Upokojeni profesor geografije in zgodovine Aleksander Ružič iz Gornjih Petrovec je v zadnjih dveh letih ustvaril dve novi avtorski deli, ki ju je izdal zavod Volosov hram. Leta 2020 je luč sveta ugledal roman Zgubljeni čas, nedavno je izšla še knjiga treh novel, ki nosi ime Tri goričke zgodbe. Avtor, ki je leta 2009 in 2019 že izdal romana Ko se niti čas ne premakne in Zaklad, je veselje do pisanja še bolj razvil v času od upokojitve, v svojih delih pa se vseskozi ozira na družbeni trenutek nekega časa. »Ko se mi zdi, da ta ni v redu, ga moram dati na papir,« pravi Ružič, ki je zadnji avtorski deli pred dnevi predstavil v svoji rodni vasi v Peskovcih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dvakratni bis za zasedbo Silence v Murski Soboti
Tako kot decembra 2022 v Lendavi je občinstvo tudi v Gledališču Park v Murski Soboti na tokratnem koncertu skupine Silence dvakrat zahtevalo dodatek. In ga tudi dobilo.
Zgodba romana Zgubljeni čas je postavljena v preteklost oziroma v prelomni čas devetdesetih let prejšnjega stoletja, saj govori o razprtijah ob prevzemu oblasti v času osamosvojitve in prehodu med dvema sistemoma. Zgodba se osredotoča na politične zdrahe v manjši slovenski družbeni skupnosti. »Včasih mogoče meji na kriminalko, je pa plod tako domišljije kot resničnih dogodkov. Vsebina je namreč zelo aktualna in nerazrešena še v današnjem času, saj sem se lotil problema tako imenovane neuspele tranzicije v devetdesetih letih.«
Glavna akterja romana sta Andrej in Sonja, ki se po dolgih letih iz Avstralije vrneta v domovino, kjer ugotovita, da razen let, ki so pretekla, vse ostalo ostaja enako. Bije se boj za prestiž, za obstanek, »tu pa ni razlike, ali gre za oblast v šolskem odboru na šoli s petnajstimi učenci ali na državnozborskih volitvah,« je ob predstavitvi povedal urednik romana Robert Titan Felix iz zavoda Volosov hram.
Bistvo je ljubezen
Vsebina Treh goričkih zgodb poudarja drugi pol življenja. V njej ne gre za življenje enega proti drugemu, ampak za življenje enega z drugim. Izpostavlja torej ljubezen, ki je bistvo vseh treh zgodb. Prva nosi ime Vendel, druga Jožek in njegov dedek, tretja pa Njegove poti.
Prva zgodba govori o vdovcu Vendlu, ki je po smrti žene ostal sam v svoji hiši, kljub samoti pa ima eno veselje. Vsak večer se s še tremi prijatelji odpravi v vaško gostilno. Čeprav se včasih sporazumevajo zelo ostro, eden brez drugega ne morejo, njihova skupna točka pa je gostilničarka, ki je po smrti moža prav tako ostala sama. »Vendel ni nikoli gledal za drugimi ženskami, zdaj pa je zaradi platonske ljubezni vzplamtel v svoji notranjosti. Med prijatelji se je celo vnela borba, koga bo gostilničarka raje pogledala. Zgodba seveda ne bi bila zanimiva, če se ne bi vanjo vmešala še ena ženska, ki je Vendlu do smrti grenila življenje,« je povzel Ružič.
Druga zgodba govori o drugačni ljubezni, o ljubezni med vnukom Jožekom, ki s staršema živi v mestu in v izobilju, ter o njegovem dedku, ki živi v odmaknjeni in razpadajoči hiši na hribu. Dedek, ki ne želi motiti družinske idile svoje hčerke, zeta in trinajstletnega vnuka, ostaja sam v hiši, glavno veselje pa mu predstavlja ravno Jožek, ki ga velikokrat obišče. »Dedek je zelo veren in kadar ima Jožek kakšen problem, najde dedek kakšen citat iz svetega pisma in mu ga prebere. Bistvo zgodbe je torej Jožekovo spoznavanje sveta na podlagi dedkovih izkušenj in pripovedovanj, kar ga bogati.«
Celotna zgodba, ki govori o spoznavanju stare in mlade duše, je podkrepljena z bibličnimi citati. »Lahko povemo, da govori o odnosu, ki je vnuka določal vse življenje,« podčrta Titan Felix.
Med vasjo in mestom
V zadnji noveli Njegove poti spoznavamo razliko v ljubezni do življenja na vasi in v mestu. Zgodba je napisana na podlagi izkušenj avtorjevega že pokojnega prijatelja, ki je kot uspešen mož vsake toliko časa prihajal na svojo zapuščeno domačijo iz mesta in na vasi našel svoj mir. »Čeprav ima v prestolnici družino, živi v izobilju in ima dobro službo, s katero je zadovoljen, mu nekaj manjka. Živi namreč v večnem dvomu, kje je njegov pravi dom. Nenehno se sprašuje, kje je doma, to pa ga žene, da se vsake toliko časa pelje do domačije, si zakuri v domačem štedilniku, poišče stare prijatelje in obišče pokopališče. Hkrati seveda vidi svoje vrstnike, ki živijo na vasi, ki še komaj životari, vidi tudi številne socialne probleme,« je del dogajanja izdal Ružič. Gre torej za znano zgodbo razpetosti med vasjo in mestom, saj vsi nekako bežimo iz ruralnega v urbano okolje za boljšim življenjem.
Celotna knjiga kratkih novel Tri goričke zgodbe je poklon Goričkemu in tukajšnjim ljudem, saj odpira marsikatera vprašanja o tem, kakšne so prave vrednote. Vse štiri zgodbe, torej tudi tista iz romana Zgubljeni čas, pa temeljijo na resničnih osnovah.
»Vse to se je dejansko dogajalo oziroma se še dogaja. Resda sem vključil veliko domišljije, vendar sem hotel opozoriti predvsem na to, da življenje na Goričkem ni bilo in še vedno ni lahko, zato ni čudno, da so ljudje vseskozi odhajali iskat boljše življenje,« je ob koncu predstavitve podčrtal Aleksander Ružič.