Avgusta lani je zaživelo društvo Pepson's eksotične živali. Njegov ustanovitelj Matej Kuhar iz Zenkovec, pomurski javnosti znan tudi kot raper z vzdevkom Pepson, se je odločil, da bo drugačnost, ki mu je od nekdaj blizu, delil z drugimi in jim pomagal pri premagovanju strahu pred kačami, ščurki in drugimi eksotičnimi živalmi. Za vrtce in osnovne šole pripravlja naravoslovne dneve, ponuja praznovanje rojstnih dni z eksotičnimi živalmi, lahko pa se z njimi samo družite in fotografirate.
V lasti ima kar sedemnajst različnih vrst teh živali, večinoma po dva primerka vsake vrste. Med njimi so madagaskarski sikajoči ščurki oziroma največji ščurki na svetu, grška kopenska želva, afriška ostrogasta želva, ki tehta tudi do 150 kilogramov in živi do sto let, pa afriška orjaška tisočnoga, ki ima v resnici le 256 nog, grebenasti in leopardji gekon, panterjev in jemenski kameleon, kraljevi piton, burmanski piton, kajman ali majhen krokodil, argentinski črno-beli tegu ter modrojezični skink. »Vse živali imam rad, vendar so me že od otroštva navduševale te, ki so nekoliko drugačne in izstopajo. Otroške sanje sem si uresničil pred približno petimi leti, ko sem se odločil za prvo kačo in jo pripeljal domov. To je bil kraljevi piton, vse od takrat pa sva imela s partnerico že približno dvajset kač.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
V ujetništvu se jim dobro godi
Vse eksotične živali, ki jih poseduje, so zdrave, veterinarsko pregledane ter imajo ustrezno dokumentacijo, torej so prijavljene na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, odlično pa je poskrbljeno tudi za njihovo siceršnje dobro počutje, bivalno okolje in prehrano. Kuharjeve živali so nastanjene v posebnem, približno deset metrov širokem in deset metrov dolgem prostoru, v njem pa ima vsaka žival svoj terarij. V vsakem terariju sta temperatura in vlaga prilagojeni posamezni živali. »Temperature v terarijih se gibljejo med 20 in 40 stopinjami Celzija, vlaga med 25 in 90 odstotki. Nekatere živali potrebujejo tudi sončno svetlobo oziroma UV-žarke, da so bolj zdrave, da normalno rastejo in funkcionirajo,« je razložil Matej Kuhar.
Vsak terarij je zaklenjen, prav tako prostor, v katerem so terariji, tudi na oknih je mreža. Tako tudi v primeru, če bi žival pobegnila iz terarija, ne bi mogla pobegniti v naravo. »Naj povem, da kar štirinajst od teh sedemnajstih vrst pri nas v naravi ne bi preživelo več kot teden ali dva. Marsikdo zmotno misli, da se tem živalim v ujetništvu godi slabo, da se ne počutijo v redu, vendar to ni res. V terarijih nimajo plenilcev, poskrbljeno je za njihovo hrano in varnost. Naj samo navedem kot primer kameleona. V naravi živi približno dve leti, saj običajno umre od lakote. Pri meni z lahkoto doseže tudi pet ali šest let, saj ima ekstremno boljše razmere. Tudi kači, dolgi štiri metre ali več, v terariju, velikem dva krat dva metra, ne manjka nič. Če ji zagotovimo toploto in vir hrane, je v 90 odstotkih svojega življenja na enem mestu, saj potrebuje bistveno manj gibanja kot recimo psi,« pove Kuhar. Ta svoje živali tudi precej razvaja. V povprečju jih dvakrat tedensko vzame iz terarijev, poleti je z njimi veliko zunaj, na ta način se tudi kače raztegnejo, včasih tudi splezajo na drevo na domačem dvorišču.
Tudi pri njihovi prehrani ne varčuje in jim daje le najboljše. Največje kače se hranijo z morskimi prašički in zajci, kameleoni s črički in ščurki. »Nič od tega ne vzrejam sam, ampak vse kupim v specializirani slovenski trgovini, ki uvaža hrano za eksotične živali. Za nekatere kače recimo kupim zamrznjeno hrano, ki jo odmrznem na 30 stopinj Celzija in jim jo nato ponudim, dve kači pa se hranita izključno z živim plenom. Dejstvo je, da živali ne stradajo in ne čutijo nikakršnega pomanjkanja.«
Obojestranska korist
Eksotične živali so po besedah Kuharja kot vse druge živali, žal pa so velikokrat predmet neutemeljenih obsojanj, zgražanj in diskriminacije. Tudi zato jih želi s predstavitvami približati ljudem. Vse te živali namreč čutijo isto kot recimo mačke in psi. »Hvaležne so nam, ko jih božamo, skrbimo zanje, čeprav nam tega ne morejo pokazati na enak način. Res je, da se velika večina boji kač, vendar nam je ta strah privzgojen. V toliko večje veselje mi je, ko po koncu predstavitve pridejo ljudje do mene in povejo, da jih recimo ni več tako strah kač, odkar so jih prijeli v roke. To mi je v največje zadovoljstvo.«
Zmotno je tudi prepričanje, da živali doživljajo stres, če si jih na predstavitvah, ki jih izvaja, podaja veliko ljudi. Matej Kuhar pravi, da so vse njegove živali v tem obdobju postale bolj mirnega značaja, imajo večji apetit, bolj so aktivne, saj čutijo toplino človeških rok. »Samo z rokovanjem lahko pripraviš žival do tega, da ti zaupa, da se umiri. Naj povem, da sva imela s partnerico okrog 40 različnih kač, od tega jih je bilo le pet popolnoma mirnih in primernih za rokovanje, te sva tudi obdržala. Dejavnost, s katero se ukvarjam, prinaša torej obojestransko korist, tako živalim kot ljudem.«
Velik finančni zalogaj
Kuhar, ki je zaradi ukvarjanja z eksotičnimi živalmi glasbo trenutno postavil na stranski tir, o nakupu novih vrst živali ne razmišlja, saj za to nima niti dovolj prostora. V bližnji prihodnosti bo morda kupil le še najmanjšega krokodila na svetu. »Imel bom le tiste živali, za katere bom lahko poskrbel in jim zagotovil ustrezne razmere za življenje. Seveda bi imel tudi legvane in varane, vendar bi za to potreboval veliko večji prostor, vse to pa bi pomenilo še dodaten finančni zalogaj.«
Stroški za zagotavljanje dobrega življenjskega okolja tovrstnim živalim niso majhni, mesečno se gibljejo v povprečju slovenske minimalne plače. Poskrbeti je treba za elektriko, hrano, ogrevanje, tudi terariji stanejo več sto evrov. »Stroški so veliki in če kdo misli, da jaz s tem lahko obogatim, se moti. Seveda so vzreditelji, ki na ta račun dobro služijo, vendar jaz nisem vzreditelj, niti to ne želim postati. Trenutno sem na poti, da res živim to, kar dejansko želim.«