Jože Žabkar je bil rojen na Dolenjskem, kot miličnik pa je bil prvega aprila 1948 z ukazom takratne jugoslovanske/slovenske oblasti poslan na takratno postajo milice v Moščancih na Goričkem. Vmes je služboval kot pomočnik komandirja in komandir v Šalovcih, dve leti tudi v Gornjih Petrovcih, nato je bil do leta 1977 komandir Postaje milice Moščanci. Leto in pol pred upokojitvijo je še služboval v tako imenovani stalni službi, to je bila predhodnica današnjega OKC, klicnega centra.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Jože Žabkar je po prihodu v Moščance najprej opravil enoletno šolanje v miličniški šoli v Begunjah, kmalu so sledile prve naloge v uniformi. Največ jih je bilo povezanih z varovanjem meje – na meji z Madžarsko je bila namreč železna zavesa, varovanje je bilo zato tam zelo strogo. »Večkrat smo spremljali takratne obveščevalce, ki so zbirali informacije, kaj se dogaja na drugi strani,« se je spominjal lani januarja, ko smo ga obiskali za njegov 98. rojstni dan.
Patrulje so trajale tudi po 24 ur na dan, miličniška služba se je takrat opravljala le peš. Obhodi so bili še na meji z Avstrijo, saj so mnogi v želji za boljšim življenjem bežali na zahod, to pa je takratna oblast preprečevala. Hujših zločinov sicer takrat še niso poznali, najbolj stresno in napeto je bilo, ko so morali varovati takratne davkarje, ki so od bogatih kmetov jemali pridelke, žito, viške hrane.» Težko ti je bilo pri srcu in v duši, ko si moral to opazovati, saj smo se na Goričkem takrat vsi med seboj poznali.«
Miličniški poklic je bil takrat zelo spoštovan: »Danes, kar berem o policistih, to pa ni prav. Zaslužijo si več spoštovanja.« Delo miličnika je bilo takrat solidno plačano, saj »si dobil 'težke' karte, s katerimi si recimo v mesnici dobil več in boljše kose mesa«.
Ljudje na Goričkem pa so bili zelo navezani na miličniško uniformo. »Če se nisi med patruljo po vaseh ustavil pri skoraj sleherni hiši, so te okregali. Če si se ustavil pri enem, pri sosedu pa ne, so pritekli za teboj in govorili: 'Tovariš, zakaj se niste oglasili, pridite nazaj!' Miza je bila kmalu polna in hitro si lahko izvedel, ali se dogaja kaj nezakonitega,« je Žabkar lani za Vestnik.si obujal svoje dragocene spomine.
Miličniki so bili običajno tudi gonilo življenja na vasi, Žabkar je bil tako priložnostni mesar, ki je delal koline; ker je dodobra obvladal motoroznanstvo, je pogosto tudi popravljal avte in različne stroje.