Meje Prekmurja so zarisali na mirovni konferenci v Parizu. Se strinjate, da so dejansko diplomati Prekmurje postavili na zemljevid Evrope?
»To drži, pri tem pa je pomembno oz. verjetno kar odločilno vlogo odigral Matija Slavič, ki sicer ni bil diplomat. Pozneje, v času SFRJ, je bilo Slovencev v diplomaciji relativno malo, zgolj 1 do 2 odstotka. Od Prekmurcev pa bi omenili Rudija Čačinoviča, ki je vendarle bil veleposlanik SFRJ v ZR Nemčiji in Španiji. Jaz sem prišel v diplomacijo iz gospodarstva, ker sem delal za Muro v Egiptu ter za IMP v Iraku, deloval pa sem tudi v kulturi in izobraževanju. S temi izkušnjami so me leta 1990 tudi povabili v politiko. Vpisal sem tudi magistrski študij mednarodnih odnosov na FDV in spoznal nekaj sodelavcev Jožeta Pučnika, med njimi Milana Zvera. Zatem sem postal predsednik Občinskega odbora Murska Sobota Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS), ki jo je na državni ravni vodil dr. Pučnik, ta pa je bila del koalicije Demos.«
Bilo je pionirsko obdobje slovenske politike.
»Takrat so bili resnično pionirski časi, vse je potekalo volontersko in bolj po domače, to ni bilo na visoki ravni. Pučnik je prišel s svojim avtomobilom iz Nemčije, prespal pa je pri komu od nas doma. Iz Nemčije je prinesel socialdemokratske ideje, mi v Prekmurju pa smo tudi bili povezani z Nemci prek Ingolstadta, ki je partnersko mesto Murske Sobote in imeli stike tako s socialnimi demokrati (SPD) kot s krščansko socialno unijo (CSU). Od njih smo se učili politike v demokratičnih državah. Druga povezava pa je bila z Avstrijci, tudi tam z ljudsko (ÖVP) in socialdemokratsko stranko (SPÖ). S predstavniki teh smo se pogosteje srečevali, junija 1992 tudi s takratnim zveznim kanclerjem Franzem Vranitzkim (SPÖ). Leta 1992 sem začel delati na zunanjem ministrstvu in leta 1993 sodeloval pri organizaciji obiska kanclerja Vranitzkega in ministra za finance Lacine pri predsedniku Drnovšku ter na sedežu SDSS.«
Kako se spominjate prvih volitev leta 1992?
»Takrat je SDSS prišla v državni zbor le za las, saj je dobila 3,4 odstotka glasov. Soboški odbor pa se je odrezal nadpovprečno in morebiti celo rešil stranko, saj je Drago Šiftar prejel 8,4 odstotka glasov na Goričkem, jaz pa 4,8 odstotka v Murski Soboti. Stranka je dobila komaj štiri poslance. Janša je postal obrambni minister, Pučnik podpredsednik vlade pri Drnovšku, Šiftar pa poslanec. Leta 1993 sem se poslovil od domače politike in odšel v Kairo, kjer sem junija odprl prvo veleposlaništvo Republike Slovenije ne samo v Egiptu, temveč na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Začel sem tako rekoč iz nič, saj Slovenije v Egiptu sploh niso poznali, niti niso priznavali potnih listin, prav tako pa ni bilo telefonskih povezav. Zato sem moral najprej odpraviti te ovire. Drnovšek je bil tam na obisku še kot predsednik predsedstva SFRJ in predsednik Gibanja neuvrščenih. Na koncu mojega službovanja smo imeli obisk predsednika vlade Drnovška z gospodarsko delegacijo. Hčerka je tam maturirala na ameriški šoli in smo ob koncu mandata odpotovali z družino in hčerkino prijateljico iz Slovenije domov s terenskim avtomobilom, in sicer iz Egipta prek Izraela, Jordanije, Cipra, Grčije, Vatikana, Italije v Slovenijo. To tritedensko potovanje je bilo neke vrste moje darilo sinu in hčerki ter njeni prijateljici in življenjska popotnica v obliki popotovanja po državah različnih kultur in religij, kar predstavlja tudi temelj evropske civilizacije. S teh potovanj imam na tisoče fotografij in množico video kaset, saj, kot pravijo, vsaka fotografija pripoveduje svojo zgodbo.«
Ste torej strastni popotnik. Ste pa tudi, lahko bi rekli, predstavnik ene prvih soboških rock'n'roll generacij. Janez Vlaj, brata Györek, Vlado Kreslin. Kako bi opredelili Soboto tistega časa, energijo generacije?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
»Med temi je bil tudi sošolec Ciril Klajnšček, pa še kdo. Definitivno je bil vpliv iz Avstrije. 60. leta so bila izjemno pestra in dinamična. Mi smo poslušali Radio Ö3 in Radio Luxemburg, imeli smo izmenjave z gimnazijo iz Radkersburga, skupne plese in tja smo hodili kupovat revije, tudi glasbene kot The New Musical Express. V šoli smo imeli profesorja angleščine Hradila in pri pouku tudi peli angleške in ameriške pesmi ter bili naročeni na revijo Modern English. Na ta način smo se učili jezika in kulture. V Avstrijo smo tudi hodili gledat filme, na primer Easy Rider, ki ga pri nas ni bilo, moji starši pa so šli gledat Dr. Živaga, ki je bil pri nas prepovedan. Tja smo naročali plošče iz Anglije.
Kasneje sem se leta 2016 v Washingtonu srečal s slovitim sirom Richardom Bransonom, ustanoviteljem Virgin Records, ki sem mu to stvar omenil in mu dejal, da smo tudi mi pripomogli k nastanku njegovega imperija. Ob tej informaciji se je zabaval oziroma sva se kar nasmejala. Vse, kar je bilo v Angliji, smo mi spremljali s kakšno dvotedensko zamudo. Na gimnaziji je delovalo več bendov, Roman Ravnič je bil kitarska legenda. Potem smo tudi šli na prve koncerte na Dunaj, v Stadthalle, in pozneje v ljubljansko dvorano Tivoli. Drugače pa je rock glasba in gibanje gotovo bilo svetovljanski in globalni fenomen.«
Kakšna pa so bila študentska leta?
»To so bila divja sedemdeseta leta. Najprej nas je več sošolcev vpisalo pravo, nekaj tudi razne smeri na Filozofski fakulteti in takratni FSNP. Z enim od njih sva imela najeto stanovanje v hiši, kjer se je zbiralo veliko znancev, tudi bežnih, in celo neznancev. Skratka, zabava za zabavo. To so bili res burni časi in nekako smo temu morali narediti konec. Tako sva se s sošolcem z gimnazije Miranom Györekom, ki je takrat študiral kemijo, v začetku leta 1972 odpravila za nekaj mesecev v Nemčijo, najprej v Frankfurt na Majni.«
Verjetno vam je ta odprtost kasneje koristila v diplomaciji. Lahko bi rekli, da ste se odpravili v najhujšo revolucijo, ki se je takrat dogajala v Evropi. Prav leta 1972 so bili v Frankfurtu bombni napadi Rote Armee Fraktion (RAF), napad na uredništvo založbe Axel Springer, ter tragedija na olimpijskih igrah v Münchnu. Koliko ste takrat o tem vedeli?
»To je bilo res burno leto. Nenehne demonstracije in revolt ter brutalno politično motivirano nasilje. To je zelo vplivalo na nemško družbo, zelo so zaostrili varnostne ukrepe. Ves čas se je kaj dogajalo; študentske demonstracije, koncerti, razstave. Joschka Fischer, kasnejši zunanji minister, je takrat tam deloval kot aktivist. Pozneje se je to dogajanje končalo tragično, predvsem zaradi smrti generalnega tožilca Bubacka. Ugrabili so tudi predsednika delodajalcev in ga ubili. Prav tako tragično pa so končali glavni člani RAF.«
Po tem, ko ste bili del zgodovine v Nemčiji 1972, ste se vrnili v Ljubljano in se vpisali na študije jezikov, književnosti in sociologije.
»Drži, na dveh od teh sem celo diplomiral. Vmes sem tudi prevajal knjige in strokovne zadeve. Veliko smo potovali. Tudi z motorji v Španijo, na Portugalsko, Pariz, London, kjer smo skupaj z najinima ženama obiskali rojaka in znanega pisatelja Evalda Flisarja, pa vse do severa Škotske. Pa seveda v sosednje in bližnje države. Največ sem potoval skupaj z Janijem Štefanecem, ki je pozneje postal prvak Jugoslavije v motociklizmu.
Po končanem študiju sem se vrnil v Mursko Soboto in poučeval angleščino in nemščino. Obenem sem v Gradcu študiral prevajalstvo in leta 1982 za leto dni šel v Irak. Oče je bil direktor podjetja IMP Blisk v Murski Soboti in je omenil, da iščejo prevajalce, pa sem šel v Bagdad kot prevajalec. Tam je sicer takrat potekala vojna med Irakom in Iranom in je pogosto bilo tudi nevarno. Ko sem se leta 1983 vrnil, sem dve leti poučeval na gimnaziji, nato pa leta 1985 začel delati v Muri. Novembra tega leta sem odšel s skupino strokovnjakov te tovarne v Aleksandrijo v Egipt, kjer sem štiri leta delal kot koordinator na projektu prodaje znanja in tehnologije.«
Vaš nemirni duh je zelo atipičen za ljudi iz našega okolja. Vas lahko človek vrže v neznano in se nekako znajdete. Gre za strast do odkrivanja neznanega?
»Lahko je to tudi neke vrste bolezen ali zasvojenost in ima tudi svojo ceno.«
Koliko je v diplomaciji človeka in koliko tehnologije?
»Tehnologija je v 21. stoletju ključnega pomena, saj bistveno olajša delo. Tudi v diplomaciji pa lahko zadeve potekajo na zelo osebni ravni, te povezave se spletajo dolgoročno, tudi prek žena in otrok ter raznih skupnih druženj. Moja žena, ki je tekstilna inženirka, je bila povsod zelo aktivna in je med drugim organizirala modno revijo Mure v Atenah v hotelu Hilton v okviru gala večerje v kontekstu predsedovanja Slovenije svetu EU 2008. Imeli smo kuharje in vina iz Slovenije, nastopili so Terrafolk in Manca Izmajlova. Bil je vrhunski dogodek. V Atenah smo postali tudi prijatelji z avstrijskim veleposlanikom dr. Michaelom Linhartom, ki je kasneje postal generalni sekretar na zunanjem ministrstvu Avstrije, pred dnevi pa je postal avstrijski zunanji minister. Naše ministrstvo ni znalo izkoristiti te povezave, saj sem se leta 2014 prijavil na mesto veleposlanika v Avstriji, a ga nisem dobil.
Na splošno je MZZ zagrešilo veliko kadrovskih napak in ni izkoristilo danih priložnosti, predvsem v odnosih z ZDA.«
Če se vrneva na vašo prvo diplomatsko pot v Kairo. Kje ste nadaljevali pot po povratku domov?
»Iz Kaira sem se vrnil domov in bil namestnik vodje sektorja za Evropo in Ameriko in potem šel na hitro prvič službovat v Washington leta 2000. Ko sem se vrnil domov, pa sem postal namestnik vodje sektorja za Nato. To je bil čas, ko smo vstopali v to organizacijo. Na ta položaj so me postavili predvsem, ker sem v Washingtonu vzpostavil dober odnos s senatorjem Harkinom in kongresnikom Oberstarjem, ki imata oba slovenske korenine in sta podpirala vstop Slovenije v Nato. Po tem sem šel prvič v Grčijo kot namestnik veleposlanice. Leta 2006 pa sem bil imenovan za veleposlanika v Grčiji in Republiki Ciper. To je bilo zanimivo obdobje tudi zato, ker je bila Patra leta 2006 kulturna prestolnica Evrope. Tam je najprej nastopila skupina literatov, ki jo je vodil Niko Grafenauer, septembra pa Vlado Kreslin z Malimi bogovi, in to na glavnem odru v soboto zvečer. Veliko smo delali tudi na gospodarskem sodelovanju. Leto pozneje pa smo zabeležili največji obseg blagovne menjave med Slovenijo in Grčijo v zgodovini, in sicer čez 340 milijonov evrov.«
Eno je Egipt, drugo Grčija, tretje Amerika. Kako se odločate, na kakšen način boste umestili Slovenijo na posameznih trgih? Kot diplomata vas zadenejo tudi vse neumnosti, ki se dogajajo v domovini in prihajajo v medije na tujem.
»Drži, da je včasih zelo težko ali nemogoče tujim sogovornikom kredibilno pojasnjevati politično dogajanje v Sloveniji. Naravno okolje Slovenije so Avstrija, Nemčija, Italija, Hrvaška, Madžarska in Balkan. Dosti dlje ne seže. Jaz sem imel privilegij, da sem imel izkušnje na področjih gospodarstva, kulture in politike. Slovenija je dosegla vse ključne strateške cilje. Priznale so jo mednarodne institucije, postala je članica Združenih narodov, EU, Nata, OECD, prevzeli smo evro in šengenski sistem. To je veliko delo in nagrada je bila, da smo kot prva nova članica predsedovali EU in bili smo »Role Model«, vzor tudi za druge države. Imeli smo zelo dobro publiciteto in reputacijo. Ena od grških revij je objavila osem strani o Sloveniji kot novi zvezdi evroobmočja. Prvo predsedovanje se je zaključilo z izjemnim dogodkom, vrhom EU-ZDA. Prišel je ameriški predsednik s soprogo. To je bil zadnji ameriški predsednik na obisku v Sloveniji. Takrat smo blesteli, vsa vrata so bila odprta.
Po letu 2008 pa so se zadeve v Sloveniji začele naglo spreminjati na slabše, še zlasti kot posledica pogostega menjavanja vlad in stalne politične nestabilnosti.«
Omenili ste, da ste sodelovali s Kohlovo stranko in drugimi velikimi strankami iz Evrope. Občutek je, da je Slovenija izgubila to naravno okolje. Pri nas obstajajo neke stranke Jožeta X, upokojenci in podobne, ki jih ni možno enostavno prezrcaliti v politične strukture drugih držav. Kot diplomat morate potem ta zamik nekako nevtralizirati. To je verjetno zahtevna naloga.
»Mi smo imeli majhne zasedbe in smo bili vedno iz različnih političnih opcij, a smo delovali v interesu Slovenije in smo še danes prijatelji. V EU so samo štiri glavne politične opcije. Pri nas pa se iz volitev v volitve zamenjajo tudi imena strank v državnem zboru in vladi. Kako nekomu v tujini razložiti, kdo je Marjan Šarec, kdo Alenka Bratušek itd., kakšne so njihove izkušnje na političnem in mednarodnem polju? Te na hitro nastale stranke, ki se imenujejo po nekem posamezniku, nimajo infrastrukture, nimajo izkušenih ljudi in nimajo mednarodnih povezav. Če so na obrobju, tudi v parlamentu, je to še sprejemljivo, ko pa so na oblasti, pa je to slabo. To je recept za kontinuirano nestabilnost in krizo v državi. Zato pa imamo mi trinajst vlad ali koliko že, v Nemčiji pa je bila štiri mandate ista kanclerka, tudi Kohl je bil kancler šestnajst let. Nobena vlada ne more uresničiti svojega programa v štirih letih. S tem sem imel najhujši problem v Ameriki, kako sogovornikom pojasniti to množico raznih strank in strančic z nenavadnimi imeni, ko pa imajo v ZDA že vsaj sto let samo dve stranki.«
Tam sta dve stranki. Ni vprašanje, kako je Trump zmagal na volitvah, bolj je vprašanje, kako je Trump zmagal med republikanci, ki so mega stranka.
»Trump je za nekatere presenečenje, za poznavalce pa tudi ne. To je bila neka mala revolucija, najprej znotraj republikanske stranke, nato pa nasploh. Po svojem prepričanju bi Trump lahko bil tudi liberalec. Proučil je situacijo in uvidel, da pri demokratih nima možnosti, ker je bila Clintonova dokaj močna. Pri republikancih pa ni bilo nobenega dominantnega kandidata. Jaz sem spremljal celotno kampanjo, ki jo je junija 2015 začel z velikim pompom v svoji stolpnici na Peti aveniji v New Yorku v spremstvu Melanije in družine. Bil je poslovnež, multimilijarder, znana medijska osebnost in je zadel bistvo tudi pri delavcih. Pri tem pa se največkrat pozablja, da to ni bila zgolj zmaga Trumpa, temveč popolna zmaga republikancev in poraz demokratov. Republikanci so namreč dosegli največjo zmago po letu 1928, saj so osvojili oba domova kongresa ter Belo hišo in povečali število svojih guvernerjev zveznih držav na 33 od 50. V prvih treh letih je bil zelo uspešen. Trumpova administracija je spodbujala ameriška podjetja k vračanju proizvodnje v ZDA, zagnala je industrijo, tudi obrambno, razbremenila je ameriška gospodinjstva, dosegla najvišjo zaposlenost. Velik dosežek je bil, da je zagotovila ameriško energetsko samozadostnost. V Beli hiši je sprejel vse ključne državnike, tudi iz EU in Nata. Na žalost pa nobenega iz Slovenije, ki ni znala ali hotela izkoristiti enkratne priložnosti, da je bila prva dama slovenskega porekla.«
Prav ta prva dama je bila za Slovenijo ena največjih priložnosti, ki je nismo izkoristili. Imeli smo svojega človeka v spalnici predsednika ZDA.
»Ne samo, da Slovenija tega ni izkoristila, ampak jo je prav sabotirala. Če so nas do takrat po kom poznali, je bil to Slavoj Žižek, vendar predvsem v akademskih krogih. Melanija kot prva dama ZDA pa je bila svetovna atrakcija, saj je bila prva evropskega porekla in še najlepša ter najelegantnejša povrh.«
Glede na število diplomatskih kilometrov, ki jih imate za seboj, kje vidite priložnosti za Prekmurje in Prlekijo?
»Energetika, hrana, voda so ključni trije dejavniki, ki bodo krojili prihodnost. Prekmurje ima vse to, vendar mora čim bolje izkoristiti. Krajinski park Goričko je primer dobre prakse, pa tudi termalna kopališča. Kot diplomat sem vedno imel stike tudi s Pomurci, tako s podjetji kot s posamezniki, pa naj je šlo za Muro, Medicop, Roto, Marof, Ocean Orchids, Radgonsko penino ali penino Agata, ki smo jih tudi promovirali v tujini. Pomemben segment za promocijo pokrajine pa je tudi kultura, saj nekateri prekmurski ustvarjalci spadajo v sam vrh, kot denimo pisatelj Evald Flisar, Vlado Kreslin, Feri Lainšček. S prvima sem sodeloval tako v Grčiji kot v ZDA, med drugim pa sem tudi predal nekaj deset knjig Flisarja, Lainščka, Karoline Kolmanič in Kreslina kongresni knjižnici v Washingtonu, ki velja za največjo in najlepšo na svetu.«
Še domača politika. Na levi in na desni strani imamo socialne demokrate. Vi ste še eden tistih redkih originalov iz časov Pučnikove socialdemokracije. Danes je to nekaj drugega, kot je bilo prvotno zamišljeno, marsikdo nas je v tem času prehitel, kako komentirate to?
»Mi smo bili takrat zanesenjaki in tudi naivni, ker smo dejansko mislili, da je iz Slovenije možno narediti neko Avstrijo ali malo Nemčijo. Imeli smo upanje, ki ni bilo brez osnov. Pučnik je prišel s konkretnimi idejami, predvsem socialdemokratskimi. V začetku so v politiki sodelovali kakovostni ljudje. Morali so biti kakovostni, da smo lahko pridobili priznanje v tujini. Ni pa nam uspelo narediti nekega normalnega političnega sistema in strankarskega prizorišča, podobnega tistemu v razvitih in uspešnih državah, predvsem zahodne Evrope. Po mojem je največje zlo ta volilni sistem, ki je skoraj unikaten. Jaz sem nazadnje kandidiral v Murski Soboti leta 2011, in čeprav sem bil dolgo odsoten v tujini, sem dobil 3286 glasov. Seveda pa nisem bil izvoljen, medtem ko je lahko bil izvoljen nekdo, ki je dobil desetkrat manj glasov. Kje je tu logika? Trenutno ne vidim izhoda iz te situacije, dokler se ne zamenja volilni sistem. Politika je tako kompromitirana, da se uspešni ljudje ne želijo ukvarjati z njo.«
Zdaj ste nekako zaključili del profesionalne poti. Vi se vozite z motorjem, vaš sošolec Janez Vlaj, nekdanji vrhovni sodnik in predsednik Sodnega sveta, igra violino in nastopa kot gledališki igralec. Ali se soboška rock'n'roll generacija vrača na »tovarniške nastavitve«?
»To je zanimiva primerjava. Z Janijem Vlajem sva v gimnaziji tudi skupaj sedela. Kar se tiče motorjev, sva skupaj imela motor v gimnaziji, eno celo poletje leta 1971 sva sestavljala motor in potem smo se leta 1972, ko sem se vrnil iz Nemčije, skupaj z Vladom Gutmanom odpravili na morje. To bi naslednje leto želeli ponoviti, ker bo petdeset let od tega, vendar je njegov motor še v fazi renovacije. Upam, da mu ga bo do takrat uspelo usposobiti. On je zelo duhovit in zanimiv človek. Se pogosto slišiva in vidiva. Mi smo bili tak bolj anarhistični razred šestdesetih let. Sošolec je bil tudi Miran Györek, ki je imel prvi motor in je bil tudi kasneje poslanec državnega zbora, česar si v gimnaziji nihče ne bi mislil. Tukaj so še Marjan Dora in Boris Cipot kot novinarja, pa Ignac Meden, akademski slikar, in Ciril Klajnšček, sociolog in trener ter selektor karateja in seveda mnogo drugih, skratka, pestra druščina. Tudi zase v mladosti nisem mislil, da bom diplomat. Jaz nekako zaključujem svoj življenjski krog, saj se postopoma vračam v Soboto, v našo družinsko hišo, tokrat iz Ljubljane, kjer imamo stanovanje in stalno prebivališče.«
Imate kakšno priporočilo za mlade diplomate?
»Politično smo dosegli vse. Postali smo člani vseh organizacij, tako da je naloga in prioriteta mladih diplomatov gospodarstvo, znanost in tehnologija, turizem. Kot spodbudo mladim diplomatom pa lahko povem, da je to lahko izjemno zanimiv, dinamičen in kreativen in celo privilegiran poklic, ki tudi omogoča potovanja in posebne izkušnje, ki jih drugi poklici ne.
Skratka, če gledam nazaj, sem imel s svojo diplomatsko kariero kar srečo in privilegij, tudi zato, ker so me spremljali in podpirali soproga ter hčerka in sin, ki sem jima lahko omogočil pestro in zanimivo življenje ter dobro izobrazbo na mednarodnih ameriških in britanskih šolah in univerzah.«