Zelo podrobno in že malo olepšano pripoveduje o svojih dogodivščinah v Rusiji med drugo svetovno vojno, kjer ga je usoda za tistih nekaj let spremenila v bataljonskega kuharja rdeče armade. Ne preveč idilično, saj je tam pristal po vojaški invaziji rodnih Filovcev. Skozi okno se priklati in pridiši vonj po praženi čebuli. Je tik pred obedom, ki ga je mamika, kot smo klicali babico, odkar pomnim vestno pripravljala vsak dan. Babičina kuhinja je kakor esenca s posebnim mestom v našem bivanju. Z velikim občudovanjem sem jo vsakokrat opazoval in spremljal skoraj vsak njen gib, gesto in besedo, ko je v napol meditativnem, skoraj že zenovskem stanju, opravljala nekaj tako preprostega in osnovnega za življenje, kar je kasneje postala moja življenjska pot in poslanstvo. Hrana.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Kolumna) Kdo želi živeti večno?
Verjamem, da se dolgoživi svetopisemski očaki niso podvrgli nobenemu tretmaju, razen zaupanju.
Kakšen blagoslov in vesoljna sreča nas je doletela, da lahko podoživljamo trenutke, kot da bi ti bili tukaj in zdaj. In prav to mi vedno znova daje vso energijo vesolja in mi nariše nasmeh na obrazu. Nekateri temu pravijo pripadnost, drugi romantika, tretji, da je Nafta boljša od Mure. Smo del celostne zgodbe, vesolje v vesolju. In če se poigram z besedami, smo veselje v vesolju. Rastemo in se razvijamo, se spreminjamo kot narava, katere del smo. Čas in prostor nas definirata.
V času, odkar mi je dano to neprecenljivo življenje, pa vse do danes sta se prekmurska narava in okolje drastično spremenila. Potreba po hrani je do skrajnosti uničila rodovitno zemljo z uporabo monokultur in za to potrebovanih pesticidov. Vodni viri si ne bodo opomogli še stoletja. Habitat za avtohtone živalske vrste se krči. Reko Muro poskušamo usmerjati, ne pa se prilagoditi njenim tokovom. Želimo jo kultivirati po meri potrošnje, ne potrebe in sobivanja. In ko razmišljam o možnosti, da bi se priselil nazaj v rodne kraje, se vprašam kakšno vodo bom pil, kakšno hrano gojil in jedel. Kakšen zrak bodo dihali naši otroci? In tukaj zopet ustavim misel. Vdih, spomin, trenutek popolne sreče.
Optimizem mi daje upanje, da smo sposobni ohraniti verigo življenja. Le ustaviti se moramo kdaj pa kdaj. Pogledati naokoli, se spomniti naših prednikov, se jim zahvaliti. Brez njih nas ne bi bilo. In če gremo še en korak nazaj, nas brez narave, katere del smo, z vzvišenim odnosom do nje in s tem do nas samih, tudi kmalu več ne bo.
In prav zato se zadnja leta še z večjim veseljem vračam domov. V bistvu nikoli zares nisem zapustil prekmurske ravnice. Tu se skriva nekaj, kar nas hrani, nam daje vse, kar potrebujemo.
Nisem še srečal človeka, ki ne bi z veliko radostjo in navdušenostjo sprejel Prekmurko ali Prekmurca. Same lepe besede o nas in o naših krajih. Dobri ljudje, dobra hrana, dobra pijača, čuden jezik, ravna zemlja.
Res smo malo posebni. A ta posebnost ne izvira le iz nas samih in nismo edini. Spoznal sem, da je prekmurska gibanica izpeljanka iz kulinarike prekmurskih judov, ki so kot največja judovska skupnost v slovenskem prostoru pred drugo svetovno vojno živeli v Prekmurju. Bučno olje, ki ga imajo tudi Štajerci, Avstrijci, Hrvati, se po kvaliteti ter okusu razlikuje le za odtenek. Voda, zrak, buča, paradižnik in trta ne poznajo državnih, etničnih in gospodarskih meja, ki smo jih ustvarili mi, ljudje. So v nas samih. In ko jih bomo podrli, bo svet lepši.
Edina meja, ki me spremlja, je fizična, naravna, ko potujem domov in prispem do reke Mure, ki definira, deli in poenoti Pomurje. Takrat zadiham drugače, po domače. Takrat se nekaj premakne v meni, kot da bi me začaralo.
Vdih, spomin, trenutek popolne sreče.
