V Pomurskem muzeju Murska Sobota so pred kratkim izvedli že četrto predavanje v tem letu v okviru Muzejskih razgledov, ki jih pripravljajo tamkajšnji kustosi. Tamara Andrejek, umetnostna zgodovinarka, je predstavila družino Eberl, ki je v Mursko Soboto prišla iz okolice Bratislave v zadnji tretjini 19. stoletja, ko se je Murska Sobota šele začela razvijati v mesto. Alojz Eberl, po izobrazbi slikar, je v mesto prišel kot davčni uslužbenec, kar kaže tudi napis na njegovem nagrobniku. Družina je spadala v višji sloj meščanstva in bila povezana z grofovsko družino Szapary.
Dva najstarejša predmeta, ki sta neposredno povezana z Eberlovimi in ju hrani muzej, sta dagerotipiji Alojza in soproge Sidonije. Gre za studijska portreta, datirana v leto 1850, ki sta najverjetneje nastala na Dunaju. Kot domneva Andrejkova, bi lahko bila zaročna portreta, saj je bilo v navadi, da so si obljubljeni pari v preteklosti podarjali naslikane miniature. Tudi ti dve dagerotipiji sta izredno majhnega formata, izdelava v žametnem okvirju z bordurami pa kaže, da gre za izdelka, ki si ju vsakdo ni mogel privoščiti. Dagerotipiji sta se ohranili v zapuščini mlajše hčerke Angele, v slovenskem prostoru pa sta skorajda rariteti, saj slovenski muzeji skupaj hranijo le okrog 60 dagerotipij.
Dagerotipiji sta bili v enem od treh albumov, za katere se je dolgo časa domnevalo, da so iz zapuščine zadnjih plemiških lastnikov, grofov Szaparyjev, ampak pri natančnejšem raziskovanju, kdo so upodobljenci, se je, pravi Andrejkova, bolj nagnila k dejstvu, da gre za zasebne albume družine Eberl.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Navdihovala ga je krajina
V muzeju hranijo 360 umetniških del Alojza Eberla, leta 1994 so pripravili likovno razstavo njegovih slik, risb in tudi nekaj oljnih del. Eberl je bil rojen 29. marca 1822 v Dunajskem Novem mestu. Kljub končani slikarski šoli se je odločil za poklic vojaka. V zapuščini, ki jo hrani muzej, se najdejo tudi knjige, ki so mu pripadale, med njimi je Nova zgodovina vojske in njenih prijateljev. Izdana je bila v Pragi leta 1857 in je ena od 28 knjig, ki so vse neposredno povezane z družino Eberl.
Med knjigami je tudi priročnik o akvarelnem slikarstvu. To je tudi glavna in najštevilnejša umetniška smer v Eberlovi zapuščini. Tamara Andrejek je predstavila nekaj njegovih del, ki so nastala v času, ko je družina živela v Murski Soboti.
Prva slika oziroma droben akvarel je datiran v leto 1875. V spodnjem desnem vogalu najdemo akronim AE, s čimer se je Eberl zgledoval po Albrechtu Dürerju. Slika nosi naslov Pogled na Martjance. Naslikana je krajina in v ozadju martjanska cerkev. Prav krajina je osnovni Eberlov motiv, štejemo ga med poznoromantične slikarje. Med motivi po številu pojavljanj daleč prednjačijo drevesa. Izpostaviti velja še delo Pri Murski Soboti, nastalo okoli leta 1880, ki je del stalne razstave muzeja, prikazuje pa stavbni razvoj Murske Sobote. Na sliki so s slamo krita nizka ilovnata kmečka hiša z gümlo in hlevi, za njo stoji nekoliko višja stavba z leseno streho, ki je najverjetneje gospodarsko poslopje, zadnja pa je že meščanska iz opeke zgrajena in z opečnimi strešniki dokončana hiša. Eberl je veliko upodabljal Soboto in njeno okolico, veliko tudi potok Ledava.
Cenjena dama
Med fotografijami v albumih najdemo tudi eno skupinsko družine. Na njej so ob Sidoniji in Alojzu najstarejša hči Roza (1835), drugorojenec, edini sin, Rudolf (1857) in najmlajša od otrok Angela (1869).
V albumu je največ fotografij Roze Eberl. Med prvimi je fotografija iz dekliške šole nekje na Slovaškem, Eberlovi so namreč sprva živeli v okolici Bratislave. Zanimiva je fotografija iz njenih mladostnih let, nastala v Bratislavi v ateljeju Aleksandra Finka, na kateri z dolgimi razpuščenimi lasmi daje slutiti, da se je zgledovala po cesarici Sisi. Za zadnjo vemo, da jo je močno zanimala ženska lepota v vseh oblikah in dimenzijah, zato je svoje asistente načrtno pošiljala na lov za tovrstnimi fotografijami.
Roza Eberl je bila prva učiteljica v Murski Soboti. Družina se je v Mursko Soboto priselila okrog leta 1870, v letu 1873 pa je mesto dobilo svojo prvo dvorazredno državno šolo in Roza je postala učiteljica prav na tej šoli. V njeni zapuščini je veliko literature, med njimi so štirje zvezki Schillerjeve poezije, pa aritmetika in knjiga življenjskih modrosti in svetovnih kultur. Vse to so bili tudi njeni učni pripomočki. Iz njenih posnetkov lahko razberemo modo takratnega časa. Bila je cenjena dama, ki je bila poleg učiteljevanja tudi sicer družbeno aktivna. V časopisju, predvsem v Muraszombat es videke, je veliko člankov o njej, enega iz leta 1889 je napisala tudi sama. Poleg pisanja člankov je iz nemškega jezika prevajala leposlovje, beletristiko, ki je kot podlistek izhajala v omenjenem časopisu. Andrejkova je med drugim našla rusko novelo o dveh zdravnikih, ki jo je prevedla, sicer pa je Roza Eberl največkrat omenjena v zapisih o različnih javnih dogodkih. Bila je članica in tudi tajnica krščanskega ženskega dobrodelnega društva, ustanovljenega leta 1893.
Angelina podoba neznana
Srednji otrok Eberlovih Rudolf je nadaljeval očetovo kariero, vstopil je v vojsko, in sicer v mornarico. V albumu so tri njegove fotografije, na zadnji iz leta 1914 je že osivel in ostarel. Posneta je bila na Reki, saj je bilo njegovo službovanje vezano na to pristaniško mesto. Umrl je 2. marca 1917, članek o njegovi smrti je bil objavljen v Muraszombat es videke.
Najmlajša Angela je bila prav tako učiteljica. Umrla je leta 1956, njena podoba pa je razen tiste otroške s skupinske fotografije družine povsem neznana. Med ohranjenimi knjigami je tudi njen katekizem za katoliške otroke. Njenega groba ni, preostali člani družine, ki je ostala brez potomcev, pa so pokopani na soboškem pokopališču. Grob družine je v bližini pokopališke kapele. Zanimiv je napis na Sidonijinem nagrobniku. V nemščini piše: »Počivaj v tihem miru blago, najboljša mati, vedno nam ljuba. Hvaležno negujemo tvojo podobo do slavja vstajenja.« Sicer so za njimi poleg že omenjenih knjig in slik ostali predmeti, ki pričajo o bivanjski kulturi poznega 19. stoletja v Soboti.