»Zbornica mora ostati predstavnica in zagovornica interesov vseh kmetov, da ohranimo medsebojno solidarnost, da vsakomur privoščimo normalno življenje na podeželju in tudi razvoj. Ne smemo biti egoistični in gledati samo nase. Zbornica ima sedaj širino in usmeritev, da opravlja to poslanstvo,« je povedal predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) Cvetko Zupančič v svoji oceni dela zbornice v preteklem letu in pred začetkom priprav na majske volitve v organe zbornice. Pomenljivo je njegovo razmišljanje o političnem in ekonomskem delovanju kmeta, ko pravi: »Zavedati se moramo, da je vloga zbornice predvsem zastopanje interesov njenih članov v družbi, uresničevanje ciljev skupne kmetijske politike in promocija kmetijstva. Na drugi strani pa imamo zadružni sistem, ki je namenjen zastopanju poslovnih interesov kmetov in bi moral odigrati pomembno vlogo pri povezovanju med kmeti in potrošniki. Moral bi povezati kmete v sistem, ki bi bil sposoben trgu ponuditi večje količine domačih pridelkov in izdelkov ter izboriti večje odkupne cene, hkrati pa zaradi povezanosti zagotoviti nižje nabavne cene materiala. Zakaj do tega še ni prišlo, ne vem, vem pa, da naša pobuda o boljšem sodelovanju slovenskih kmetov, posrednikov in trgovine ni naletela na odprta ušesa. Kot kaže, nekaterim ustreza trenutno stanje, ki pa za kmeta ni dobro.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Povedano sicer drži, če bi bilo v praksi res tako. Članstvo v KGZS je obvezno, članarina pa je primarni vir za financiranje zborničnega aparata, ki ni majhen. Vprašanje je tudi, ali je zbornica zagovornica in predstavnica interesov vseh kmetov. Po izvoljenih predstavnikih v zborničnih organih lahko brez pomislekov zapišemo, da imamo znotraj zborničnega sistema kmete prvega in drugega reda. Da je tako, je v veliki meri kriv način volitev v zbornične organe. S formalnega vidika – kandidiranja in sestave kandidatnih list – sistem ni sporen in »omogoča« vsem interesnim skupinam kmetov, da sodelujejo na volitvah s svojimi kandidati. Legitimnost izvoljenim predstavnikom kmetov v zborničnih organih jemlje število glasov, ki jih posamezni kandidat dobi ob izvolitvi. Povprečna volilna udeležba na zborničnih volitvah ne presega pet odstotkov. V veliko primerih je še nižja. To ozkim in dobro organiziranim skupinam kmečkih funkcionarjev omogoča, da so izvoljeni v zbornične organe na lokalni ali državni ravni, če pripeljejo na volišče za dober avtobus volivcev. Zato že vseh dvajset let, odkar imamo zbornico, o kmetijski politiki odloča ozka skupina kmetov v luči zagovarjanja svojih ozkih interesov. Ravno tej skupini ali skupinam so tuja vsa prizadevanja za nujne spremembe v kmetijstvu in kmetovanju. Nasprotujejo vodovarstvenim območjem, kot da sami ne bi potrebovali zdrave pitne vode, nasprotujejo zavarovanim območjem, po drugi strani pa zahtevajo širjenje uporabe fitofarmacevtskih sredstev.
In tudi v ekonomskem smislu ravnajo tako. Njihov cilj je zaščita lastnih partikularnih interesov, zato pa nobena od tako opevanih verig oskrbe s hrano ne deluje. Davek pa plačujejo kmetje brez vpliva. Res je, da znotraj zbornice delujejo odbori posameznih interesnih združenj ali – če hočete – specializiranih proizvajalcev, a so ti brez moči, saj o njihovih interesih najvišji zbornični organi ne razpravljajo in jim ne ponujajo ustrezne »politične podpore«. Zanimiv je napad Cvetka Zupančiča na zadružni sistem. Tako radikalno se je temu sistemu zoperstavil po osmih letih, prej tega ni mogel storiti, ker ga je ravno ta sistem izstrelil na vrh zbornice, ko guru zadružnega sistema ni več mogel sam osebno prevzeti kontrole nad delovanjem zbornice. Kljub raznim političnim stranem, ki so veliki zagovorniki kmetstva, a le toliko, kot je močan finančni curek iz zbornične pipe. Ključna je moč, ki jo dajejo kmetje z obveznim plačevanjem članarine. Vse drugo je pesek v oči. Zdaj je čas, da se mladi kmetje dvignejo in končno spravijo v zbornične organe tisto strukturo kmetov, ki panogo razume kot celoto, ne samo svojega dela.