije na svetu in eno prvih sploh v Sloveniji?
»To operacijo sem opravil nekoliko prej, in sicer leta 1992, ko sem bil star 32 let, tudi glede tega moramo spregovoriti pošteno. V majhnih bolnišnicah smo imeli zaradi morda manjše hierarhije mladi zdravniki več možnosti, da stopimo na povsem nova pota. Revolucije se nenehno dogajajo, ampak v tistem trenutku tudi mi nismo vedeli, da gre za pomemben strokovni preskok. Toliko bolj, ker so nas tudi naši starejši učitelji opominjali, da ni nujno, da bo to vzdržalo, in da se lahko zgodi, da bo tudi ta metoda propadla kot muha enodnevnica.«

Torej ni šlo za občutke doseženega vrhunca pri zdravljenju?
»Vrhunec vsakega zdravljenja je v tem, da spoznaš pravi trenutek, ko dopustiš, da bo narava izkoristila svoj privilegij samoobnove in naredila nekaj bolje kot ti. To ne velja samo za zdravljenje z operacijo, ampak na splošno. Ko spoznaš neka naravna pravila, se skušaš z njimi ne igrati, ampak jim dati priložnost. Vendar si je za kaj takega treba vzeti čas.
Prej sva se pogovarjala o mehanicističnih vzorcih razmišljanja v medicini in v tej naši družbi smo prišli celo tako daleč, da smo na primer tovarno Mura zamenjali z našo 'tovarno ljudi', bolnišnico. Vse je načrtovano, koliko operacij na leto, ne več ne manj, koliko na dan, toliko zlomljenih gležnjev, toliko porodov ... Vse je načrtovano, kar pa ni dobro.
Ob tem se vedno spomnim svojega kolega, ki sem ga obiskal v bolnišnici v Houstonu v Združenih državah Amerike, ki si je vzel uro in pol za pogovor s svojci bolnika, pri katerem so naredili poseg na srcu.
Pri pogovoru gre za stik človeka s človekom, in če vemo, da s spoštljivim pogovorom človeka privedemo v umirjeno stanje, je izkupiček nekega skupnega projekta, kar vsako zdravljenje je, lahko povsem drugačen, boljši.
Ob tem imam v mislih tudi neko bolnišnico na severu Italije, kjer dela zdravnica, ki se ob svojem delu posveča vprašanjem delovanja frekvenc. Za vsakega bolnika, ki potrebuje onkološko zdravljenje, si vzame čas in se z njim veliko pogovarja in ugotovili so, da je v tej bolnišnici učinek onkološkega zdravljenja za trideset odstotkov boljši kot v drugih primerljivih bolnišnicah v Italiji in Evropi. Za kako velik uspeh gre, lahko ponazorim s tem, da če pri onkološkem zdravljenju z nekim novim zdravilom dosežete deset odstotkov boljši učinek, staro opustimo. Čustven, profesionalen pogovor z bolniki, s katerim jih znaš peljati do umiritve, ni noben strošek, njegov učinek pa je lahko neverjeten. Če se zdaj vrnem k laparoskopskim operacijam. Dvanajst vrst operacij z laparoskopsko metodo smo s kolegi na območju nekdanje Jugoslavije izvedli v tistem obdobju, čeprav se nekatere ne izvajajo več, jih je večina ostala in zdaj pomenijo tudi naš 'kruh'. To je bil tudi čas, ko je bilo prepovedano izobraževanje zdravnikov v tujini, vendar smo bili srečna generacija, ki je to znanje in veščine vendarle pridobila v tujini po zaslugi nekih dobrih ljudi in podjetij. Razumeli so, da ne bomo šli v tujino na izlet, ampak da bomo od tam tudi nekaj prinesli, zato čutim dolžnost, da se jim, še preden se bom upokojil, zahvalim za to podporo.
Ob tem želim poudariti še nekaj. Ko govorimo o laparoskopski operaciji, govorimo o manj invazivnem kirurškem posegu, katerega filozofija je telesu povzročiti čim manj škode in prispevati k čim hitrejšemu okrevanju bolnika. To se je potem uveljavilo še pri drugih medicinskih vejah, na primer v ginekologiji in celo pri operaciji katarakte oziroma očesne mrene. Spet torej govorimo o neki modrosti prisluhniti človeku, ki je prispevala k izjemnemu napredku v medicini.«

Manj invazivna kirurgija je naredila veliko dobrega za bolnika, ima pa tudi ekonomski učinek, ki je prav tako pomemben za družbo. Ta namreč stremi k vse večji učinkovitosti, kajti čas je blago, ki se plačuje. Tudi vam zdravnikom.
»Zdravniki smo imeli enourno stavko in bolnik v čakalnici, ki me je poznal, mi je dejal, da če bi bili zdravniki ljudje, bi delali zastonj.
Obstaja neka pripoved o tem, da je zdravnik prišel v ordinacijo od doma ob neki neobičajni uri samo zato, da bi pomagal bolniku, ki se mu je zataknila kost v grlu. 'Nič takega,' je rekel bolnik, 'pa vendar, koliko sem vam dolžan?' 'Nič,' mu je rekel zdravnik, 'mislim pa, da bi bilo pošteno, če bi mi plačali toliko, kot ste mi mislili dati takrat, ko je bila kost še v vašem grlu.'
V vseh poklicih, kjer ljudje svoje delo opravljajo s srcem, bi lahko delali zastonj, če bi to v družbi kaj veljalo in bi plačilo potem prišlo samo po sebi. Toda živimo v svetu, kjer je denar pomemben. Morda pa bo enkrat naš svet urejen tako, da bo nekdo poskrbel za vaš vrt, vi za zdravljenje, tretji vas bo odpeljal v službo.«

Če se vrnem k opazki bolnika. Ali je bila namenjena vam zato, ker ste bili med stavko izpostavljeni kot predstavnik Fidesa, zdravniškega sindikata?
»Študiral sem v Zagrebu in moj profesor Branko Letica je enkrat povedal, da v enem od delov Komunističnega manifesta piše, da se je treba bati intelektualcev. Ti naj bi bili nevarni za družbo. Zato plača zdravnika ne bi smela biti večja od plače voznika tramvaja v Moskvi.
Ko sem leta 1986 prišel v Mursko Soboto, je bila moja plača enaka plači delavke v Muri. Nekaj te miselnosti je pri nas še vedno prisotne.«
V katero smer bo šla sodobna medicina?
»Vsako operacijo danes lahko spremljamo po internetu, in kot veste, jo je mogoče opraviti tudi na daljavo, tako da roboti na drugem koncu držijo instrumente. Slovenska medicina v tem mehanicističnem pogledu ne zaostaja za medicino najrazvitejših držav oziroma na nekaterih področjih dosega celo vrhunske rezultate. In to kljub temu da razvite države za zdravstvo namenjajo bistveno večji delež bruto domačega proizvoda kot Slovenija. Zakaj so naši družbi pomembnejše od zdravja druge dobrine, ne vem, morda pa moramo še bolj obogateti ali dozoreti, da bomo spoznali, kako pomembno je zdravje.«
Če imamo tako dobro medicino, kaj nam potem manjka?
»Manjka nam to, o čemer sem prej govoril. Če bi pred tridesetimi leti rekel, da bomo v bolnišnici izvajali akupunkturo, bi mi Zdravniška zbornica Slovenije verjetno odvzela licenco. Danes pa že lahko napišete napotnico za alternativno zdravljenje. Uradna medicina je spoznala, da vsega le ni mogoče dojeti in razumeti, da obstajajo številni nepojasnjeni procesi, ki se sprožijo na primer ob objemu človeka. Sprijaznila se je s tem, da je treba upoštevati vse, kar lahko koristi človeku, bolniku.
Uradna medicina se je ponekod že precej odprla alternativni medicini in v tem kompromisu vrhunske sodobne medicine z alternativno pri zdravljenju dosegajo bistveno boljše uspehe kot pri nas v Sloveniji, kjer smo o tem šele začeli govoriti.
Zdravniki smo vsak dan v položajih, ko uradna medicina ne najde odgovora in ko vemo, da bi nam pomoč ljudi, ki obvladajo alternativno medicino in so zanjo dobili licenco, koristila.«
Kdo bi moral imeti uho za to?
»Imeti bi ga morali predvsem v naših zdravniških vrstah. Iskreno vam povem, da zdravniki takrat, ko resno zbolimo, prvi posežemo po alternativnih metodah zdravljenja. Kajti neštetokrat smo se prepričali, kako stvari delujejo in hkrati ne delujejo. Nedvomno mora pobuda priti iz zdravniških vrst ali morda celo z vrha, torej zdravniške zbornice.«