Mednarodna filozofska olimpijada – z uradno kratico IPO – je bila letos v Olimpiji na grškem Peloponezu. Imela sem se je čast udeležiti, in čeprav brez medalje, deželo antičnih modrecev zapuščam z mnogo novimi spoznanji in prijateljstvi. To dvoje je, kot je menil že antični mislec Epikur, vredno več od vsake časti.
Četrtek, 11. maja
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Na avtobusno postajo v Ljubljani sem ob brezbožni nočni uri prispela še napol speča. Tam je čakal kombi, zraven njega sotekmovalec Maj Bijol, mentor slovenske delegacije Miha Andrič in profesor filozofije Marjan Šimenc. Krenili smo na dolgo nočno vožnjo proti Dunaju. Vsa zaspanost je bila hitro pozabljena in med mladima slovenskima delegatoma se je kmalu vnela razprava. Spoznala sva, da naju druži ljubezen do eksistencializma, filozofije svobode in odgovornosti. Ob prihodu na Dunaj se je že zdanilo in moj vrat je bil po jalovih poskusih spanja enakomerno otrpel. Letalo je zamujalo. Nič zato – bila sem že zatopljena v knjigo, z mislimi pri jutrišnjem eseju.
Poletu v Atene je sledila šesturna vožnja po pustem podeželju Peloponeza. »Neskončna industrijska cona,« sem pripomnila. Pogled se je spremenil šele, ko smo se pripeljali med zeleno hribovje Olimpije. Mednarodna olimpijska akademija, kjer smo bili nastanjeni, je bila v temi videti kot domovanje antičnih bogov. Sledili so govori, govor za govorom za govorom, glasbeni premor, še več govorov. »Mladi ne bi smeli plačevati za napake svojih držav,« je govorka posredno komentirala odločitev odbora IPO, da ruski delegaciji prepove udeležbo. Do daljše razprave o polemiki ni prišlo. Nočem slovesnosti zgolj kritizirati – gotovo je bilo povedanega marsikaj zanimivega. A v svojem tedanjem stanju sem lahko le računala, koliko spanja bom sploh lahko dobila pred esejem.
Petek, 12. maja
Pisanje eseja naj bi se začelo ob devetih. Na tej točki je vsem začelo postajati jasno, da je uradni urnik bolj kot ne sugestija. Res je, ob devetih smo se zbrali pred avditorijem, a do trenutka, ko smo sedeli pred računalniki, pripravljeni za pisanje, je minila vsaj ena ura. Esej sem pisala s skrhanimi živci in ga oddala nezadovoljna. Slabo voljo je zmanjšal pogovor s sotekmovalci med kosilom in ogledom ruševin antične Olimpije, Zevsovega in Herinega templja, olimpijskega stadiona. Med nami so se že začele spletati vezi. Čeprav me je tedaj družba toliko izjemnih ljudi občasno spravljala v dvom o sebi, jo zdaj pogrešam. V nekdanjem domovanju grških bogov se je odprl nov svet. Vse ločnice ideologij, nacionalnosti in zamer so bile pozabljene – družila nas je ljubezen do modrosti.
Drevesa v Olimpiji so bila zelena, nad njihovimi krošnjami so se dvigali ostanki monumentalnih ruševin. Skušala sem si zamisliti, kako impresivno je bilo vse skupaj v davnini. Morda bo čez tisoč let vse, kar bo ostalo od nas, napis v kamnu neke starodavne ruševine.
V muzeju sem se zadržala še po odhodu večine. Dobro uro sem preživela v skiciranju antičnih kipov. Pot nazaj do akademije sem prehodila v družbi še dveh tekmovalcev, ki sta se odločila ostati, in prostovoljca IPO, ki tudi drugače dela v muzeju. Ko sem potožila o eseju, je odvrnil: »In zakaj je bilo tako? Če to spoznaš, si dobila več, kot bi s popolnim esejem.«
Sobota, 13. maja
Do Apolonovega templja smo se odpravili z enourno zamudo. Pričakovano. Med nami so se že spletle vezi in po poti je stekla debata, ki jo je še podžgalo predavanje na arheološkem kraju. Ko smo stopili iz belega šotora na sonce, nas je pod bližnjim kostanjem čakal Sergio Imparato, sicer profesor na Harvardu. Pomislila sem, da sem zdaj zares v Epikurjevem vrtu ali pa Platonovi akademiji. Pod geslom IPO »življenje v pravičnem tekmovanju« je filozof spodbudil debato o nadarjenosti, delu in kaj pomeni, da smo si nekaj zaslužili. Ta se je nadaljevala še dolgo po predavanju. To noč je malokdo spal. Zavest, da se naše druženje bliža koncu, nas je le še bolj zbližala. Preživeli smo jo v resnih in manj resnih filozofskih pogovorih, a vseh enako zavzetih.
Nedelja, 14. maja
Podelitev nagrad. Slovesa. Pot domov. Pogrešam olimpijske sanje. Naj zaključim filozofsko obarvano, beseda teče navsezadnje o enem izmed svetovnih dogodkov, posvečenih ljubezni do modrosti. Na njem je bila pozornost med drugim namenjena večnemu vprašanju – zakaj filozofija. Res, zakaj? Mnogokrat se zdi le kot prazno razglabljanje o rečeh, ki jih vsakdo razume po zdravi pameti. Prikaže se nam podoba moža, ki ves dan strmi v mizo in se sprašuje, ali ta zares obstaja. Čeprav je obstoj ali neobstoj mize lahko prav tehtno vprašanje, mati vseh znanosti obsega mnogo več kot to. Že če v njen globoki tolmun pomočimo zgolj palec, bomo spoznali, da je mnogo stvari, ki so se nam zdele samoumevne, vse prej kot to. Ni se nam treba ukvarjati s kategoričnimi imperativi, bitjo-v-svetu ali telesom brez organov. V svetu, ki brez obstanka in vse hitreje drvi naprej, je dovolj, da se za trenutek ustavimo in vprašamo – zakaj? Ločujejo nas ideologije, ki jih niti ne razumemo, na spletu se s tujci prepiramo s tujimi besedami, ki jih je izrekel ta ali oni pripadnik skupine, h kateri se pač prištevamo. Razum je v dobi, ki slavi znanost, čudno redka dobrina.
Filozofija nam omogoča prav to – razumeti. Potrebujemo nove filozofe, je dejal Friedrich Nietzsche. Naj so tisti, ki vidijo prek razkolov. Morda taka skupnost ne ostane le olimpijske sanje.