Fotografija se kot vizualni historično-dokumentarni nosilec informacije v Prekmurju pojavi med letoma 1850 in 1860. Iz tega obdobja je znanih nekaj posnetkov iz zapuščine družine Eberl iz Murske Sobote in družine Vogler s Petanjec v zbirki Pomurskega muzeja Murska Sobota (PMMS). Nekaj zgodnjih fotografij hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota (PIŠK). Dve kolorirani dagerotipiji, portret zakoncev Eberl, hrani PMMS. Nosilci in uporabniki nove, fotografske kulture pri nas postanejo tanki sloji nastajajočega meščanstva – zdravniki, trgovci in učitelji –, duhovščina in maloštevilno plemstvo, raztreseno po nekaj večjih prekmurskih krajih. Fotografije so še iz zasebne zbirke Gregorja Kovača iz Maribora, Marka Krenna iz Murske Sobote ter Ferenca Hajosa, Štefana Vide in družine Tomka iz Lendave.
Plemiške družine, vojaki in nižji sloji
Fotografije so se v teh krogih dojemale kot elitistični oziroma ekskluzivni kulturološki dejavnik neverbalne socialne komunikacije. Fotografija, govorimo o zgodnji portretni fotografiji, postane nosilec vizualne informacije o družbenem statusu portretiranca in kot takšna funkcionira kot del intimne družinske ikonografije, ki pa ob spremembi hranitelja ali podarjenem dvojniku fotografije dobi širši interpretativni družbeni status in je na neki način v javni službi prezence portretiranca. Na takšnih posnetkih danes prepoznamo člane plemiških družin Szapary, Batthany, Zichy ter prednike družin Szepessy, Vogler, Eberl, Hajos, Tomka … Že od začetka 50. let 19. stoletja delujejo prvi ambiciozni fotografski ateljeji v Budimpešti, Sombotelu in Bratislavi, torej v univerzitetnih mestih, kjer so študirali nekateri prekmurski duhovniki.
Najstarejši znani posnetek kakšnega Prekmurca je verjetno portret evangeličanskega duhovnika in pisatelja Aleksandra Terplana (1816–1858), ki se je rodil v Ivanovcih na Goričkem. Gre za posnetek iz okrog leta 1853 na neznanem tehničnem fotografskem nosilcu – dagerotipiji. Dagerotipija je predhodnica fotografije. Gre za najstarejši fotografski postopek na posrebreni kovinski ploščici različnih – standardnih – velikosti iz prve tretjine 19. stoletja. Terplan je študiral v Sombotelu in na Dunaju. Njegov posnetek verjetno izvira od tam, toda iz poznejšega obdobja.
Podeželsko prekmursko prebivalstvo, šlo je za izrazito agrarno družbo, se je s fotografijo srečalo nekje konec 80. let 19. stoletja. V glavnem so to fotografije prekmurskih vojakov, ki so služili vojaški rok v kakšnem večjem madžarskem mestu z razvito fotografsko produkcijo. Kmalu zatem naletimo na portretno fotografijo deprivilegiranih slojev takratne družbe. K temu je pripomoglo poenostavljenje tehničnega dela s fotografijo. Uvedba industrijsko obdelanih steklenih plošč – negativov in fotografskega papirja je omogočila razvoj ljubiteljske fotografije in večjo fotografsko produkcijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Vse do konca prve svetovne vojne so v Prekmurje prihajali popotni fotografi iz večjih mest avstrijskega, madžarskega in slovaškega dela takratne Avstro-Ogrske. Svoj prihod so napovedali v lokalnem časopisju in ostali v kraju napovedane fotografske dejavnosti nekaj časa – tudi do mesec dni. Po navadi so fotografirali na mestu, kjer se je zbiralo večje število ljudi, pred javno zgradbo ali na vnaprej dogovorjenem mestu.
Poklicnih fotografov, rojenih na območju današnjega Prekmurja, do leta 1900 skorajda ni bilo. Nekaj se jih je v Mursko Soboto in Lendavo priselilo iz drugih krajev. Johann Peukert iz ene od avstrijskih dežel je fotografiral v Murski Soboti med letoma 1870 in 1875. V približno enakem obdobju je fotografiral v Lendavi J. Griffaldi, ki se je kasneje odselil v Čakovec. In to je praktično vse glede poklicne fotografije ob fotografski dejavnosti Juliusa Gyule Sterna v 90. letih 19. stoletja v Puconcih.
Od Čakovca prek Krapine do Puconec
Julius Gyula Stern (v nadaljevanju uporabljam poslovenjeno različico imena – Julij) se je rodil 23. avgusta 1842 v judovski družini očetu Aronu in materi Mari, hebrejsko Mirjam, v Beltincih. Brat Ignatz je bil rojen leta 1840, Heinrich pa leta 1847. Petega februarja 1884 se je v Murski Soboti poročil z Regino Stern, hčerko trgovca Henrika Sterna iz Puconec. V tem zakonu se je leta 1889 rodil sin Arnold, ki je bil usmrčen v Auschwitzu leta 1944, in leta 1890 še hči Elvira, ki se je leta 1921 poročila nekam na Madžarsko. Julij se je od začetka 70. let 19. stoletja in vsaj do smrti soproge leta 1898 aktivno ukvarjal s poklicno fotografijo. Po tem letu se je predvidoma kot solastnik pridružil svaku Zsigmondu Sternu pri upravljanju družinske trgovine v Puconcih. Po selitvi Zsigmonda Sterna verjetno pred letom 1914 v mesto Kaposvar na Madžarskem je Julij Stern v celoti prevzel družinsko trgovino in preostala zemljišča družine svoje soproge.
V zapuščinski razpravi po njegovi smrti – umrl je v murskosoboški bolnišnici 27. februarja 1920 – je bilo celotno imetje Sternovih ocenjeno na 79.036 kron. Trgovsko tradicijo družine Stern, mogoče tudi fotografsko – večje število fotografij neidentificiranega ljubiteljskega fotografa, ki jih hranijo potomci –, je nadaljeval sin Arnold, ki se je po očetovi smrti leta 1920 poročil z Emo Šparaš, rojeno v Gederovcih. Pred poroko je z družino živela v Radgoni (Radkersburg). Potomci po Arnoldovi hčeri Gabrijeli Stern, poročeni Orešnik, še danes živijo v Murski Soboti.
V časopisu Muraszombat es videke med letoma 1895 in 1910 v več objavah naletimo na ime Julija Sterna kot podpornika in donatorja puconskega gasilskega društva in okoliških, po navadi z najvišjim zneskom. V puconski gasilski kroniki, ki jo je pisal Ludvik Horvat, nekdanji poveljnik društva in upravnik puconske pošte, najdemo ime Julija Sterna leta 1898 med 28 finančnimi darovalci puconskega gasilskega društva na prvem mestu, seveda z največjo darovano vsoto. Očitno je Julij Stern izjemno spoštoval in podpiral delo domačega gasilskega društva. Prav tako sodeluje pri donacijah ženskemu judovskemu društvu iz Murske Sobote in madžarskemu bralnemu društvu iz Puconec.
Julij Stern je brez dvoma najstarejši poklicni fotograf, rojen na območju današnjega Prekmurja, in verjetno najstarejši znani poklicni fotograf judovskega rodu v Sloveniji. Ukvarjanje s poklicno fotografijo in drugimi pridobitnimi dejavnostmi je Judom v tem prostoru omogočila leta 1867 sprejeta nova ustava avstro-ogrske monarhije. Med drugim so bile odpravljene omejitve glede naseljevanja in priseljevanja ter zagotovljena verska svoboda. S fotografijo oziroma zgodnjimi fotografskimi postopki se je Julij Stern očitno seznanil dokaj zgodaj. Beltincem najbližja večja kraja z razvito fotografsko dejavnostjo sta bila Varaždin in Nagykanizsa. Konec 60. in v začetku 70. let 19. stoletja so v Varaždinu delovali trije poklicni fotografi: Stjepan Lipoldt, Herman Fickert in Mavro Weinberg. V Nagykanizsi med letoma 1865 in 1872 najdemo poklicnega fotografa Gyulo Exsnerja. V krogu omenjenih fotografov je verjetno treba poiskati vzporednice s Sternovo zgodnjo fotografijo.
Hrvaška umetnostna zgodovinarka Marija Tonković v svojem pregledu judovske fotografije na Hrvaškem Julija Sterna omenja kot prvega ateljejskega fotografa v Čakovcu. Znani so njegovi portreti čakovskih meščanov iz prve polovice 70. let 19. stoletja. Okrog leta 1883 je odprl fotografsko podružnico še v Krapini. Krapinske Toplice v bližini so namreč bile že takrat polne rekonvalescentov in premožnih turistov iz vse Evrope (beri zanesljivih fotografovih strank). V Registru obrtnikov leta 1885, ki ga je izdala madžarska obrtna zbornica, je Julij Stern omenjen kot edini poklicni fotograf v Krapini. Ali je tu fotografiral sam ali je fotografsko podružnico pokrival njegov pomočnik, ni znano.
Poroka z Regino Stern iz Puconec leta 1884 verjetno sproži premik fotografske dejavnosti iz hrvaških krajev proti rojstni pokrajini. Leta 1887 je Julij Stern svoje fotografske storitve oglaševal v časopisu Muraszombat es videke. »Fotograf v Murski Soboti cenjeno javnost obveščam, da sem zgolj za 14 dni svojo fotografsko delavnico prestavil v Mursko Soboto in da na Glavni ulici v hiši Mihálya Sömna (Hiša družine Sömen je stala na mestu, kjer danes v Slovenski ulici deluje kavarna Caffe City, op. p.) vsakodnevno, v lepem ali slabem vremenu, pripravljam fotografske posnetke. Upam na čim večji odziv. Z globokim spoštovanjem, fotograf Gyula Stern,« je zapisano v izdaji z 10. aprila.
Ni jasno, ali je v Mursko Soboto prihajal iz hrvaških krajev ali pa že iz Puconec. V Registru obrtnikov 1882 se Julij Stern omenja kot poklicni fotograf v Puconcih. V tem času je bil to eden najmanjših krajev na Madžarskem s poklicnim fotografom.
Najstarejši znani posnetek prekmurskih kolesarjev
Julij Stern je verjetni avtor dveh posnetkov beltinske cerkve iz leta 1892, ki ju hrani PMMS, in moštvene fotografije PGD Puconci iz okrog leta 1893, ki jo hrani občinska gasilska zveza v Murski Soboti. Pri fotografiji kolesarskega društva iz Murske Sobote gre za najstarejši znani posnetek prekmurskih kolesarjev. Po nekaterih podatkih naj bi bilo kolesarsko društvo Murska Sobota uradno ustanovljeno šele leta 1898 in leto dni kasneje še lendavsko. Pomembno dokumentarno težo posnetku daje podatek o vizualni prepoznavi vseh kolesarjev na fotografiji. Gre za pomembne člane soboške »visoke družbe«, vsi pa so bili na neki način povezani s Hranilnico južnega dela Železne županije. Ohranili sta se dve identični fotografiji. Eno hrani Jože Cigan iz Tešanovec. Podatke o poklicni provenienci članov kolesarskega društva mi je pedstavil Zoran Vidic iz Murske Sobote.
Od nabora portretnih fotografij, ki so na voljo, sem identificiral otroški portret sina Arnolda iz leta 1890, posnetek soproge Regine iz okrog leta 1885 in skupinski posnetek sester Hirschl iz leta 1882. Vse omenjene fotografije hrani družina Orešnik iz Murske Sobote. Pri njih se je ohranilo več kot deset družinskih portretov, ki jih je posnel Julij Stern.
Avtor članka poznam okrog trideset njegovih posnetkov. Razen treh so vsi izvedeni v dizderijevskem malem – vizitnem formatu 9 x 6,9 cm, na tankem in kvalitetnem albuminskem papirju –, ki jih je Julij Stern kaširal na industrijsko standardiziran nosilni kartonček z zlato obrobo na sprednji strani.
Na hrbtni strani pa vidimo fotografov avizo, opremljen z bogato klasicistično ornamentiko. Pri portretiranju je Julij Stern za ozadje uporabljal vsaj dve fotografski kulisi: nevtralno, v nedefiniranem temnejšem odtenku pri poglobljenih portretnih študijah in poslikano kuliso, ki jo je uporabljal pri posnetkih celostnih postav ter pri otroški fotografiji. Na več kot polovici posnetkov opazimo kot del zunanjega ateljejskega dekorja oblazinjen in z resastimi cofi ozaljšan bidermajerski stol, včasih kakšno mizico ali preprosto preprogo, na kateri je stal portretiranec. In to je v glavnem vse od ateljejske opreme, ki jo je pri portretiranju uporabljal Julij Stern.
Njegovo najboljše obdobje portretne fotografije so zgodnja 80. leta 19. stoletja. Pri teh posnetkih gre za studiozen in individualističen pristop do različnih karakternih lastnosti portretiranca. Portreti so izvedeni v doprsnem tričetrtinskem profilu na nevtralnem ozadju, pri katerih je praviloma uporabil ovalni izrez.
Fotografsko delo Julija Sterna bo v perspektivi še treba primerno strokovno ovrednotiti. Že sedaj pa lahko govorimo o njem kot enem od najpomembnejših zgodnjih poklicnih fotografov v vseh elementarnih dejavnikih fotografskega dela, značilnega za 19. stoletje, ki kot tako še ni bilo dovolj raziskano.