»Na začetku je bilo zelo hudo,« pripoveduje ustanovitelj podjetja Cornus, Drago Belec. Njihovi skromni začetki segajo v leto 1992, ko so v Sloveniji ustanovili tako imenovane poskusne postaje za vrtnine. »Bilo nas je pet – Biotehnična fakulteta Ljubljana, Center biotehnike in turizma Grm Novo mesto, Vrtnarska šola Celje, Kmetijsko-gozdarski zavod Nova Gorica in mi. Naša postaja je bila namenjena za predelavo vrtnin oziroma preizkušanje sortimenta in predelovalno industrijo,« se spominja. Ta dejavnost je bila sofinancirana, kar jim je v tistem času pomenilo ogromno. Več let je tako uspešno nabiral izkušnje in pridobival strokovno znanje. Slednje in veselje do dela je pripomoglo, da so se skozi čas razvili v podjetje, kot ga predstavljajo danes.
Dvomili so v nas, a dokazali smo nasprotno
»Takrat smo bili v srednjem veku, kar se tiče sodobne pridelave vrtnin. Prvi smo začeli z intenzivnimi nasadi, kar pomeni uporabljati folijo, namakanje, dognojevanje rastlin preko vode. V tem smo bili pionirji,« se spominja Belec, ki je danes v podjetju odgovoren za tehnologijo proizvodnje. Začel je z nasadom paprike na enem hektarju zemlje, v Šalincih. »Leta 1992 smo dokazali, da se da v Sloveniji uspešno gojiti tudi papriko. V to so številni dvomili, a smo dokazali, da lahko uspe,« pove.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Znani so po dobri kvaliteti in pestri ponudbi
Danes se v Logarovcih nahaja vrtnarija, ki vzgaja sadike na dveh hektarjih pokritih površin. »Za evropska merila smo še vedno premajhni, za naslednje leto pa načrtujemo širitev za 0,7 hektarjev,« pove žena Sandra Belec, ki je v podjetju prevzela vlogo direktorice. Sadike, ki so pridelane izključno v njihovem obratu, ponujajo po večjih vrtnarskih centrih in zadrugah po vsej Sloveniji, manjši delež tudi v Avstriji, vse bolj pa se jim odpira trg na Hrvaškem. Tam so se povezali z znanim glasbenikom Davorjem Radolfijem, ki so mu prepustili trženje. Letno pridelajo več milijonov sadik, v ponudbi pa imajo preko 150 različnih artiklov. Poleg vrtnin gojijo še začimbe in jagode. »Vsako leto trgovcem in ostalim odkupovalcem ponujamo več različnih sort paradižnika, paprik, začimb, solat,« razloži. Hkrati vsako leto izpopolnjujejo svoj sortiment, pri tem pa uporabljajo semena profesionalne kakovosti. Sadike gojijo za tržne pridelovalce in vrtičkarje, delo poteka z uporabo najnovejše tehnologije, na pokritih površinah, s čimer zagotovijo optimalne razmere za razvoj sadik.
Prvih pet mesecev leta je ključnih
Poleg ljubezni do vrtnarjenja in dolgoletnih izkušenj je za njihov uspeh zaslužna tudi dobra ekipa. Danes je v podjetju Cornus redno zaposlenih dvanajst oseb, v času najvišje sezone pa se to število dvigne na okoli osemindvajset. »Imamo vse večje težave pri pridobivanju sezonskih delavcev. Najbolj jih rabimo med mesecem marcem in majem, ko so rastlinjaki najbolj polni,« razloži in doda, da se seje sicer ves čas, a največ dela je v prvih mesecih leta. »Takrat tudi najbolj potrebujemo šoferje, saj sami poskrbimo za transport sadik do odjemalcev. Med januarjem in majem naredimo 80 odstotkov vsega dela,« še pove in doda, da takrat dnevno iz voznega parka v Logarovcih odpelje tudi do osem tovornjakov njihovih sadik. Meseca november in december pa izkoristijo za analize in programske aktivnosti.
»Pri vzgoji uporabljamo semena profesionalne kakovosti, saj želimo nuditi le najboljše,« pravi Drago Belec. Ponujajo sadike, vzgojene iz semen znanih semenskih hiš: Bejo, Syngenta, Vilmorin. Semena prihajajo iz celega sveta – Nizozemske, Turčije, Nove Zelandije, Izraela … Kljub temu, da v ponudbi nimajo ekoloških sadik, sadike vzgajajo z minimalno uporabo pesticidov. To jim omogoča Diafitov sistem za pripravo vode, ki na popolnoma naraven način s pomočjo kalijeve soli izdela biocid, ki ga redno uporabljajo kot dodatek pri zalivanju. Sadike so zato bolj zdrave in odpornejše. Vsako leto na poizkusnem polju posadijo sortiment rastlin, ki jih gojijo kot sadike, tako da se sami prepričajo v njihovo kvaliteto. »Za gojenje uporabljamo hibride, ki pa so izredno draga zadeva. Pri tem velikokrat pride do strahu na strani potrošnikov, saj domnevajo, da gre za genetsko spremembo, a je hibrid le stvar žlahtnenja. To pomeni, da križamo dva starša, ki imata željene lastnosti, in naslednjo generacijo posadimo.
»Zelo veliko nam pomenijo nepovratna sredstva kohezijskih skladov, brez tega bi težko delovali,« zaupata. Z njihovo pomočjo pokrivata 30–50 odstotkov vlaganj, preostalo financirajo sami. Kar se tiče pridobivanja subvencij pravita, da ministrstvo zanje nima posluha. »Ne smatrajo nas kot kmetijstvo.« Enako je s trgovci. »Globalno gledano so rak rana trgovci, ki pritiskajo s cenami. V tujini temu ni tako, jim je pomembnejša kvaliteta.« Dodaten problem predstavljajo neprodane sadike. »Danes je tako, da moramo ves kalo sprejeti nazaj in odpisati, to pa je povzročilo, da nekateri trgovci brezvestno ravnajo s sadikami,« razočarano povesta. Kljub vsemu neizprosnemu trgu s svojo nenehno kakovostjo brez težav dokazujejo, da ostajajo med vodilnimi, če ne celo vodilni.
