V književnosti za odrasle je Feri Lainšček najbolj prepoznaven po svojih romanih, kot so nagrajeni Ki jo je megla prinesla, Namesto koga roža cveti in Muriša, v mladinskem slovstvu pa poudarjajo zbirko pravljic Mislice. Več njegovih romanov je dobilo filmsko upodobitev, pesmi zvočno podobo, njegova dela se berejo tudi v tujih jezikih. »Lainšček je vrhunski pesnik in pisatelj panonske Slovenije, ki v svojih delih tankočutno slika življenje preprostih ljudi z roba družbe, s prikazovanjem lirične, iščoče plati ciganske duše pa izraža spoštovanje do drugačnih. V njegovi poeziji se arhetipski drobci in pesniške slike ravninske pokrajine stapljajo s panonsko melanholijo in osebno ljubezensko vizijo,« je zapisala literarna zgodovinarka Irena Avsenik Nabergoj. S svojim narečnim leposlovjem je prispeval k utrjevanju duhovnih mostov med matično domovino in Porabjem.
Prešernovo nagrado za življenjsko delo ste dobili v letu, ko je najbolj aktualna avtobiografija Kurji pastir, s tem da ste doslej ustvarili izjemen opus, več kot sto raznovrstnih del in z njimi še več literarnih junakov. Glede na načrte gotovo niste tisti pisatelj, kot bi rekel Mitja Čander, ki v vicah čaka na vstop med nesmrtne.
»Argentinski pisatelj Jorge Luis Borges je zapisal: 'Ko pisatelji umrejo, se spremenijo v knjige, kar pravzaprav ni tako slaba reinkarnacija.' Na to njegovo misel sem naletel pred dnevi in bila mi je simpatična. Mogoče si jo je razlagati na več načinov, a kakor koli obrnem, res ne bi bilo slabo. Knjige sem imel zmeraj rad in prav z njimi se mi je v življenju zgodilo veliko lepega. Kot otroku so mi bile praktično edino okno v svet. Verjel sem, da so v njih shranjene vse skrivnosti tega sveta. Bil sem prepričan, da bom, če bom veliko bral, mogoče nekoč lahko razumel, za kaj gre na tem svetu. Kasneje, ko sem že spoznal, da bo treba na poti do razumevanja sveta pokukati še kam, sem začel tudi sam pisati knjige. Pisal pa sem jih spet zato, da bi našel smisel in morda še kak občutek lepega. Tako bi se ta krog mogoče sklenil, če ne bi imel te sreče, da je to, kar pišem, zanimalo tudi druge. Če tvoje knjige bere veliko ljudi, si lahko pisatelj. Pisateljevanje je lahko postalo moj poklic in obenem moj način življenja. Vse, kar sem kdaj napisal, je vsaj na neki način moja duhovna biografija. Bolj ko o tem razmišljam, bolj se mi zdi, da je res tako, kot pravi Bogres.«
Pisanja avtobiografije ste se lotili v času, ko ni več veliko tistih, ki bi vam lahko kaj več povedali o zgodnjem otroštvu, in ker ni dovolj le brskati po spominih in med fotografijami, ste si pomagali s Carlom Gustavom Jungom in aktivno imaginacijo. To pomeni, da si v sanje prikličeš ljudi iz preteklosti.
»Vaši mlajši bralci mi bodo morda komaj verjeli, a iz časa mojega otroštva do prihoda v šolo so se ohranile le štiri fotografije. Tiste naše nekdanje hiše v Dolencih sploh ni na nobeni fotografiji. Tako tudi med fotografijami pravzaprav nisem mogel brskati. Kmalu sem ugotovil še, da imam zelo selektiven spomin. Vsega lepega in dobrega se spomnim, tisto slabo in grdo pa potlačim. Pravijo, da je tak spomin sicer zdravilen, saj je brez zamer in grenkobe v življenju lepše, a za pisatelja, ki želi pisati o svojem otroštvu, je lahko to težava. Zato sem si pri pisanju Kurjega pastirja naposled res moral pomagati z ustvarjalnim postopkom, ki sem ga razvil na podlagi metode aktivne imaginacije in sem ga že uporabil pri nekaterih prejšnjih romanih.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Je lahko to potovanje vase tudi nevarno početje, povezano z neprijetnostmi, strahovi, da odkriješ kaj, kar ti morda ni tako všeč?
»Vsekakor ja. Česa takega se lahko lotiš le, če dobro veš, kaj počneš, in si res pripravljen na tveganje. Gre namreč za metodo starih ljudstev, ki jo je Jung po svoje obudil in tudi uporabljal. Najbolj preprosto jo morda opišem, če rečem, da je to ena izmed tehnik, ki nam pomagajo videti, da obstaja v nas še neka neznana stran. Povsem razumljivo je, da se je za mojo zastrto in deloma idealizirano predstavo o lastnem otroštvu skrivalo tudi veliko takega, česar nisem pričakoval in me je presenečalo. Tudi zaradi tega je roman Kurji pastir zdaj drugačen, kot sem si ga zamišljal na začetku. Iz spominske proze se je, kot je dejal nekdo ob izidu knjige, spremenil v prozo spomina.«
Kakšna je pravica do zamolčanja?
»Moja mama in oče si gotovo nista nikoli zamišljala, da bosta nekoč na neki način postala literarna junaka. Nikoli ju nisem vprašal, ali bi s tem sploh soglašala. Vem pa, da lahko čutita mojo hvaležnost za vse, kar sta storila zame. Iz tiste revščine pač ni bilo mogoče kar tako zgraditi mostu, po katerem sem lahko varno odšel. Potrebnega je bilo veliko odrekanja in ljubezni. Vesel sem, ko mi kak bralec reče, da se tudi to v romanu začuti …«
Nastal je prvi del trilogije, ki je še bolj pripoved o okolju in času, ki sta vas zaznamovala. Pravite, da ti zgodnje otroštvo da nevidna očala, skozi katera gledaš na svet. Ravno s pomočjo tega vašega dela, vloge in odnosa matere in očeta, kar sta vam dala, gotovo bolj razumemo vaš odnos do sveta, ki se odslikava v vaših delih. Tudi do Romov, ki so zaznamovali marsikatero vaše delo, in razumevanje njihove ciganske duše.
»Ja, ta nevidna očala, ki nam pravzaprav vse življenje barvajo pogled na svet, so veliko bolj usodna, kot se nam običajno zdi. Od njih je odvisno, ali bomo ob pogledu na do polovice napolnjen kozarec rekli, da je napol prazen ali da je napol poln. Pa še veliko je od tega odvisno. Saj, kakor gledamo na ta svet, tako običajno po njem tudi hodimo. S tem je tako kakor z arhetipi, po katerih živimo, pa če se tega zavedamo ali ne.«
Saj, kakor gledamo na ta svet, tako običajno po njem tudi hodimo. S tem je tako kakor z arhetipi, po katerih živimo, pa če se tega zavedamo ali ne.
Ne moremo mimo vaše naklonjenosti do materne besede, prekmurščine, v kateri ste bili vzgojeni, v prekmurskem jeziku ste ustvarili kar nekaj del, predvsem pesmi. V Kurjem pastirju so kot začimba uporabljene narečne besede in fraze, ki morda lahko še bolj slikovito povedo, kar ste želeli, kot bi v tistem momentu zmogel knjižni jezik.
»Do vstopa v šolo sem praktično poslušal le naše goričko narečje, zato je najbolj pošteno, če rečem, da je moj materni jezik prekmurščina. Zmeraj rad povem, da je bil to nekoč knjižni jezik, v katerem so vsaj tristo let nastajale knjige in so izhajali časopisi. Še celo Miško Kranjec je svoje prve zgodbe napisal v prekmurščini in se je šele nato odločil za slovenščino. Ta jezik, ki je kasneje postal slovensko narečje ali nadnarečje, kot zdaj nekateri že menijo, je torej del moje identitete. Včasih v njem seveda še kaj napišem. Nekako iz spoštovanja do prednikov in z željo, da bi se čim dlje ohranil. Vem, da tudi jeziki umirajo.«
Že od nekdaj inspiracijo za pisanje najdete v rodni pokrajini, v ravnici, ki človeku daje pogled in perspektivo na svet, pri reki Muri, ki je kot prostor umiritve, očiščenja, in tudi v tukajšnjih ljudeh, ki dajejo značaj mnogim vašim literarnim likom. To je tisto, kar bralce in kritike, posebno iz preostalega slovenskega prostora, najbolj fascinira.
Včasih se na račun tega zabavam in pravim, da je moja literatura pravzaprav slab vodnik po teh krajih. Mura, na primer, je v mojih romanih veliko bolj modra, kot je v resnici, in nekateri so potem razočarani.
»V mnogih mojih delih je genius loci res prepoznaven. Z leti sem si ustvaril neko svojo pisateljsko pokrajino, ki je zgrajena iz vsega, kar pravite, in obenem tudi iz marsičesa takega, česar si med turističnim potovanjem ni mogoče ogledati. Včasih se na račun tega zabavam in pravim, da je moja literatura pravzaprav slab vodnik po teh krajih. Mura, na primer, je v mojih romanih veliko bolj modra, kot je v resnici, in nekateri so potem razočarani. A res je, da včasih naletim tudi na drugačne popotnike. Srečal sem tu predavateljico iz Petrograda, ki se je na podlagi mojih romanov neobičajno natančno orientirala. Vedela je, kje je petanjski most, rakičanski grad, soboški park, ižakovski otok in še marsikaj … Ampak to so le zanimivosti iz pisateljskega življenja. Bolj bistven del, kot so take razglednice, je gotovo tisto, kar imenujemo duša pokrajine. Če je kaj mojega prispevalo, da lahko to bolje začutimo, sem že zadovoljen.«
Večina zgodb se dogaja ali ima navdih v prostoru, kjer ste odraščali in živite, tako s svojim pisanjem dokazujete, da se velike zgodbe lahko dogajajo tudi v majhnih krajih, tudi obrobnih. Moraš pa biti presneto dober in tankočuten opazovalec, da jih opaziš.
»Dobra literatura se po moje dogaja na presečišču dveh prizadevanj, ki morata biti v nekakšnem idealnem razmerju. Na eni strani je zgradba po horizontali, kjer mora biti socialni in družbeni kontekst do te mere predstavljen, da lahko bralec začuti duha nekega časa. Na drugi strani je vertikala, ki je seveda vezana na stremljenja junakov in na vse tisto, kar je Jung imenoval duh globine. Tu se pokaže, kako visoko in kako globoko pravzaprav pisatelj sploh lahko seže. Kam je ta magična struktura umeščena, je za visoko literaturo pravzaprav manj pomembno. Atraktivne kraje dogajanja in vsakršno drugo bleščeče okrasje si praviloma izbira literatura z drugačno ambicijo, strategijami in tudi potenco. Običajno je to potem žanrska pisava in tudi z njo seveda ni nič narobe. Poznam bralce, ki berejo le kriminalke. Ali samo ljubezenske romane.«
Na večni tehtnici dobrega in zla je ravno ljubezen tista, ki pomaga na strani dobrega. Zato v tem kontekstu že od nekdaj zavračam ironično distanco in cinizem.
Glavnim junakom rad da svobodo
Pravite, da so literarni junaki, ki jih srečujemo v vaših delih, tudi duhovna bitja, ki potem, ko jih pisatelj ustvari, živijo naprej svoje življenje. Dobivajo tudi nova življenja, saj pogosto prehajajo iz literature na filmsko platno, odre ter v številne druge jezike, s tem ko se prevajajo vaša dela.
»Vse, kar ste našteli, seveda drži in sestavlja mozaik mojega življenja z umetnostjo. Mnogi moji junaki so, potem ko sem jih ustvaril, zaživeli povsem svoja življenja. Na kaj sem še lahko vplival, na kaj tudi ne, v glavnem pa sem jim rad dal vso svobodo. Tak sem pač po naravi in to je del mojega prepričanja. Mislim celo, da mora to, kar sem ustvaril, potem samo preživeti in najti svojo pot do bralcev. Tako kot otroci, ko grejo enkrat iz gnezda. Seveda jih imaš še zmeraj rad, a njihova lastna moč in samostojnost se ti zdita nekaj najlepšega.«
Živa je tudi vaša poezija, ni le ujeta med knjižne platnice, mnoge pesmi so uglasbili, mnoge nagovarjajo v tistem najlepšem, intimnem čustvu, v ljubezni in hrepenenju. Ljubezen, čeprav ne vedno s srečnim koncem, je pogosto gibalo vaših zgodb. Ji dajemo danes premajhen pomen?
»To, da si upamo spregovoriti o ljubezni in poudariti njen pomen, se mi zdi v tem času pravzaprav najbolj angažirano dejanje. Na večni tehtnici dobrega in zla je ravno ljubezen tista, ki pomaga na strani dobrega. Zato v tem kontekstu že od nekdaj zavračam ironično distanco in cinizem. Mislim, da je to govor slabičev in frustriranih. Zelo si želim, da bi jih bilo na tem svetu čim manj, čeprav se verjetno dogaja nasprotno. Sem pa zelo vesel, da imajo tudi mladi bralci radi mojo ljubezensko poezijo. Srečujemo se po šolah, na literarno-glasbenih nastopih pa tudi na instagramu in facebooku. Čutim, da spet prihajajo generacije, ki jim ne bo vseeno, kako se imamo, in jim resignirana sedanjost ne bo mogla tako zlahka do živega.«
Spomnim se nočnega uličnega koncerta v Soboti, ko je Andi Sobočan ob treh zjutraj postavil iz prtljažnika na pločnik svoje cimbale, Rudi pa je potem z njim vse do svita prepeval svoje iz madžarščine prepesnjene halgate.
V Pomurju imamo nekaj odličnih literatov. V zadnjem obdobju je odšlo kar nekaj vidnih osebnosti, Vincetič, Ružič, Ringbauer, Kolmaničeva … Kakšen ob tem, ko prihaja malo mladih literatov, postaja ali ostaja ta naš literarni prostor?
»Vsi štirje pokojni, ki jih omenjate, niso bili le moji stanovski kolegi, temveč smo bili tudi dobri prijatelji. Z Milanom Vincetičem sva prijateljevala še iz gimnazijskih let, med študijem v Ljubljani sva bila lep čas sostanovalca, skupaj sva odkrivala literarne svetove in pri nekdanji Pomurski založbi skupaj izdala prvo pesniško zbirko. Ernesta Ružiča sem spoznal že kot novinarja, ko sem nekaj časa delal v informativnem uredništvu Radia Ljubljana, kasneje, ko sem se vrnil v Prekmurje, pa je bil dolga leta naš poetični vodnik po Porabju in Madžarski. Z Rudijem Ringbauerjem sva preživela skupaj tudi veliko noči, saj je bil veseljak. Spomnim se nočnega uličnega koncerta v Soboti, ko je Andi Sobočan ob treh zjutraj postavil iz prtljažnika na pločnik svoje cimbale, Rudi pa je potem z njim vse do svita prepeval svoje iz madžarščine prepesnjene halgate.
S Karolino Kolmanič, ki je bila morda od vseh najbolj svetovljanska, me prav tako povezujejo številni spomini, saj sva večkrat skupaj potovala na pisateljska srečanja. Za zmeraj mi bodo ostali v spominu trenutki, ko je na znamenitem stanovskem srečanju na Štatenbergu, s pisateljem Petrom Božičem, ki je žal že tudi pokojni, zaplesala valček … Skratka, malce nostalgično hočem zdaj reči, da je bilo svojčas literarno življenje v tem prostoru veliko bolj razgibano in smo se domači ustvarjalci tudi več družili. Vem, kaj je odšlo z njimi, kaj prihaja, pa je zame že težje vprašanje. Mogoče bi vam moral pritrditi, da mladih ni na obzorju. Vendar literarni glasovi so prej ko slej čudne ptice. Včasih se za dolgo kje pritajijo, nato pa na lepem kar zapojo in smo znova očarani.«