Jure Kljajić

Na svečnico se v Cerkvi spominjajo svetopisemskega dogodka, ko sta Marija in Jožef nesla otroka Jezusa v judovski tempelj. Vsaka mati je morala namreč v tedanji kulturi 40. dan po porodu sina odnesti v tempelj, tam darovati in se na ta način očistiti. Hkrati v Cerkvi praznujejo dan Bogu posvečenega življenja, ki so ga prvič obeležili leta 1997 v času papeža Janeza Pavla II. Na ta dan obnovijo redovniške zaobljube. Redovniki, ki se odločijo za posvečeno življenje, se zaobljubijo k določenemu načinu življenja, odpovejo se življenju v družini oziroma poročenosti, zaobljubijo se uboštvu in pokorščini predstojnikom.

Do svečnice naj bi po ljudskem izročilu pospravili jaslice, pomeni pa tudi čas, ko v cerkvah nehajo peti božične pesmi. 

V Pomurskem muzeju Murska Sobota so ob tem dnevu še izpostavili, da je imela v preteklosti blagoslovljena sveča velik pomen v življenju podeželskega človeka, ob smrti, varovala pa tudi pred slabim, predvsem vremenom. "Od svečnice dalje so bili (v Serdici) dnevi daljši - za en kokošečji stopaj dukši den. V Slovenskih goricah (v Prekmurju redkeje) so hodile ženske po hišah pet za darove Marijine pesmi. Ta dan se imenuje tudi svečna Marija." 

S svečnico je povezanih tudi več ljudskih pregovorov, ki se nanašajo na vreme.

- Če je svečnica zelena, velika noč bo zasnežena. 

- Topla svečnica sneg in mraz prinese; mrzla svečnica oba odžene. 

- Na svečnico medved vöpride s svoje lüknje (brloga) i okouli pogledne; či je lejpo vremen, nazaj se povrne spat, či je pa mrzlo vrejmen, vönej ostane.

- Kmet na svečnico rajši vidi volka na dvorišču kakor sonce na obzorju. 

- Če (na svečnico) s strehe teče, se zima še dolgo vleče. 

- Če na svečnico gos hodi po vodi, bo na veliko noč po ledu.