Družba Osem je po desetih letih najemanja lani le postala lastnik dela zgradbe nekdanje Pomurke. S tem so si v družbi, najbolj znani po pašteti Kekec, zagotovili neko mirnost in hkrati omogočili nove poslovne možnosti, ki jih zdaj začenjajo počasi izkoriščati. Podjetje v 100-odstotni lasti Miroslava Flisarja trenutno zaposluje 43 ljudi in je prisotno večinoma na domačem tržišču, toda vse bolj povečuje tudi prodajo na tujih trgih. Ob že znanih težavah v panogi se trenutno, tako kot povsod, srečuje še z dvigom cen surovin in repromateriala. Flisar za letos napoveduje, da bodo prebili, kot v šali pravi, magično mejo – milijardo tolarjev prihodka oziroma več kot štiri milijone evrov.
Kako občutite nestabilne razmere na trgu?
»Podražitve energentov občutimo rahlo, povsem druga stvar pa so repromateriali. Sami smo naše dobavitelje opozarjali, naj se pripravijo na povečanje zalog, ker bo situacija prej ali slej eskalirala. Menim, da smo imeli prav, saj se v tem trenutku ubadamo s pomanjkanjem določenega repromateriala, kar je imelo za posledico tudi zmanjšanje proizvodnje. Ko je Rusija napadla Ukrajino, kar je zame največja neumnost 21. stoletja, pa je sledil nenormalen dvig cen in tudi količin. Multinacionalke so skoraj pokupile letno zalogo, manjši proizvajalci pa smo ostali na stranskem tiru.
Za zdaj proizvodnja poteka normalno, toda če bi imeli na voljo več repromateriala – aluminijastih lončkov in pločevink – bi bila lahko tudi prodaja bistveno večja. Nekatere tuje organizacije so denimo povpraševale po takojšnjem nakupu – torej neposredno iz skladišča. Res je, da imamo veliko zalogo končnega proizvoda in bi lahko v tak posel šli, ampak bi s tem tudi rušili sebe, saj nikoli ne veš, kako bo potekala prodaja v Sloveniji. Že lani smo se tudi pogovarjali s tujimi kupci in se dogovorili za dobavo na estonsko tržišče, ob izbruhu vojne pa so naročila za letos podvojili. Ni problem, da ne bi zmogli proizvesti, ampak kako zagotoviti dodatne količine repromateriala v tako kratkem času, da bi lahko nemoteno delali. Kontaktirali smo številne dobavitelje, toda na evropskem tržišču presežka zalog trenutno ni.«
S katerim materialom so največje težave?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
»V tem trenutku predvsem z alu folijo. Tu se je cena že lani zaradi potez Kitajske začela dvigovati, letos pa se je še toliko bolj. Za ponazoritev. Cena repromateriala je samo v marcu za 1000 kosov enega artikla narasla za 40 odstotkov. Ko ti nekdo dvigne ceno za cent in pol na kos, moraš ta vhodni strošek nekje vračunati, vendar ga ne moreš v celoti prenesti na končno ceno izdelka.«
In kakšne rešitve so tukaj možne?
»Osebno ne vidim nobene. Vsak se bo znašel po svoje. Kdor je s kakšnim dobaviteljem dolgoročno sodeloval in je z njim v dobrih odnosih, se lahko dogovori za prilagajanje količin. Res je, da imamo količine zakupljene za vse leto, ampak ko se pojavi kupec, ki ponudi bistveno višjo ceno, bo dobavitelj prodal njemu. Problem ni samo dvig cene repromateriala v naši dejavnosti, vse se je postavilo na glavo. Od repromateriala do osnovne surovine, začimb in aditivov – vse se je podražilo. Trgovci so letos sicer malenkost bolj sprejemljivi in pripravljeni na kompromise, a vseeno gledajo, kdo bo prvi – ena trgovska veriga bo sprejela drugačne pogoje, če jih bo najprej druga. Ta čas pogajanj teče v nekem čudnem krogu, smo se pa nekako vseeno dogovorili. Ne toliko, kot bi bilo potrebno, ampak vseeno bolje to kot nič.«
Omenili ste ceno osnovne surovine, torej mesa. Kako je na tem področju?
»Dobra stran našega lanskega nakupa je, da smo pridobili zamrzovalno skladišče s kapaciteto okrog 500 ton. Tako smo, kolikor so nam finančna sredstva dovoljevala, povečali zaloge tako mesa kot repromateriala za dva do tri mesece proizvodnje. Gre sicer za dodatno vezanje finančnih sredstev, toda vseeno bolje tako, kot pa da bi delali iz dneva v dan. Ocenjujem, da padca cene mesa še vsaj do julija ne bo. Cena govejega mesa je šla v nebo, ravno tako cena svinjskega mesa. Če pogledamo bazno ceno svinjine – v Evropi je v mesecu dni narasla za več kot evro in pol po kilogramu. Na podlagi te cene se nato izračunavajo tudi vsi drugi faktorji za posamezne kategorije mesa. Če gre za prodajo svežega mesa, je dvig malenkost nižji, se pa pozna toliko bolj pri nas, ki kupujemo meso za predelavo. Uporabljamo pa izključno surovino evropskega porekla.«
Povpraševanja vam ta hip ne manjka?
»Letos je, če gledamo realizacijo, v rahlem porastu. Če pustimo ob strani situacijo v Ukrajini, se povpraševanje v domačem segmentu gotovo obrača navzgor. Moram povedati, da je slovenska država zelo liberalna do vseh proizvajalcev, kar pomeni, da lahko vsakdo, ki ima pet minut časa in nekaj sredstev, trži v trgovskih verigah v Sloveniji. V zadnjem letu in pol opažamo prihod multinacionalk, ki so z enakimi proizvodi prodrle na slovenski trg. S tem so zmanjševali police obstoječim proizvodom. Mi smo izključno proizvajalec konzerv, zato smo v podrejenem položaju, toda z neko standardno kakovostjo in stalnim konceptom skušamo naš krog kupcev obdržati in ga tudi razširiti. Glede na to, da so prodajne police v trgovski verigi zmanjšali tudi nam, smo kljub temu dosegli razmeroma dober prodajni uspeh v primerjavi z našima največjima konkurentoma.«
V Sloveniji ste prisotni v skoraj vseh trgovskih verigah. Kako pa je s prodajo v tujini?
»Lani smo povečali izvoz na evropskem trgu – predvsem v Italijo, Hrvaško, Nemčijo, Dansko, Nizozemsko in tudi Švico. Na teh trgih tržimo predvsem piščančje-goveji program. Lani smo veliko vlagali v hrvaški trg, čeprav nismo bili prisotni v velikih trgovskih sistemih, ampak le pri posameznih manjših trgovcih. Večji nas za zdaj ne sprejmejo oziroma le ob ekstremnih pogojih, o katerih jaz nočem niti slišati. Prej ali slej bodo morali narediti korak naprej in sprostiti trg. Poleti bomo tako skušali vzpostaviti vsaj enega ali dva večja odjemalca na hrvaškem trgu.«
Z lanskim poslovnim rezultatom ste torej zadovoljni. Kako bo letos?
»Če primerjamo z letom prej, smo imeli lani za okoli pet odstotkov višjo realizacijo in dobiček na približno enaki ravni. Če pa upoštevamo, da je bilo leto 2020 nerealno zaradi covida in navala v prvih mesecih, smo imeli nekje 25-odstotno rast v primerjavi z letom prej. Do magičnih štirih milijonov evrov prihodkov nam je lani zmanjkal drobiž. Upamo, da bomo letos prišli na milijardo tolarjev (smeh). To pomeni okoli 4,2 milijona evrov neto realizacije, kar je nekje 5- do 10-odstotna rast v primerjavi z letom 2021. Lani smo proizvedli 1300 ton konzerv, letos smo v prvih treh mesecih pri 350 tonah, ob upoštevanju izpada februarja, ko smo imeli veliko odsotnosti zaradi okužb s covidom. Smo nekje na 65 odstotkih kapacitete proizvodnje, torej so možnosti še.«
Večino prihodkov vam verjetno prinese blagovna znamka Kekec?
»Drži. Nosi nam okrog 60 odstotkov realizacije in hkrati tudi pozitivni del poslovanja. Pri trgovskih znamkah pa vemo, da ta segment deluje po principu najnižje cene. S tem si pač pokrivaš formalne stroške in si lahko vesel, če ti na koncu ostane nekaj odstotkov v dobro.«
Kakšni so vaši načrti za naprej?
»Na tržišče končno prihaja pašteta Kekec v tako imenovani »easy pill« embalaži. To je bilo načrtovano že lani, a se je zaradi dobave repromateriala vse skupaj zamaknilo za devet mesecev. Kekec je v tej embalaži bistveno bolj privlačen izdelek in to je ena izmed takšnih zgodb, ki nas peljejo naprej. Renovacije objekta klobasičarne, ki je prav tako v naši lasti, se še nismo lotili, saj nam je letos prioriteta gradnja nove hladilne strojnice za zamrzovalno skladišče. V stanju, kakršnem je sedaj, gre za energetsko izredno potraten sistem. Investicija, ki nas čaka, je vredna okrog 600 tisočakov, upam pa, da nam bo uspelo pridobiti tudi nepovratna sredstva. Če nam bo uspelo s piščančjim programom na evropskem trgu, razmišljamo v prihodnosti o vzpostavitvi halal proizvodnje. Število muslimanskega prebivalstva v EU se povečuje in nedvomno gre za tržno nišo. Investicija v takšno linijo bo visoka okoli tri milijone evrov. Sicer pa je naš cilj postati številka ena v Sloveniji.«