Danes mineva natanko 100 let od priključitve Prekmurja Kraljevini SHS. 4. junija 1920 je bila v palači Grand Trianon v versajskih vrtovih v bližini Pariza podpisana trianonska pogodba. Trianonska pogodba je eden tistih sporazumov, ki so bili doseženi v sklopu versajske mirovne konference, ki je tudi za zeleno mizo zaključila prvo svetovno vojno in dodobra zaznamovala zemljevid postmonarhistične Evrope. Kot lahko beremo v zgodovinskih opisih in zapisih tistih, ki so bili na pogajanjih prisotni, je šlo vsekakor za eno najbolj kontroverznih pogajanj v dvajsetem stoletju, saj je bilo na mizi veliko različnih interesov, ki jih je bilo treba na koncu spraviti v nek dokaj konsistenten red. Kot piše M. Neiberg, so želeli »doseči kompromis ali tudi mir brez zmagovalca«. Za nas je zanimivo, ker je prav trianonski sporazum določil zunanje meje Prekmurja, Kraljevine SHS in današnje Slovenije. Ko pogledamo zgodovinska dejstva, je bilo pogajanje za meje Prekmurja na tej konferenci zelo marginalna tema, saj so bile na mizi »večje« stvari globalne geopolitike. Je pa res, da je za nas ta konferenca pomenila veliko več, kot je pomenila za marsikoga drugega, ki je tam sodeloval. Tudi, kaj se je v tem času dogajalo doma, ni imelo pretirano velike teže v primerjavi s tem, kaj se je v tem času dogajalo v Parizu. Pogajalci so odločali o ljudeh in ozemlju, ki do tedaj za njih ni obstajalo. Pogajanja je vodilo velikih pet držav: Amerika, Anglija, Francija, Italija in Japonska. Vendar ni šlo le za suho birokratsko odločanje, ampak za pravi diplomatski »ringlšpil«. Sreča ali nesreča je, da je bil v tistem času sloviti Moulin Rouge zaprt, sicer bi verjetno tudi marsikatera evropska meja potekala drugače.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Ko gledamo potek pogajanj v neki časovni premici zgodovine, ni mogoče uiti dejstvu, da je bila za Prekmurje najprej ključna meja na Dravi. Srečo smo imeli, da sta bila člana pogajalske ekipe dva Prleka, dr. Fran Kovačič iz Veržeja in dr. Matija Slavič iz Bučečovcev, oba duhovnika. Kovačič je bil član pogajalske ekipe kot strokovnjak za Štajersko, Slavič pa za Prekmurje. Šele, ko so na pogajanjih uspeli premakniti meje preko Drave, se je odprla možnost, da se na mizo postavi vprašanje Prekmurja. Čeprav se v domači popularni zgodovini veliko opeva Vilmoša Tkalca, lahko mirno zatrdimo, da njegova republika ni imela nobenega pomena za rešitev, še manj pa za določitev meja Prekmurja. Izjemno delo v pogajalski ekipi je opravil prav dr. Slavič, ki je s publikacijo Prekmurje in pripadajočo etnografsko karto postavil strokovne temelje, na podlagi katerih so se lahko pogajalci odločali. Še 12. marca 1919 je bila meja postavljena na reki Muri. 13. marca 1919 je v Ljutomer prišla mednarodna razmejitvena komisija, ki sta jo sestavljala tudi angleški kapetan Smits in francoski major dr. Gaston Reverdy. Prekmurska stališča sta jim predstavila Jerič in Godina. Kot zasledimo v Zborniku soboškega muzeja (2007), je prav na pogajanjih pri Zemljičevi vili v Ljutomeru prišlo do preobrata, ko so Francoza prepričali, da je posredoval pri predsedniku teritorialne komisije. V veliko pomoč jim je bil tukaj pristni ljutomerčan, ki je, kot kaže, bil Francozu všeč, Angleža pa so z njim popolnoma »zrihtali« in pogajanj ni nadaljeval. Med tem, ko so z ljutomerčanom bili boj na domačem terenu, so dr. Slavič in ekipa preko Čehov lobirali pri Japoncih, obenem pa je v Pariz prišel in pomagal prepričevati ameriške pogajalce ugledni Srb Mihajlo Pupin. Ta je bil profesor na Columbia University, enako kot D. W. Johnson, ki je na koncu določil današnje meje Prekmurja.
Danes imamo slovar in imamo slovnico. Danes lahko praznujemo. Gnes je čas za špricer. Z ljutomerčanom, seveda.
Celotna pogajanja so tekla naprej in trianonski sporazum je bil uradno podpisan 4. junija 1920. Po tem se je sestavila komisija, ki je dokončne meje zakoličila na terenu. Prav to komisijo so morali Ljutomerčani leta 1921 še enkrat povabiti v Zemljičev vinograd. Leta 1924 je bila Johnsonova meja tudi dokončno potrjena.
In kaj po tem? Jasno je, da ko govorimo o Prekmurju ne moremo, da ne bi govorili o Prlekiji. Razvoj gospodarstva in življenja na obeh straneh Mure je neločljivo povezan. Nekatera podjetja, ki so nastala na podlagi znanj in veščin obrtnih delavnic in tovarn po prvi vojni, so dodobra zaznamovala razvoj regije. Res je, da smo Benkovo mesnico ali Pomurko, Cvetič-Šiftarjevo Muro, Hahnovo in Balkanyijevo tiskarno, Dittrichovo Panonijo, Höhn-Šaričevo Radensko in še mnoge druge uspeli do danes uspešno »zrihtati«. Enako sta se nekoč levi in desni breg razpršila v množico lokalnih fevdov, ki jih imenujemo občine. Plužimo samo do table.
V stotih letih smo imeli nekaj velikih triumfov. Ko je Štefan Kardoš leta 2008 prejel nagrado kresnik za najboljši roman v Sloveniji, so bili med petimi finalisti štirje, med desetimi pa pet iz naših krajev. Vojne so se pri nas vedno bile preko jezika. Ko je Milan Kučan postal prvi predsednik Republike Slovenije, bi lahko rekli, »ka dale nejde«. Nismo zgolj na zemljevidu, ampak vodimo Slovenijo. Prekmurski slovar Vilka Novaka je poleg pravopisa in slovnice eden od treh normativnih priročnikov, ki jih mora imeti vsak jezik. Še pred tem se je dogajala skoraj melodrama s prekmursko slovnico. Cankovčar Avgust Pavel jo je napisal leta 1942. Morala bi postati šolski učbenik. Politične razmere niso bile naklonjene izdaji. Tokrat se lahko zahvalimo Mariborčanu, jezikoslovcu dr. Marku Jesenšku, ki se je dolga leta boril in na koncu uspel sestaviti koalicijo, ki je podprla izdajo Pavlove slovnice, napisane 1942. Prekmurska slovenska slovnica je izšla leta 2013, dobrih sedemdeset let po tem, ko je bila napisana. Danes imamo slovar in imamo slovnico. Danes lahko praznujemo. Gnes je čas za špricer. Z ljutomerčanom, seveda.