Na začetku o tem nisem hotela govoriti. Prepričana sem bila, da bo trajalo pol leta in bo potem vse po starem, kot da se ni nič zgodilo. Se potuhnem za nekaj časa, skrijem bolezen, nadenem lasuljo in se pretvarjam, da je vse v redu. Ti občutki niso bili enostavni. Sploh ne štiri mesece po porodu. Ampak ne moreš bežati pred sabo. Lahko si zatiskaš oči, prej ali slej pa je bolezen treba sprejeti. Rak te spremeni. Še več. Ubije te kot osebo, kakršna si bila prej. Ni le fizična bolečina. Je psihična, ki je hujša. Potreben je čas. Ni mogoče dojeti v tednu ali dveh, da si v vojni, da so te postavili na fronto proti tvoji volji in ne moreš vedno teči v nasprotno smer. Moraš se boriti. In če zmagaš, nisi nikoli več enak.
November 2023
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Življenje tragično izgubila pomurska glasbenika
Letalska nesreča pri Gančanih je vzela življenje dveh mladih glasbenikov.
Spomnim se majhne zatrdline na prsih, ki sem jo zatipala mimogrede. Nisem ji posvečala pozornosti. Navsezadnje sem ravnokar nehala dojiti … Normalno je, da so dojke otekle. Minil je teden in bulica je bila tam. Izrazitejša. Dva tedna. Bulica je postala bula. Trije tedni. Google. Iščem. Lahko je kar koli. Cista, žleza, možnosti je še in še. Čisto spodaj je pisalo rak. Ne, tole je zraslo hitro. Rak raste počasi. Dojila sem. Stara sem 31. Po porodu. Ne morem imeti raka. Ni izcedka. Ni bolečine. Ni ničesar drugega, samo kot kamen trda zatrdlina, ki vztraja točno tam – na levi dojki nad bradavico. Pokličem ginekologinjo in se naročim na pregled. Ko opravim klic, me obide zla slutnja. Strah. Kot da je zdaj postalo resnično. Ginekologinja ni prepričana, kaj je. Črna tvorba, velika okrog 3,5 centimetra, je na zaslonu ultrazvoka videti srhljivo. Pošlje me na ginekološki oddelek v Maribor. Potrebna je punkcija. Čakanje. Dva tedna nevednosti, ki sem ju preživela s strahom pred najhujšim.
December 2023
Pet dni do božiča. Pot do Maribora. Vse moje bitje je bilo osredotočeno le na diagnozo. Najhuje je ne vedeti. Bil je kaos v meni, tesnoba. Kot da mi ne pusti dihati. Ni pomagala moralna spodbuda ne tolažba. Čez dve uri bo vse to za mano. Vsi domači so govorili: »Nimaš raka! Gotovo je od dojenja. Temu se boš jutri smejala.« Nisem se smejala. Čakalnica. Gneča. Prsi kot da mi stiska nevidni oklep iz železa, ki ga nisem mogla sneti. Srce kot da bije v želodcu. Osredotočena sem na dihanje. Vdih, izdih. Zdaj vem, da je moja podzavest vedela, še preden sem izvedela za izvide. Kot da bi vedela že od začetka, pa sem sama sebi zanikala. Ambulanta. Glas zdravnice. Vse se je ustavilo. Zdravnica ni odlašala: »Ja, rak je.«
Besede so premalo, da bi opisala, kakšno krivico sem občutila takrat. Prvi stadij. Kaj več mi niso znali povedati. Potrebovali so izvide krvi in CT, mnenje konzilija, napovedana je bila operacija. Jaz sem hotela samo mir. Nisem se hotela soočiti s tem. Hotela sem pobegniti, se skriti pred vsem tem. Se izogniti vsemu, kar sem vedela, da me čaka. Tisti dan sem veliko jokala. In naslednji dan tudi. Počutila sem se kot žrtev, v meni sta bili zamera in jeza. Ni pošteno, da se mora mlada mamica soočiti s tem. Ne kadim. Alkohol pijem le na zabavah. Mlade punce ne zbolijo za rakom! Kaj sem storila narobe?
Počutila sen se prikrajšano, ker so se druge mamice privajale na novo življenje, uživale v radostih z otrokom, načrtovale še enega, jaz pa sem se bila prisiljena boriti za svoje življenje. Nisem hotela nasvetov. Nesmiselno se mi je zdelo, ko sem kje prebrala: »Rak me je veliko naučil. Hvaležna sem zanj.« Takrat si nisem mogla predstavljati, kako je lahko nekdo hvaležen za takšno bolezen. Nisem hotela, da se govori o tem. O diagnozi sem zaupala redkim. Nekateri so to izrabili in širili novico naprej, kot bi bila njihova. Drugi so se izkazali za prave prijatelje, zaupnike. Bolezen mi je pokazala tudi, komu lahko zaupam.
Januar 2024
Zbudila sem se iz narkoze. Roko sem rahlo položila na levo dojko. Zatrdline ni bilo. Oblile so me solze olajšanja in tresla sem se od adrenalina. Kot da bi se mi odvalil kamen od srca. Tumorja, ki sva ga s prijateljico poimenovale Rajko, ni bilo več in je sedaj plaval bog ve kje. Počutila sem se omotično in rahlo zdrogirano, zdravila so naredila svoje. A lahko sem spala. Končno sem lahko spala.
Februar 2024
Ambulanta za ginekološke bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Nazadnje sem tu izvedela za diagnozo. Zdaj sem tu, ker stiskam pesti, da je bila operacija uspešna. Ne čakam dolgo. Izvem, da so bezgavke čiste. Vse je v redu, kemoterapija ne bo potrebna, si v glavi oddahnem. Potem pa me zadane: zaradi mojih let in, kot pravi zdravnik, »ker želimo, da živite,« je konzilij priporočil 8 kemoterapij na 14 dni, 15 obsevanj ter hormonsko zdravljenje. Zadane me. Šok. Izgubila bom lase. Od vsega skupaj me je dejstvo, da se bom morala soočiti z izgubo las, prizadelo še najbolj. Takrat se nisem več bala za življenje, bala sem se, da ne bom več lepa, ker ne bom imela las.
Marec 2024
8. marec. Ni več samo dan žena. Je dan moje prve kemoterapije. Morala bi jo imeti pred dvema dnevoma, ampak moje žile so slabe in sestre na onkološkem oddelku nikakor niso mogle nastaviti igle. Bila sem tako pripravljena. Da ne bom prejela prve kemoterapije, me je iztirilo. Dogovorili smo se, da bom naslednji dan napotena na onkološki inštitut v Ljubljano, kjer mi bodo pod lokalno anestezijo v nadlaht nastavili poseben kateter, po katerem bom prejemala kemoterapijo. Vse je šlo gladko. Z nastavljenim katetrom sem zdaj sedela v čakalnici. Laboratorij. Dve uri čakanja na izvide. Posvet pri zdravniku, nato pa na oddelek. Velik udoben stol in že je vame tekel živo roza citostatik. Bila sem optimistična. To bo šlo. Močna sem.
Dva dni po prvi kemoterapiji
V ustih sem čutila okus po kemiji. V želodcu slabost. Kava mi ni več dišala. Hrana ni imela okusa. Bruhala nisem, ker sem dobila goro zdravil. Proti slabosti pa ni pomagalo nič. Celo telo slabotno, v bolečini. Vsaka mišica in vsak sklep. K temu je prispevala še injekcija, ki bi naj poskrbela, da se mi ne poruši imunski sistem.
April 2024
Včeraj je izpadlo nekaj las. Še vedno sem se bala trenutka, ko bo treba vzeti v roke brivnik. Po drugi strani pa sem želela, da pride čim prej, da opravim s tem. Nisem vedela, da je tako blizu. Moji lasje so na tleh v kopalnici. Nisem vedela, da jih je toliko. Dragi je imel to čast, da me je ostrigel. Ko sem si pred pol ure hotela razčesati lase, so na krtači ostali celi šopi. Zmrazilo me je. Tega ne zmorem. Nimam več nadzora. Moram ga dobiti nazaj. Ko je sedaj vame zrla nova podoba, je bilo lažje. Za mano je bil najtežji korak v celem zdravljenju. Vsi govorijo: »Saj bodo zrasli nazaj. Samo lasje so. Zrasli bodo lepši.« Nihče pa ne govori o tem, da ti s tem vzamejo moč, nadzor, ženskost, lepoto. Zdaj si tudi na videz onkološki bolnik. Gola glava je kot zaščitni znak. Od tistega dneva je bila lasulja moja najboljša prijateljica. Moja opora, moj ščit pred svetom, moj oklep v vojni. Z lasuljo sem se počutila normalno.
Junij 2024
Sedim na terasi. Brez dlak. Brez las. Brez lasulje. Brez trepalnic in obrvi. Izguba zadnjih dveh me je še bolj prizadela. Pred mano je bila še ena kemoterapija. Namesto da bi slavila skorajšnjo zmago, se me je začenjal lotevati obup. Kemoterapije so terjale posledice. Moje telo je brez moči. Po vsaki naslednji sem okrevala dlje in težje. Psihično sem na dnu. Ne morem si predatavljati, da bom spet kdaj izgledala kot normalna punca pri tridesetih. Ne morem kopati svojega otroka, ker imam kateter v roki. Ne morem ga nositi, ker ne smem dvigovati. Ne morem se igrati z njim, ne morem delati ... Rak mi je počasi jemal vse.
Avgust 2024
Sedim pred tisto stavbo pod mogočnimi drevesi. Tu, v tem majhnem parku, je bilo čutiti neki mir, spokojnost. Sprijaznjenje z boleznijo, s katero smo se morali spoprijeti vsi, ki smo sedeli na teh klopcah. Zjutraj je lil dež in sveže je. Elastiko snamem in lasje lasulje se vsujejo po hrbtu. Lažje je. Kot da bi težko breme, ki se je nabiralo mesece, vsaj deloma padlo z ramen. Kot da lahko pustim vsaj nekaj za seboj. Gospa poleg mene hrani golobe. Ko sem pogledala proti njej, se mi je nasmehnila. Prijazno. S toplino sočloveka, ki ve, kaj držimo v sebi. V zadnjih šestih mesecih ni bilo nič bolj mirno kot ta trenutek tukaj. Petek je, eno od zadnjih obsevanj. 15 dni zapored z izjemo vikendov. Ni bilo boleče, bilo je utrudljivo. Vsak dan vožnja z Goričkega do Ljubljane. Večino te sem prespala. In čeprav so bila obsevanja lažja, je bilo dovolj hudo pred njimi: simulator. Kjer so mi naredili shemo za obsevanje. Kjer sem dobila štiri črne pikice, ki so določale mesto, kjer bom obsevana. Kjer sem doživela prvi napad panike. Ampak zdaj je bilo to za menoj. Prišel je čas za mir.
September 2024
Že pred dnevi sem imela prvo kontrolo. Zdrava sem. Čakalo me je še hormonsko zdravljenje. Injekcije vsak mesec, mogoče operacija jajčnikov, vsekakor pa tablete še 7 let. In sprijaznjenje s tem, da ne bom imela več otrok. Sedaj vem, da ne morem vsega izbrisati in pozabiti. Po vojni moraš oklep sneti. Pogledati telo in se soočiti z ranami, ki si jih dobil v vojni.Tako sem tudi jaz snela lasuljo. Ne potrebujem je več. Rane so oskrbljene in povite. Brazgotine bodo ostale. Nanje pa sem ponosna.