Nadaljevanje s 1. strani
Oskar je pred sedmimi leti umrl, zato so druženja v živo zdaj vse manj pogosta. Šarika se zdaj največ sliši z Goranovo babico Marijo, ki pa še vedno obžaluje, da hiše niso namesto v Ljubljani vendarle zgradili v Prekmurju. »Tu ji je veliko lepše, tu se ona povsem razživi. Vedno pravi, da zelo pogreša Prekmurje, ker ni nikjer drugje doživela toliko lepega kot ravno v Prekmurju.« To nam potrdi tudi babica bratov Dragić, ki pravi še, da je najbolj vesela, da sta jo tast in tašča sprejela z odprtimi rokami, in se je na Goričkem takoj počutila kot doma.
Ko se je Šarika spomnila še ene geste Dragićevih, so jo spet oblile solze. Na mizo je prinesla steklenico rdečega vina, ki jo je dobila v dar od Gorana in njegove žene Maje Dragić, ko sta se avgusta 2013 poročila. Vino še vedno hrani za posebno priložnost in ne ve, kdaj ga bo odprla. Na vprašanje, ali je ni zamikalo, da bi buteljko odprla v nedeljo zvečer, ko je »njihov« Goran slovenske košarkarje popeljal do zlate kolajne, je odgovorila, da nikakor ne in da naj bo še nekaj časa zaprta, ker je preveč lep spomin. Zdaj se Gogijeva in Zokijeva babica Marija na Goričko vrača vsaj enkrat letno, po navadi malo pred 1. novembrom, da obišče grob tasta in tašče. »Lani jim novembra ni uspelo priti, zato sta Marija in hči Tatjana, teta bratov Dragić, prišli letos spomladi. Mojca, mama bratov Dragić, pa je bila v Prekmurju nazadnje pred tremi leti in se čudila nad tem, kako se vse spreminja,« pravi Šarika. Ko je bila Mojca še otrok, sta bili na hribu, kjer še vedno živi Šarika, le dve hiši – domačija Mojčinega očeta Oskarja in domačija Oskarjeve sestrične, ki je bila mati naše sogovornice Šarike. Zdaj je ta hrib v Gornjih Slavečih veliko bolj gosto poseljen, na njem so namreč zrastle nove hiše. Na tisti, ki ji je temelje postavil dedek svetovnega košarkarskega asa Gorana Dragića, pa je na dan našega obiska v čast našim košarkarjem ponosno plapolala tudi slovenska zastava.
»Sem res ponosna, super fant je. Več kot je delal, ne bi mogel,« o evropskem prvenstvu razneženo pravi Goranova babica Marija in doda, da je dosegel vse, kar se je doseči dalo.
Oskar je pred sedmimi leti umrl, zato so druženja v živo zdaj vse manj pogosta. Šarika se zdaj največ sliši z Goranovo babico Marijo, ki pa še vedno obžaluje, da hiše niso namesto v Ljubljani vendarle zgradili v Prekmurju. »Tu ji je veliko lepše, tu se ona povsem razživi. Vedno pravi, da zelo pogreša Prekmurje, ker ni nikjer drugje doživela toliko lepega kot ravno v Prekmurju.« To nam potrdi tudi babica bratov Dragić, ki pravi še, da je najbolj vesela, da sta jo tast in tašča sprejela z odprtimi rokami, in se je na Goričkem takoj počutila kot doma.
Ko se je Šarika spomnila še ene geste Dragićevih, so jo spet oblile solze. Na mizo je prinesla steklenico rdečega vina, ki jo je dobila v dar od Gorana in njegove žene Maje Dragić, ko sta se avgusta 2013 poročila. Vino še vedno hrani za posebno priložnost in ne ve, kdaj ga bo odprla. Na vprašanje, ali je ni zamikalo, da bi buteljko odprla v nedeljo zvečer, ko je »njihov« Goran slovenske košarkarje popeljal do zlate kolajne, je odgovorila, da nikakor ne in da naj bo še nekaj časa zaprta, ker je preveč lep spomin. Zdaj se Gogijeva in Zokijeva babica Marija na Goričko vrača vsaj enkrat letno, po navadi malo pred 1. novembrom, da obišče grob tasta in tašče. »Lani jim novembra ni uspelo priti, zato sta Marija in hči Tatjana, teta bratov Dragić, prišli letos spomladi. Mojca, mama bratov Dragić, pa je bila v Prekmurju nazadnje pred tremi leti in se čudila nad tem, kako se vse spreminja,« pravi Šarika. Ko je bila Mojca še otrok, sta bili na hribu, kjer še vedno živi Šarika, le dve hiši – domačija Mojčinega očeta Oskarja in domačija Oskarjeve sestrične, ki je bila mati naše sogovornice Šarike. Zdaj je ta hrib v Gornjih Slavečih veliko bolj gosto poseljen, na njem so namreč zrastle nove hiše. Na tisti, ki ji je temelje postavil dedek svetovnega košarkarskega asa Gorana Dragića, pa je na dan našega obiska v čast našim košarkarjem ponosno plapolala tudi slovenska zastava.
»Sem res ponosna, super fant je. Več kot je delal, ne bi mogel,« o evropskem prvenstvu razneženo pravi Goranova babica Marija in doda, da je dosegel vse, kar se je doseči dalo.
