Dedovanje je matematika, odkrito reče jurist, ki ima oporoke pred seboj skoraj vsak dan. Ne, ni sodnik, kakor zapuščinske zadeve niso sojenje, pa zapuščinski postopki kljub temu in še vedno pri nas tečejo na sodišču: okrajnem, tako imenovanem zapuščinskem. Ne samo sporne zapuščine. Vse. Vsi poskusi do zdaj, da se tako imenovane nesporne zapuščine seli k notarjem, so pri nas ostali v predalu. Sodniki se sklicujejo, da je urejanje zapuščinskih zadev na sodišču najbolj varno in da gladko teče, čemu bi jih torej selili, notarji dokazujejo, da v primerljivih pravnih ureditvah zapuščine nikjer niso opravek sodišč, odvetniki pa tudi ne govorijo na glas, da delajo tudi kaj zapuščinskega.
Tudi ne misli, jurist, takoj na sodno takso in davek na podedovano, ko omeni matematiko. Sodna taksa se računa od vrednosti podedovanega. Davka na zapuščino je, generalno, oproščen prvi dedni red, prva vrsta dedičev: mož ali žena, otroci. Tudi vnuki. Bolj si od prve linije dedičev, bolj si obdavčen. Idealno je, pripoveduje jurist iz nekratke izkušnje, da je o premoženju vse jasno, ko so še vsi živi. Takrat je racionalno razdeliti, sestaviti pogodbo, čigavo bo kaj. Zmeraj je dogovorjeno mogoče naknadno še spremeniti, pogodbo preklicati, če se okoliščine spremenijo, če si tisti, ki bo zapustil, premisli, če... Bolje je tako, bolj človeško kot kreg sorodnikov ob grobu. A da bi imeli vse to urejeno daleč pred boleznijo in smrtjo, ker se vsa življenja enkrat nepovratno nehajo, ni najbolj pogosto. Na smrt, ko smo še živi, nočemo misliti. Za svoje ljudi mislimo, da so večni. In tudi, če se oporoka napiše, ker bi stari starši na primer radi odšli v miru, s preskrbljenimi vnuki, ni nujno, da ji kdo ne bo oporekal. Situacij, zgodb je od zapuščine do zapuščine toliko kot vpletenih. Najmanj toliko. In te situacije piše tudi splošni odnos do lastnine.
Možnost dva: na pisalni stroj ali računalnik natipkana oporoka. Če je podpis na natipkani oporoki (lastno)ročen, oporoka ne velja. En podpis ni dovolj. Trije morajo biti. Podpisa dveh prič sta v tem primeru garancija. Ampak prič, ki ne dedujeta. Da nista vpleteni. Vse to, kar sorodnik zapuščinskega sestavi doma, lahko doma ostane. Deponiranje na primer pri notarju ni nujno. Škodi pa ne. Da se napisana oporoka doma ne založi, da ne zgori, da je kdo s prevelikim apetitom ne skrije, ne uniči, da... Tudi pozneje najdena oporoka je razlog za zapuščinski postopek, a to so takoj bolj zapletene procedure. Elektronski podpis na oporoki pa ne obstaja, tudi v tretjem tisočletju ne. Prevelika nevarnost bi bila, da bi se zlorabljalo, pisalo in podpisovalo lažne oporoke. In še tretja vrsta oporoke je: sodna. Dogovorjena pred uradno osebo.
Ne poznajo ga vse države, naše zapuščinsko pravo pa tako imenovani nujni delež ima in pripada dedičem prvega in drugega reda: zakoncu in otrokom, staršem, vnukom. A samo, če se ga v konkretnem postopku uveljavlja. Če na primer vnuk tega ne naredi, premoženje zakonito preide samo na zakonca/ovdovelega in otroke, če so. Država »nujnega« dediča ne bo spomnila, da ima pravico dedovati. Aparat tega ne dela. Razen, če premoženje po umrlem, ker dedičev ni, pripade državi, s tem pa proračunu. Aparatu takrat ni vseeno.
Tudi ne misli, jurist, takoj na sodno takso in davek na podedovano, ko omeni matematiko. Sodna taksa se računa od vrednosti podedovanega. Davka na zapuščino je, generalno, oproščen prvi dedni red, prva vrsta dedičev: mož ali žena, otroci. Tudi vnuki. Bolj si od prve linije dedičev, bolj si obdavčen. Idealno je, pripoveduje jurist iz nekratke izkušnje, da je o premoženju vse jasno, ko so še vsi živi. Takrat je racionalno razdeliti, sestaviti pogodbo, čigavo bo kaj. Zmeraj je dogovorjeno mogoče naknadno še spremeniti, pogodbo preklicati, če se okoliščine spremenijo, če si tisti, ki bo zapustil, premisli, če... Bolje je tako, bolj človeško kot kreg sorodnikov ob grobu. A da bi imeli vse to urejeno daleč pred boleznijo in smrtjo, ker se vsa življenja enkrat nepovratno nehajo, ni najbolj pogosto. Na smrt, ko smo še živi, nočemo misliti. Za svoje ljudi mislimo, da so večni. In tudi, če se oporoka napiše, ker bi stari starši na primer radi odšli v miru, s preskrbljenimi vnuki, ni nujno, da ji kdo ne bo oporekal. Situacij, zgodb je od zapuščine do zapuščine toliko kot vpletenih. Najmanj toliko. In te situacije piše tudi splošni odnos do lastnine.
Zapuščinski običaji
Dedno pravo niti ni lahkonočnica. Torej. Deduje se po zakonu - v vsakem primeru, če oporoka ni bila napisana - in po oporoki. Dedujejo fizične osebe in pravne, pravne samo z oporoko. Testament je lastnoročno, na roko napisana in lastnoročno podpisana oporoka. Ni treba, da ima žig notarja, da bi veljala. Če je ena oseba napisala in podpisala več oporok, velja datumsko zadnja. Če se ve, kdo jo je napisal. In če nihče ne zatrjuje, da je tistega, ki jo je napisal, vodila tuja roka, ne lastna volja. Pravilo o datumu ni kaprica. Za zadnjo voljo gre. Prav lahko se v zapuščinski razpravi zgodi, da dediči mahajo z več oporokami in za vsako trdijo, da je edina, edina prava. Toliko o zapuščinskih običajih.Možnost dva: na pisalni stroj ali računalnik natipkana oporoka. Če je podpis na natipkani oporoki (lastno)ročen, oporoka ne velja. En podpis ni dovolj. Trije morajo biti. Podpisa dveh prič sta v tem primeru garancija. Ampak prič, ki ne dedujeta. Da nista vpleteni. Vse to, kar sorodnik zapuščinskega sestavi doma, lahko doma ostane. Deponiranje na primer pri notarju ni nujno. Škodi pa ne. Da se napisana oporoka doma ne založi, da ne zgori, da je kdo s prevelikim apetitom ne skrije, ne uniči, da... Tudi pozneje najdena oporoka je razlog za zapuščinski postopek, a to so takoj bolj zapletene procedure. Elektronski podpis na oporoki pa ne obstaja, tudi v tretjem tisočletju ne. Prevelika nevarnost bi bila, da bi se zlorabljalo, pisalo in podpisovalo lažne oporoke. In še tretja vrsta oporoke je: sodna. Dogovorjena pred uradno osebo.
Kaj je brezdelje?
Kaj pa razdedinjenje, pogosto glavni junak kakšne televizijske melodrame? Pri nas skoraj ni mogoče. Izjeme v slovenskem pravu: če se je nujni dedič s kršitvijo kakšne zakonske ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom (grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni, opustitev obiskov); če je storil naklepno kaznivo dejanje zoper tega, po katerem naj bi dedoval, njegovega zakonca, otroka, posvojenca, starše; če je nujni dedič storil kaznivo dejanje zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev; če se je, prosto po zakonu, vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Kako se brezdelje dokazuje ali zavrača, ker je dedič na primer leta in leta v prazno pisal prošnje za službo? Dobro vprašanje. Ni preprosto.Ne poznajo ga vse države, naše zapuščinsko pravo pa tako imenovani nujni delež ima in pripada dedičem prvega in drugega reda: zakoncu in otrokom, staršem, vnukom. A samo, če se ga v konkretnem postopku uveljavlja. Če na primer vnuk tega ne naredi, premoženje zakonito preide samo na zakonca/ovdovelega in otroke, če so. Država »nujnega« dediča ne bo spomnila, da ima pravico dedovati. Aparat tega ne dela. Razen, če premoženje po umrlem, ker dedičev ni, pripade državi, s tem pa proračunu. Aparatu takrat ni vseeno.
