Dean Köveš, zdravnik družinske medicine, ki je po študiju začel delati v Splošni bolnišnici Murska Sobota, nadaljeval v Zdravstvenem domu Murska Sobota (ZDMS) in na zdravstveni postaji v Beltincih, kjer je, je odkrit, deset let spoznaval čare in pasti družinske medicine. Želel si je nekaj več in tako je leta 2008 kot zdravnik koncesionar na Tišini odprl svojo ambulanto, med prvimi uvedel referenčno ambulanto in kmalu je njegova ambulanta postala premajhna. Po iskanju novih priložnosti in širjenju dejavnosti se je v zasebno-javnem partnerstvu lotil obnove Batthyanyjevega dvorca na Tišini. V mirnem okolju, v parku, je zaživela uspešna zgodba Živa v parku. Staro, propadajočo stavbo so obnovili, del prostorov zgradili na novo in poleg ambulante in različnih ordinacij umestili še lekarno in občinsko dvorano za poroke in slovesne priložnosti. »Največja kakovost medicine je zame to, da sta na podeželju dostopnost in kakovost primarnega zdravstva enaki ali vsaj podobni kot v urbanih središčih,« pove Köveš, ki ima blizu tri tisoč opredeljenih pacientov, bralci Vestnika pa so ga izbrali za pomurskega družinskega zdravnika leta.
Poleg tega, da ste zdravnik, ste mentor študentov in specializantov, ki se učijo v vaši ambulanti. Kakšno je delo z bodočimi zdravniki?
»Delo z mladimi me zelo veseli. V našem poklicu je zelo pomembno, da začnejo mladi čim prej samostojno delati s pacienti in da imajo obenem občutek gotovosti in možnost konzultacij s starejšimi kolegi. Na voljo imamo prostore za samostojno delo mladih zdravnikov, kar prispeva k njihovi samozavesti. Mladi pri nas dobijo izkušnje, po drugi strani pa se tudi jaz od njih veliko naučim, saj prinašajo novosti in nova znanja, ki nam zdravnikom olajšajo delo. Študenti z mariborske in ljubljanske medicinske fakultete imajo pri nas vaje, mladim specializantom pa omogočamo, da po težkem študiju začnejo čim prej samostojno delati in pri delu z ljudmi pridobijo čim več izkušenj.«
Ste takoj vedeli, da želite delati v družinski medicini?
»Družinska medicina je bila ena od opcij, čeprav sem se kot študent spogledoval tudi z interno medicino in infektologijo. Potem sem v ZDMS dobil specializacijo in danes si kljub izzivom in težavam ne predstavljam, da bi delal v kateri drugi specializaciji. Je pa v preteklosti družinska medicina izgubljala pomen, saj se je v obdobju Jugoslavije razvijal dispanzerski način dela. Šele ko je specializacija postala obvezna, so družinski zdravniki spet začeli dobivati veljavo. Kljub temu se danes še vedno malo študentov odloča za družinsko medicino. Ob zadnjem razpisu je bilo na voljo 46 specializacij za družinskega zdravnika, prijavilo pa se jih je samo šest. Družinska medicina ni privlačna za mlade. Družinski zdravniki imajo običajno več pacientov in tudi veliko odgovornost, saj morajo odločitve, glede na število pacientov v čakalnici in dodeljene minute, sprejemati hitro. Čeprav sam o teh famoznih sedmih minutah zelo nerad govorim.«
Kaj sploh lahko naredite v tako pičlo odmerjenem času?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Čas se je iztekel: Racman predlaga stečaj JP Prlekija
Artur Racman, direktor Javnega podjetja Prlekija, je minuli petek na murskosoboško okrožno sodišče podal predlog za začetek stečajnega postopka nad javnim podjetjem.
»Pri ljudeh, ki znajo natančno opisati, kaj jim je, je lažje, pri bolnih in starejših pa skoraj nič. Ampak pri delu s svojimi pacienti ne gledam na uro. Če zdravnik dela hitro, se odloča za defenzivno medicino, pacienta pošlje naprej ali mu predpiše zdravila. Smo kot v začaranem krogu, ko nam zdravstvena politika govori, kako naj zdravniki obravnavajo ljudi in da je treba z enakimi sredstvi delati bolje in v določenem času narediti čim več. To ne gre skupaj, to ni tekoči trak in privijanje delov na avtomobile, to je delo z ljudmi. Napačna je logika omejevanja časa za pacienta, ker ni vse merljivo. Lahko se preštejejo operacije kolkov, težje pa je meriti preglede, ko pride nekdo, ki je v duševni stiski, je hudo zbolel ali ima raka. Le kako lahko zdravstvena politika normira take preglede v minutah?«
Ljudje poleg zdravil potrebujejo tudi tolažilno besedo, čas za pogovor.
»Dostikrat se pri našem delu prepletajo medicina, sociala in psihologija. Če bi imeli primarni zdravniki dovolj časa za pacienta, bi lahko marsikdaj s poglobljenimi pogovori razjasnili težave in morda kakšna nadaljnja preiskava pri specialistu sploh ne bi bila potrebna. Zato trdim, da je treba okrepiti primarno zdravstvo, da bi s tem preprečili daljšanje čakalnih dob.«
Že tretje desetletje ste v medicini. Kako so se v tem času spreminjale potrebe ljudi?
»Standardi dela v medicini so bili postavljeni v 90. letih, zdravstvena politika pa ni uspela postaviti novih glede na potrebe prebivalstva. Populacija se stara, pojavljajo se nove bolezni, nove tehnologije, zdravila, načini zdravljenja in občutek imam, da se v zdravstvu vseskozi nekaj krpa. Žal se ne lotimo tega, kar predlaga stanovska organizacija, zdravniška zbornica. Rad bi poudaril, da za vse, kar gre narobe v zdravstvu, niso vedno krivi zdravniki in medicinsko osebje, ampak zdravstvena politika, ki jo dirigira aktualna politika. Res je, da se radi pritožujemo čez zdravstvo, ampak če realno pogledamo, v Sloveniji nimamo slabega zdravstva.«
Bolezni se spreminjajo. Katere težave in bolezni danes najbolj pestijo ljudi?
»Ko še ni bilo interneta, je bilo manj možnosti za diagnosticiranje in takrat so ljudje zdravnikom bolj verjeli. Internet ima dobre strani, saj so ljudje bolj seznanjeni in pridejo prej na pregled ali posvet kot nekoč, velikokrat pa pridemo tudi v konflikte, ker si napačno razlagajo, kar preberejo. Bolezni so se spremenile, v 90. letih je bilo veliko bolezni prebavil, dihal in drugih, danes pa je, glede na to, da se prebivalstvo stara, več težav z gibali, kroničnih bolezni, hipertenzij, srčno-žilnih bolezni, bolezni dihal, diabetesa in rakastih obolenj. Se je pa v zadnjih letih z ozaveščanjem prebivalstva, tudi o škodljivosti pitja in kajenja ter s preventivnimi in presejalnimi programi, veliko prispevalo k zdravju. Danes se redko zgodi, da pride kdo z zelo napredovalo boleznijo.«
Moški pozneje pridejo k zdravniku. Jih je bolj strah?
»To je tipično za ruralno okolje. Včasih se zdi, da je v Pomurju sramota, če imaš hudo bolezen. Še posebno pri moških. Moški je bil vedno tisti, ki je domov nosil denar in skrbel za blagor v družini. Zato ne sme biti bolan in mora dajati vtis, da stvar obvlada in da je vse idealno. Pretirana želja po idealnosti in skrb, kaj bodo pa drugi rekli, sploh če ne gre tako, kot si zamisli, ali če ne zmore, slabo vplivata na njegovo samopodobo, to vodi v notranje konflikte in potem še v bolezen. Taka delitev dela med moškimi in ženskami je bila nekoč, logika pa je žal ostala. Hvala bogu se pri mlajših spreminja, starejši in srednja generacija pa so pogosto ujetniki tradicionalnih pogledov.«
Posebno obremenjene so tudi ženske.
»To je še ena prekmurska posebnost. Kljub pregovorni enakopravnosti v srednji in starejši generaciji, če sta oba v službi, ženska doma še vedno opravi vse drugo in poskrbi za otroke. Mlajše generacije ravnajo drugače in si bolj delijo delo. Ampak če ženska dela ves dan ali hodi čez mejo, ko pride pozno domov, težje postori še vse doma. Če pa možje odhajajo v tujino ali so zaposleni ves dan, morajo ženske, če imajo doma še manjše kmetije, opraviti še vse delo, ki bi ga sicer postorili moški. Prekmurke so obremenjene, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Posledica tega je tudi večja poraba antidepresivov in pomirjeval oziroma anksiolitikov. Dobro je, da se uporaba pomirjeval uspešno zmanjšuje, analgetikov pa žal ne. Je pa žalostno, če toliko ljudi potrebuje zdravila.«
Kakšen je odnos naših ljudi do bolečine, glede na to, da se pri nas predpiše toliko protibolečinskih tablet?
»Zdi se, da je v Prekmurju ogromno bolečine. Bolečino moramo razumeti tudi kot duševno bolečino, ki pa se pogosto zdravi z analgetiki. Pri nas imamo visoko stopnjo brezposelnosti in nižji standard in dobro vemo, kako je to povezano z višjo obolevnostjo in večjo porabo zdravil. Mnogi si standard višajo z delom v tujini, kar pa vpliva na odnose doma in v družini. Ljudje si ne upajo vzeti bolniškega dopusta, in ko vendarle pridejo k zdravniku, so njihove težave že zelo hude.
Pozna se tudi pri podjetjih, kjer je vzdušje dobro, ljudje ne bežijo v absentizem, manjša je poraba zdravil, redno hodijo na preventivne preglede in se vključujejo v presejalne programe. Hudo pa je, ko človeka srednjih let povabiš na preventivni pregled, ker ga dolgo ni bilo, in se izgovarja, da ne more priti, ker je ves čas v službi in nima časa. Ob taki reakciji takoj veš, da v tem kolektivu nekaj ni v redu. Obolevnost, absentizem in porabo zdravil bi bilo treba postaviti v širši kontekst in v Pomurju nekaj narediti.«
Kaj lahko naredite zdravniki? Kaj lahko naredite, ko vidite, da neko podjetje »proizvaja« bolne ljudi?
»Preostane ti, kot človeku, da se s svojim pacientom skušaš pogovoriti, reševati stisko in ga povabiš, da ko bo le imel čas, pride na pregled in na krvne preiskave. So podjetja, kjer prihaja do izkoriščanja delavcev, in te stiske se potem izražajo tudi v odnosih doma in v boleznih.«
Kakšni so naši ljudje kot bolniki? Kakšen odnos imajo do zdravja?
»Pomurci smo po svoje drugačni. Mislim, da smo bolj subtilni in občutljivi, naš človek slabše prenaša, da se mu nekaj, še posebno ko gre za slabe novice in hude stvari, neposredno pove. Saj potem prizna, da je prav, da ve, ampak pomembno mu je, kako se to pove. Naj se te besede raje zavijejo v vato. To mi razlagajo tudi kolegi, ki pridejo delat k nam od drugod. Slovencem, tudi Pomurcem, je zdravje zelo pomembna vrednota. Če zdravje razumemo kot vrednoto, moramo sprejeti tudi to, da leta prinesejo kup bolezni, težav, zato bi si želel, da se ljudje ne bi toliko pogovarjali, kaj vse nas boli, ampak o tem, kaj še lahko naredimo za svoje zdravje, da bi bilo boljše.«
