Spoznala sta se v študijskih letih na likovni koloniji na Velikem Lošinju. Čez čas sta postala par in od takrat del leta preživela v Groningenu na Nizozemskem, del v Sloveniji. Pozneje je epidemija koronavirusa vse obrnila na glavo. Vse več sta bila na Goričkem in v tujino odhajala manj, saj jima je narava dela omogočala delo na daljavo. Breda Smej je v Ljubljani študirala slikarstvo, na Nizozemskem umetnostno terapijo, nato pa je med delom v varni hiši, kjer so se borili proti nasilju v medsebojnih odnosih, spoznala čuječnost. »Znano je bilo, da če hočeš, da ljudje neprijetne izkušnje pustijo za sabo, ni dovolj le pogovor. Vključiti je treba tudi telo. Veliko se je delalo na sprostitvenih tehnikah in potem smo organsko prišli tudi do čuječnosti,« opisuje začetke. Opravila je dvostopenjski certificiran tečaj za učiteljico čuječnosti in začela pomagati ljudem. Poudarila je tudi, da na Nizozemskem ljudem, ki jim diagnosticirajo depresijo ali izgorelost, tečaje čuječnosti krije zdravstvena zavarovalnica, tečaji, ki jih izvaja, pa so tako individualni, skupinski kot v paru.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Čuječnost je po besedah sogovornice protokolirani trening, pri katerem delajo na podlagi osmih tem, ki so povezane s stresom. »Prva tema nosi naslov Avtomatski pilot. Gre za prepoznavanje vzorcev, ki smo se jih v življenju naučili. Torej, kako ravnati, če se nam zgodi kaj neprijetnega. Vzorci so lahko konstruktivni, a so vmes tudi drugačni. S čuječnostjo vadimo prepoznavo teh vzorcev, da se lahko na situacijo odzovemo zavestno in izberemo pravo rešitev.« S tečajniki na primer vadi, kako vrniti misli v pravo smer. »To je pomembno, ker če naš um odtava drugam, gre k negativnim vsebinam. Če imamo čez dan devet prijetnih izkušenj in eno neprijetno, bomo pred spanjem razmišljali prav o slabi,« pristavi. Smejeva zaznava, da se k čuječnosti počasi zatekajo tudi tukajšnji ljudje. Predvsem tisti, ki delajo z ljudmi. »Jaz opažam precejšnjo razliko med ljudmi tu in na Nizozemskem. Pri vas je veliko težav rešenih v družini, skupnosti. Ljudje se več pogovarjajo in to jim pomaga pri zmanjševanju stresa. Seveda ni vedno tako, ampak je precej drugače kot na Nizozemskem ali v ZDA, kjer vse temelji na individualnosti,« dodaja D'Hont. A partnerka hitro pove še, da je na drugi strani veliko tabu tem. »Ali si zdrav ali pa si za Ormož,« slikovito opiše opažanje tanke linije med dvema skrajnostma. Meni, da je s tem, ko se nekdo izpostavi, prepozna problem in išče rešitve, narejen velik korak, ki si zasluži pohvalo. »Čuječnost ni terapija, ampak trening. Vadiš se v kapacitetah, da se zavedaš, kako ti je, kaj so tvoji avtomatski odzivi, in nekaj narediš za spremembo.«
Po vinski sorti in pticah
Ko sta partnerja v preteklosti predvsem toplejši del leta preživljala na Goričkem, so k njima na obiske prihajali družinski člani, prijatelji in vedno so se zaradi pomanjkanja prostora stiskali v sobah ali prenočevali v šotorih. Nekega dne je Bram Bredi rekel, da je dovolj, prodajala se je vinska klet v bližini njune hiše, kupila sta jo, prenovila in tam so začeli bivati gostje. »Sprva smo mislili, da bo za osebne potrebe, potem pa so ljudje v času epidemije želeli svoj prostor, iskali so mir, stik z naravo in tako je to sedaj turistična ponudba,« pravi sogovornica in doda, da je hiška poimenovana Vila šmarnica. Tako ime nosi, ker je ob njej vinograd z istoimensko vinsko sorto in ker imajo tam gnezdo ptice šmarnice. Prihajajo tako Slovenci kot tujci, predvsem pa ljubitelji narave in miru. V Vili šmarnica lahko bivata največ dve osebi, njuni gosti pa kot pozitivno poudarjajo prav odmaknjenost od večjih krajev in mir.
»Tu pri nas je kot mali raj, okolica je čudovita, lepo je preživljati čas tukaj,« pravi priseljeni Nizozemec. Povežejo se narava, kreativnost, meditacija. »Turistom je všeč, da lahko vidijo zvezdnato nebo, ker ga v večjih mestih zaradi svetlobne onesnaženosti ne morejo. Da ni hrupa vozil in podobno,« navdušeno orisujeta in si želita, da narava še naprej ostane neokrnjena. V Prosečki vasi združujeta čuječnost, sobivanje z naravo in ljubezen do umetnosti ter pravita, da je med njunim delom in hobiji tanka meja. Ob hiši skrbita za nasad sadnih dreves in medovitih rastlin, pridelujeta zelenjavo, pitata piščance ...
Vse, le dödolov ne
Bram D'Hont je nad goričko pokrajino od vsega začetka navdušen, kot slikar pa vesel, da lahko v miru sedi in jo opazuje v različnih letnih časih. In prav s podobami narave se bo zaposloval tudi v prihodnjih letih. V letih bivanja v Prekmurju se je priučil marsikatere prekmurske besede, domačine razume in se z njimi tudi rad pogovarja. »Ljudje so zelo prijazni, vedno sem se počutil dobrodošlega, tudi najini gosti se. Menim, da ko živiš v skupnosti, se je treba vanjo vključiti in ji tudi nekaj dati,« pravi Nizozemec, ki poleg nizozemščine govori še angleško, nemško in francosko. Zaljubljen je tudi v prekmursko kulinariko. »Bredina mama je najboljša kuharica v Prekmurju. Vse je odlično, le ene jedi ne maram. Dödolov. Sicer jih nisem jedel pri njeni mami, ampak ko sem jih poskusil, sem takoj rekel, da ta jed ni po mojem okusu,« razlaga in se nasmeje, ko Breda pove, da jih je kuhala ona. Rad ima dober bograč, nedeljsko kosilo s krompirjem, govedino in hrenom, pa prekmursko gibanico. Sogovornika svojim gostom z veseljem priporočata tudi pomurske gostilne z domačo ponudbo, saj je kulinarika pomembna vsem in vedno se vračajo s pozitivnimi vtisi. »Radi imajo nekaj drugačnega in v tej regiji je tega veliko,« povesta za konec pogovora.
