Skupaj jih je bilo 52, srečanja pa se je udeležilo 19 od 33, ki še živijo. »Vseh preminulih sošolcev in profesorjev smo se spomnili, obiskali grobove in prižgali sveče. Posebej veseli in srečni smo bili, da se srečanja vedno udeleži profesorica Egidija Vindšnurer, ki je bila razredničarka b oddelku. Tudi tokrat je prišla v spremstvu moža iz Nove Gorice,« so zapisali v besedilu, ki nam ga je poslala Majda Kuhar. Dodali so, da razrednika a oddelka Marjana Lebarja žal ni več med njimi.
Nekdanji sošolci so srečanje izkoristili za obujanje spominov, med drugim na prvi šolski dan na Ekonomski šoli, ko so bili polni optimizma in upanja. »Veliko razumevanja in spoštovanja je bilo vedno med nami sošolci in profesorji,« poudarjajo. V uvodu jih je pozdravila Katarina Fefer, ki je bila ena od organizatork srečanja, ter opravičila manjkajoče. Nekateri od teh so tudi poslali pisemca. »Z nekoliko šaljivim govorom je nadaljeval Geza Bačič in nas spomnil na dogodke, ki so se zgodili med šolanjem. Posebej na enega nevsakdanjega, izključitev sošolca iz šole. Protestirali smo in veliko težav povzročili staršem in učiteljem, posebno razredničarki, a so nas mlade in razigrane vsi razumeli in vse se je dobro končalo,« se nadaljuje zapis. Vindšnurerjevi pa so hvaležni, da jih je naučila, kako je treba v življenju reševati določene stvari.
Izmenjali so si lepe in manj lepe zgodbe, ki jih je napisalo življenje. Tudi zapeli so kakšno skladbo in srečanje ovekovečili s skupinsko fotografijo. Čas je prehitro minil, ker pa so vsi željni čimprejšnjega ponovnega srečanja, so se dogovorili, da ga prihodnje leto spet pripravijo. »Ne živi v preteklosti, ne sanjaj prihodnosti, osredotoči se na sedanji trenutek,« so v zaključku povzeli citat Bude.