Anton Marinič je rojen Cvenčan in zanj bi z lahkoto uporabili krilatico, da mu je bila glasba položena v zibelko. Kot šesti sin se je materi Mariji, gospodinji, in očetu Jakobu, čevljarskemu mojstru, rodil 8. avgusta leta 1948. »Nismo živeli v izobilju, a smo premogli veliko ljubezni in družabnega življenja. V otroštvu se je marsikaj dogajalo, otroci smo se igrali po svoje, glede na to, da ni bilo družbenih medijev kot danes, elektrika pa je takrat komaj prišla, smo si dosti pripovedovali pravljice, predvsem pa prepevali. Mama in oče sta bila dobra pevca, oče je tudi nas brate večkrat spravil na kup in smo peli, od nabožnih, ljudskih in drugih,« se spominja. Počasi je odraščal, začel obiskovati osnovno šolo v domačem kraju, s šestim razredom pa je šolanje nadaljeval na Osnovni šoli Franceta Prešerna v Ljutomeru, kjer je bil z vrstniki zadnja generacija, saj se je tam pozneje ustanovila gimnazija. Sogovornik je bil fasciniran nad glasbo in želel je obiskovati glasbeno šolo. »Navdušen sem bil nad klarinetom, vedno sem to glasbilo opazoval v izložbah. Mi pa možnost obiskovanja glasbene šole ni bila dana, takrat je bil namreč prvi cilj, da se otroci zaposlimo in pridemo do svojega kruha,« grenko doda.
Ni ga odvrnilo
Dejstvo, da se v glasbi ni mogel izobraževati, ga od udejstvovanja v njej ni odvrnilo. V osnovni šoli je pel v pevskih zborih, ki so bili takrat velikega pomena. Spominja se, da so ob dnevu mladosti zbori hodili nastopat na festival in takrat so vedno občudovali zasedbo s Stare Ceste, ki je bila serijska zmagovalka. Po njegovih besedah so imeli dobro zborovodkinjo, Betko Jureš, ki je pozneje prišla poučevat in zbor vodit na Cven, in takrat so začeli zmagovati še oni. »Ko sem obiskoval 8. razred, je glasbo namesto Minke Zacherl spomladi prišel poučevat Mirko Prelog. Bil je mlad profesor in rekel mi je, da tam ne bom več pel. Takrat sem že mutiral in povabil me je v moški pevski zbor na Cvenu, ki ga je ustanovil s kolegi.« Marinič je jeseni 1963 začel prepevati v tem zboru in takrat se je začela njegova pevska kariera. Verjetno ni slutil, da bo trajala kar 60 let.
Ob petju, ki je bil njegov najpomembnejši konjiček, se je na trgovski šoli v Murski Soboti izšolal za prodajalca in se nato zaposlil v podjetju Vesna v Ljutomeru. Tam je delal vse do upokojitve. »V tistem obdobju je bilo triletno vajeništvo, vsakič smo pol leta preživeli v šoli, pol na delovnem mestu. Po koncu šole pa sem takoj začel delati, ni bilo nobenih počitnic,« je dejal. Bil je priden in zaupanja vreden in po dveh mesecih je že vodil skladišče. »Očitno je takratni poslovodja Jožef Duh, ki je bil zelo dober, a obenem strog in realen, v meni videl prihodnost. Ogromno smo delali v trgovinah, predvsem fizično, in to se mi danes maščuje. Bili smo mladi in nori, tako nismo samo delali, ampak tudi tekmovali, kdo bo več dvignil, nesel. V mladosti ne razmišljaš, kaj bo v starosti, zdaj pa imam težave s hrbtenico,« potoži.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Pozneje je bil še čas za služenje vojaškega roka, bil je v Skopju in kratek čas še v Leskovcu. Med vojsko se je tudi poročil z Jožico iz Presike. »Bila je učiteljica in je začela poučevati na Cvenu, delovala pa je tudi v kulturi, pri folklori, in tam sva se spoznala,« nam zaupa sogovornik. Med njegovim služenjem vojaškega roka je žena rodila sina Bena. »Po vrnitvi smo nekaj časa živeli v zadružnem domu, pozneje pa smo začeli graditi hišo in jo v dobrem letu dokončali. Pozneje se nam je pridružila še hčerka Manja,« pravi Marinič, ki je leta 1971 na delovnem mestu postal poslovodja. Po njegovem je bil takrat najmlajši poslovodja v Sloveniji, vedno pa se je držal načela, da je treba biti pri vsem, kar počneš, dosleden.
V treh zasedbah naenkrat
Vse življenje je pel bariton in bil na glasbenem področju samouk. »Vedno sem se vse stvari naučil in si jih zapomnil. Tudi težav z besedili nisem imel in nikoli nisem bil zagovornik map z notami na nastopih.« V moškem pevskem zboru na Cvenu, ki so ga med drugim vodili Mirko Prelog, Lojze Švec, Darko Vizjak in Janja Verbančič, je pel do leta 1994. Zbor je takrat prenehal delovati, člani so umirali, mladih pa niso mogli pridobiti. So pa z zborom dosegli mnoge vidnejše uspehe. »Za tem obdobjem je padla ideja, da se ustanovi mešani pevski zbor. In res smo ga in deluje še danes,« poudari. Vzporedno s petjem v mešanem pevskem zboru na Cvenu je Marinič začel prepevati še v ljutomerskem mešanem zboru Ivan Kaučič. »Ljutomerska občina je bila pobratena s Titovimi Užicami in ljutomerski zbor so povabili na gostovanje. Takrat so nas nekaj pevcev izbrali, da bi šli pomagat, res smo in pri njih sem potem ostal 14 let.« To je pomenilo takrat že dvojne vaje in dvojne nastope. A to ni bilo dovolj. Leta 1976 ga je k sodelovanju povabil še Ljutomerski oktet, ki je bil sicer ustanovljen leta 1965. »Privolil sem in v oktetu začel januarja 1976, 8. februarja ob kulturnem prazniku je bil že prvi nastop. Kljub temu da sem postal član okteta, ki je bil kakovostno na višji ravni od cvenskega zbora, tega nikoli nisem zapustil. Skoraj 30 let sem bil v domačem zboru organizacijski vodja in skrbel za vse potrebno,« pove. Cvenski zbor je pel predvsem ljudske in narodne pesmi, se udeleževal občinskih in medobčinski revij, medtem ko je bil izbor pesmi pri oktetu zahtevnejši in bolj umetniški, prav tako je bilo treba v študiranje skladb vložiti več truda in vaj.
Dvajset let je bil Anton Marinič član treh zasedb, nato pa spoznal, da je vsega preveč. »Člani Ljutomerskega okteta smo zapustili ljutomerski mešani zbor, sem pa takrat postal še organizacijski vodja v oktetu.« V Ljutomerskem oktetu je skupaj prepeval 35 let, spominja pa se tudi, da so takrat pevce denimo o petju na pogrebih, vajah, nastopih obveščali s kolesom, ker telefonov še ni bilo. »Vse to je bilo takrat moje delo, na srečo sem imel nekaj ljudi, ki so mi pomagali, da je bilo prej konec.« Da mu je uspelo opraviti vse vaje in nastope, je bilo potrebnega ogromno usklajevanja. »Dobro, da je žena razumela vse moje odsotnosti. Dolga leta je delovala v kulturi, več kot 20 let predsedovala cvenskemu kulturnemu društvu in vsa leta bila moja velika opora,« je hvaležen Marinič. V zboru ni pela, kljub temu pa je v domači hiši pesem pogosto odmevala. Bratje so vedeli vsako srečanje izkoristiti za to, da so se poveselili in zapeli. »Bratu Lojzetu smo rekli džuboks, ker je vedno povedal, katero bomo, potem pa smo začeli. Bili smo glasovno usklajeni in smo lahko peli po več ur skupaj. Na enem slavju so se nam ženske smejale ter dejale, tako pojejo, da so pozabili celo piti,« je smeje opisal. Tudi koline je moral vsak od bratov organizirati, pa če so svinjo imeli ali ne, večerja je morala biti, popestrila pa jo je seveda glasba.
Zdaj raje posluša
Anton Marinič je aktivno pel 60 let in za njim je okoli tisoč nastopov. Vsak mu je ostal v lepem spominu, precej je bilo gostovanj in srečanj s pomembnimi ljudmi. »Ljutomerski oktet je kotiral med deset najboljših slovenskih oktetov in z njim smo ogromno prepotovali, po Jugoslaviji, Madžarski, Češki, Avstriji, Nemčiji. Srečevali smo politike, dostojanstvenike, igralce. Mlajšemu so mi bile vedno fascinantne njihove debate, njihove modre besede in marsikaj sem od tega odnesel.« Spomni se, da so v Užicah peli s srbsko operno divo Radmilo Bakočević, v Radencih pa so zapeli prvemu ameriškemu kongresniku po vojni Johnu Blatniku, ki je bil slovenskega rodu. »V tamkajšnji kavarni smo nastopali na nekem simpoziju, sledila je pogostitev, mi smo nekaj spili in zapeli, nakar je do našega omizja prišel neki gospod. Vprašal nas je, ali lahko gre zbudit svojega šefa. Bil je Blatnikov voznik in ga je pripeljal do nas, mi pa smo mu pozno v noč peli. To je bilo res doživetje,« se spomni sogovornik.
V Ljutomerskem oktetu je kariero sklenil leta 2010, ko je zgodbo začela pisati nova sestava, ki deluje še danes. Posebnega vzornika ni imel, se je pa zgledoval po Slovenskem oktetu. Navedel je še, da ne gre pozabiti na obdobje nastopanja v Cvenskem oktetu, ki so ga ustanovili leta 2004. Deloval je 18 let, vodil ga je Tihomir Babič. »Z njim smo dosegli lepe uspehe in veliko nastopali po celotnem Pomurju in bili tudi pri zamejcih,« opiše in doda, da mu tudi tu ni ušla vloga organizacijskega vodje. Marinič je tudi prejemnik Miklošičeve nagrade za dolgoletno uspešno delovanje na področju ljubiteljske glasbene umetnosti. Kot zanimivost je izpostavil, da je večkrat na revijah nastopal kot član treh zasedb. »Komaj so mi zmogli zavezati druge kravate in metuljčke, držali so jih, eno so mi vzeli dol, drugo zavezali gor,« je smeje razložil.
Potem ko je poleti prenehal aktivno nastopati, se je znašel v drugi vlogi. »Zdaj dosti raje poslušam. Ker sem bil vedno v prvih vrstah, sem zdaj raje, če drugi pojejo, jaz pa poslušam. Sem pa od vedno poslušal vse glasbene zvrsti in tudi radio je pri nas doma vedno prižgan. Treba pa je priznati, da se je zborovska glasba danes zelo modernizirala,« poudari in doda, da rad obiskuje tudi koncerte. Zapoje pa le še ob družinskih slavjih kakšno z zetom. Rada imata zbadljivko Debeli Žan in suhi Fran.
Aktiven tudi drugje
Ob prepevanju, družini in službi se je Anton Marinič udejstvoval tudi na političnem področju. Med letoma 1978 in 1986 je bil predsednik Krajevne skupnosti Cven, pred tem tudi samoupravne interesne skupnosti za komunalo, tri mandate je bil svetnik v ljutomerski občini. Tudi v podjetju je bil aktiven v vseh organih. »Vseskozi sem zagovarjal interes domače skupnosti in zavedal sem se, da je treba gledati na vse, ne le nase. Dela in odrekanja je bilo veliko, a na koncu se vse poplača in izplača,« meni.
Pri mešanem pevskem zboru Cven - Pristava je junija letos sklenil 60 let trajajočo kariero v zborovskem petju. »Pa ne zato, ker ne bi bil glasovno ali umsko sposoben, ampak me noge ne držijo več. Ne želim si, da bi me na stara leta morali nesti z odra,« je bil odkrit. Prepričan je, da za dolgo in aktivno delo skupin ni potreben le dober glas, ampak morajo imeti glasbeniki tudi veselje do petja in skupinskega dela, odnos do drugih pevcev in morajo biti pripravljeni žrtvovati prosti čas in tudi kakšen lep trenutek v družbi najdražjih. »Vse to se doseže samo takrat, če se vsak posameznik zaveda, da je eden od členov te verige, ki mora biti vedno cela in trdna, prav tako pa, če ti ob strani složno stoji družina,« je sklenil naš potretiranec in dodal, da so le redki ljudje, ki kontinuirano dolgih 60 let vztrajajo v organiziranem petju.
