Letošnji plenum z okroglo mizo Združenja Pomurske akademsko-znanstvene unije (PAZU) so posvetili pomenu in vlogi akademij za razvoj družbe. Razpravo je povezoval Mitja Slavinec, predsednik Združenja PAZU, svoja mnenja o tem, koliko znanost sodeluje pri aktualnih družbenih vprašanjih in kakšen odnos ima Slovenija do znanja, so predstavili Marko Jesenšek iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), Tamara Lah Turnšek iz Inženirske akademije Slovenije, Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije, in Igor Emri, član SAZU, Inženirske akademije ZDA in več drugih akademij.
Da v Sloveniji akademije, ki združujejo znanstvenike, nimajo pomena, kot bi ga morale imeti, in da je akademska sfera premalo povezana s kreiranjem različnih politik, je dal iztočnico Emri. »V tujini, na primer v ZDA, na najvišje funkcije delegirajo akademike, v tujini strokovnjaki zberejo strokovnjake, pri nas pa politika zbira strokovnjake iz stroke. Dokler stroka nima večjega vpliva v družbi, nobeni državi, tudi Sloveniji, ne bo šlo dobro,« je podčrtal.
Nujnost interdisciplinarnega povezovanja
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Imate materialne dokumente o Jožefu Kleklu starejšemu?
Kot smo na vestnik.si že pisali, je Občina Črenšovci letošnje leto razglasila za Kleklovo leto.
Lah Turnškova je poudarila, da običajno akademije nastajajo po različnih strokovnostih ali stroki, PAZU pa je edinstvena, saj se znanstveniki združujejo po kriteriju regije in stroke, in to v pozitivni želji, da bi v regiji pospešili znanstveno razmišljanje, raziskave in razvoj. Ključno je, pravi, da so akademije podprte z državnim financiranjem. Strinjala se je, da bi morale akademije sodelovati pri reševanju problemov, s katerimi se srečuje družba, ter izpostavila nujnost interdisciplinarnega povezovanja znanstvenikov pri reševanju družbenih vprašanj.
Pogled na humanistiko in umetnost je predstavil Jesenšek in povedal, da sta ti področji v znanosti različno razumljeni, ponekod celo pravijo, da sta opozicija znanosti in da umetnost le jemlje čas in denar. S čimer se ni strinjal. Spomnil je, da se akademija SAZU ob ustanovitvi leta 1938 ni imenovala slovenska, ampak je to poimenovanje pridobila po drugi svetovni vojni. Za slovenstvo je jezik najpomembnejši, ker brez svojega jezika Slovenci nimamo identitete. Spomnil je na leto 2016, ko se je v akademski sferi pojavilo vprašanje, ali naj na slovenskih univerzah učni jezik ostane slovenščina ali naj bo angleščina. Prevladalo je, poudari, in to je zadnja enotna izjava akademije, da je učni jezik slovenščina in da lahko študenti vse učne obveznosti opravijo v slovenskem jeziku. »To je humanistični prispevek, ki ga nacionalna akademija mora zagovarjati.«
Ob vrhunskih športnikih tudi vrhunski strokovnjaki
Vlogo pred sedmimi leti ustanovljene Slovenske medicinske akademije je predstavil njen predsednik Pavel Poredoš. »Naše poslanstvo je, da združujemo vrhunske medicinske strokovnjake iz Slovenije in tujine ter spodbujamo vrhunsko znanje in medicino za skladen razvoj različnih medicinskih strok z željo, da ima stroka več besede pri kreiranju zdravniške politike.« Žal pa ni navada, dodaja, da bi jih vabili k reševanju medicinskih problemov, zato pogosto o konkretnih vprašanjih odločajo politiki, ki nimajo ustreznih znanj. Z upoštevanjem stroke bi lahko izboljšali zdravje našega prebivalstva in našli boljše rešitve. Akademija bi se morala financirati iz državnih sredstev, saj to zagotavlja večjo avtonomnost, ker sami zavračajo sponzorstva in donatorstva farmacevtskih podjetij. »Želel bi si, da se v družbi spremeni odnos do znanosti in znanja. Tako kot imamo Slovenci mednarodno uspešne in prepoznavne športnike, ki promovirajo našo državo, tako imamo izjemne in vrhunske strokovnjake.«
Nekdanja ustavna sodnica Etelka Korpič Horvat je vlogo akademij razdelila na statusno in vsebinsko. »Glede statusa je bistveno, da so akademije, kot sta SAZU in PAZU, neodvisne, za kar mora poskrbeti država, na vsebinski ravni pa naj so strokovnjaki in znanstveniki tisti, ki jih določajo. To, da imamo več akademij na nacionalni, regionalni ali strokovni ravni, družbo samo bogati.«
Zdravnik in dobitnik priznanja državljan Evrope Samo Zver se je retorično vprašal, ali potrebujemo domače znanje in domače strokovnjake, in odgovoril s ponazoritvijo primera bolnika, ki je moral v tujino na zdravljenje, kar je stalo 550 tisoč evrov. Za ta denar bi lahko doma zdravili vsaj pet ljudi. »Zato potrebujemo domače znanje, krvavo ga potrebujemo.« Omenil je še, da se pri nas v znanstvene in raziskovalne projekte vključuje čim manj ljudi, da bi ostalo več denarja, to pomeni, da je znanost zaprta, kar je narobe, kajti samo v povezovanju in skupnem delovanju, kot na primer medicinske fakultete, kliničnega centra in strokovnjakov, smo lahko uspešni. »Pri nas je uveljavljeno prepričanje, da eden lahko dela vse. Ampak vsak ne more biti za vse. Moramo prepoznati ljudi, ki so dobri v nečem, in jih pri tem podpreti, da delajo še bolje.«
Znanje je tisto, ki pelje naprej
Če želimo Sloveniji dobro, mora intelektualna sfera soodločati o aktualnih vprašanjih, so se strinjali vsi sogovorniki. Znanje v Sloveniji nima pravega mesta in žal tudi PAZU nima v razvoju regije ali gospodarstva take vloge, kot bi jo morala imeti ali bi jo lahko imela, je prepričan Emri. Da je politikom znanje odveč, je dodala Tamara Lah Turnšek. Jesenšek pa meni, da se aktualna politika, namesto da bi poslušala glas razuma akademikov, ukvarja sama s seboj. Poudaril je tudi pomen in potencial združevanja znanstvenikov in znanja v akademijah, s čimer se pokažeta moč in živost slovenske znanosti.
»Stroka se malo sliši in upošteva, na vseh nivojih, od občinskega do državnega. Znanje je tisto, ki pelje naprej, zato se tudi znanstveniki in strokovnjaki moramo poslušati, stopiti skupaj, samo skupaj bomo bolj močni,« je strnil razpravo Mitja Slavinec.