V Policah pri Gornji Radgoni stoji sredi vinogradov nadstropna Kolaričeva zidanica. Nekoč last znanega vinogradnika Clotarja Bouvierja je od devetdesetih let prejšnjega stoletja v lasti družine Kolarič, ki se z vinogradništvom ukvarja že mnogo dlje. Prve trte je daljnega leta 1946 zasadil Franc Kolarič z ženo Ivanko v Plitvičkem Vrhu, sin Milan z ženo Margito pa je poskrbel, da danes obdelujejo vinograde na kar sedmih hektarjih v Policah, Plitvičkem Vrhu in Spodnji Ščavnici. Zidanico sta zakonca Kolarič kupila z lastnimi prihranki in obnovila v njenem izvirnem slogu. »Ko nama je to uspelo, sva se pogovarjala, da bi bilo pametno tako klet kot naša vina tržiti. Tako smo v vinski kleti začeli prirejati degustacije, vodene oglede, pripravljati pogostitve za zaokrožene družbe ter promovirati in prodajati naša vina,« je povedal Milan Kolarič.
V njihovih vinogradih je posajenih kar dvanajst različnih sort grozdja, tako pridelujejo različna mešana vina, buteljčna vina, med katerimi prednjačijo traminec, rumeni muškat, muškat otonel, laški rizling in ranina, od leta 2004 pa po klasični metodi pridelujejo še polsuhi penini – belo chardonnay in rdečo modri pinot. Vsa njihova vina in penini so že prejele več medalj na mednarodnih ocenjevanjih kakovosti na kmetijsko-živilskem sejmu Agra. Zelo ponosni so tudi na konjak, ki ga ob vstopu v vinsko klet vsak obiskovalec vidi najprej. Shranjen je v več lesenih 120-litrskih sodih, ki so iz mešanice francoskega in slavonskega hrasta.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Delajo vsi člani družine
Za delo v vinogradih, vinski kleti in na kmetiji v Noričkem Vrhu, kjer živijo, poprimejo vsi člani Kolaričeve družine, poleg Milana in Margite sta to še njuna sin Aleksander in hčerka Jasna, ki sta sicer redno zaposlena. Dela v vinogradu namreč nikoli ne zmanjka. Kot je povedal Milan, naj bi se trte začele rezati za vincekovo, torej januarja, vendar so se Kolaričevi zaradi količin, ki jih imajo, tega opravila že lotili. »Ker začnemo rezati prej, moramo na trti pustiti kakšno oko več. Ko z rezom opravimo, popravimo kakšno armaturo, peremo in polnimo steklenice, pa prodajamo vino in opravljamo degustacijske vodene oglede, pri katerih ponudimo tudi domač kruh, ki ga speče žena, pa domače mesnine, saj na kmetiji redimo pujse, in sir.«
Največ dela v vinogradih je bilo sicer v času trgatve, to opravljajo od 15- do 18-krat v sezoni, saj grozdje pobirajo po različnih sortah. Začeli so takoj po kmetijskem sejmu, končali pa približno ob koncu septembra. Pri trgatvi jim pomagajo številni sorodniki, prijatelji, pa tudi stranke, ki kupujejo njihova vina. Pobrano grozdje nato stiskajo s tremi stiskalnicami v Spodnji Ščavnici, kjer imajo še eno manjšo klet. Večino mošta in mladega vina nato pripeljejo v vinsko klet v Police, kjer je prostor za 30 tisoč litrov vina.
Kolaričevi svojih vin trgovskim verigam ali drugim manjšim trgovinam ne prodajajo, jih je pa zato ustekleničena možno dobiti v gostilnah, prodajajo jih različnim društvom, pa fizičnim strankam po Sloveniji in tudi v tujini. Veliko ga prodajo tudi ob degustacijah. »Lahko se pohvalim, da naša vina z lahkoto prodamo, res pa je, da bi nam bilo lani hudo, če ne bi imeli zalog. Toča, ki nas je lani prizadela in na mestih uničila pridelek v celoti, je močno vplivala tudi na letošnjo letino, ki jo je dodatno prizadela še pozeba. Zaradi vseh teh dejavnikov bi morali vinogradniki stremeti k temu, da bi domača vina ohranjali, da bi sadili nove trte in ne bi dovolili, da naš trg zasitijo vina iz drugih držav,« poudarja Kolarič.
Kmalu tudi viteška dvorana
Na posestvu, kjer stoji Kolaričeva zidanica, so pred leti uredili poseben 25 metrov dolg predor. Povezuje dve kleti, stari več kot 130 let, v njem pa so okenca, v katerih so razstavljeni izdelki drugih vinogradnikov, vinarjev in ponudnikov. »Na koncu predora, kjer je bila nekoč manjša zasuta klet, smo uredili še manjšo prodajalno, vse skupaj pa pri naših obiskovalcih in strankah žanje velik uspeh. Vedno namreč stremimo k temu, da gostom ponudimo kakšno novost,« pravi sogovornik. Nedavno so tako začeli zidati še viteško dvorano, ki bo prav tako namenjena zaključenim družbam in kjer bodo v prihodnje verjetno ponujali tudi toplo hrano.
Načrtov, kako naprej, Kolaričevim torej ne manjka. Razmišljajo o tem, da bi v glavni stavbi v prihodnje uredili apartmaje, vsekakor pa si želijo nadaljevati že zastavljeno delo, obdržati površino vinogradov, zanje dobro skrbeti, pridelovati dobro vino, ga ustrezno promovirati in prodajati. »Naslednika, ki ga to delo zanima, imamo, zato se za prihodnost našega vinogradništva ne bojimo. Čeprav se kultura pitja spreminja, je dobro in kakovostno vino še vedno cenjeno in iskano, temu pa želimo slediti tudi v prihodnje,« je za konec dejal Milan Kolarič.
