V baročnem salonu Pomurskega muzeja Murska Sobota so nedavno pripravili predavanje o družini Legenstein, ki je bila pomemben del družbenega življenja med obema vojnama tako v Murski Soboti kot v Čakovcu. Predavala je Ana Šestak, višja kustosinja iz Muzeja Medžimurja Čakovec, ki je o Legensteinovih pripravila tudi razstavo. Od decembra 2023 do marca letos je bila ta na ogled v Čakovcu, prihodnje leto bo gostovala v soboškem muzeju.
Pred pripravo razstave ni bilo veliko znanega o tej družini, je dejala predavateljica, veliko pa so o njej izvedeli leta 2019 od Lili Legenstein in iz njenega družinskega albuma. Družina Legenstein, Geza, Elizabeta, hčerka Lili in sin Ladislav, so bili zelo aktivni in uspešni ljudje. Zaradi svojega priimka so bili doslej v zgodovinski dokumentaciji obravnavani kot judovska družina, čeprav je bil vsak član svoje veroizpovedi. Verska raznolikost znotraj družine je bila ključna tudi za njihovo usodo v času druge svetovne vojne.
Sposoben natakar, priljubljen virtuoz
Geza Legenstein je bil rojen v Murski Soboti leta 1898 kot sin Franca Legensteina in Ane rojene Pintarič. V Mursko Soboto so se priselili iz kraja Sveta Ana pri Igu (Sankt Anna am Aigen). Franc je bil katoliške veroizpovedi, Ana pa evangeličanka. Geza je imel tudi starejšega brata Franca, ki je umrl kot novorojenček, in mlajšo sestro Pavlo, ki se je kasneje poročila z bratom znanega čakovskega kiparja. O Gezovi družini se ne ve pravzaprav nič, tudi Lili in Ladislav se je slabo spominjata. Znala sta povedati le podatek, da je Franc umrl leta 1910 in da so sprva živeli skromno.
Čeprav je Geza zgodaj ostal brez očeta, je bil zelo ambiciozen in talentiran, kar se kaže v tem, da je bil uspešen v vsem, česar se je lotil. Kmalu po očetovi smrti se je zaposlil kot natakar, pri 17 letih, v času prve svetovne vojne, pa je bil vpoklican v vojsko. Leta 1917 je bil odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost druge stopnje. V prvi svetovni vojni so do izraza prišle njegove glasbene in likovne sposobnosti in talenti. Igral je klavir, ohranjene pa so tudi nekatere njegove risbe, ki jih je narisal na bojišču.
Elizabeta je bila rojena v Moščancih leta 1899. Bila je hčerka Marka Kohna, rojenega v Domanjševcih, in Šarlote, rojene Hiršl, iz Moščanec. Imela je brata Franca in sestro Ireno, bili so Judje. Leta 1900 je družina spremenila priimek v Kemeny – od druge polovice 19. stoletja se je v Prekmurju in Medžimurju dogajala madžarizacija in menjava priimkov je bil eden od dejavnikov družbene asimilacije Judov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Kot je povedala Šestakova, je bila najbrž to tudi strateška poteza zaradi poslovnih možnosti. Mark Kohn oz. Kemeny je imel v Murski Soboti mesnico in restavracijo, leta 1910 pa je v najem vzel še kavarno v hotelu Dobray. Geza Legenstein, ki je končal gostinsko šolo v Budimpešti, je tam delal kot natakar. Bil je zelo sposoben in sčasoma je postal glavni natakar in priljubljen virtuoz na klavirju, ki je zabaval goste kavarne, to pa je okrog leta 1920 tudi prevzel od Kemenya. Legensteinova kavarna je bila naslednjih nekaj let, do preselitve družine Legenstein v Čakovec leta 1924, kulturno in družabno središče Murske Sobote in tudi sedež Športnega kluba (ŠK) Mura.
Kavarna Royal kot kraj druženja elite
Geza in Elizabeta sta se civilno poročila leta 1922 v Murski Soboti. Naslednje leto sta dobila hči Lili, ki so jo krstili v Evangeličanski cerkveni občini Murska Sobota. Geza je v tistem času zapustil rimskokatoliško vero, Elizabeta pa je bila Judinja, zato je bilo zelo zanimivo, da sta hčerko krstila v cerkvi, ki ji nobeden ni pripadal.
Družina Legenstein je zelo uspešno vodila svojo kavarno v Murski Soboti. ŠK Mura je v začetku decembra 1924 v kavarni organiziral čajanko, ki so jo časopisi takrat označili za zabavo leta. Na Murini čajanki je igral jazz bend, katerega član je bil tudi Geza Legenstein, glavna atrakcija pa je bila mala Lili in njen ples. Kot je povedala Šestakova, so s tem podatkom prišli do ugotovitve, da je jazz v Čakovec prišel prav z Legensteini, saj drugi dokumenti izpričujejo veliko kasnejše začetke jazza v tem mestu.
Geza je več priložnosti za svojo družino videl v Čakovcu, ki je z Mursko Soboto imel številne družinske, športne, poslovne in druge povezave. Spomladi leta 1925 se je družina preselila v to medžimursko mesto in v najem vzela kavarno Royal. Nadaljevali so aktivno družabno življenje, kot so ga bili vajeni v Murski Soboti. Legensteinova kavarna je bila priljubljen kraj druženja meščanov in hitro je postala eno pomembnejših središč društvenega in zabavnega dogajanja v mestu. Kavarna je v nasprotju z gostilnami, krčmami in restavracijami privlačila goste višjih družbenih slojev in intelektualno elito, tja so tako zahajali lastniki tovarn, trgovci, športniki ipd.
Naslednje leto, leta 1926, se je Gezu in Elizabeti rodil sin Ladislav (Laci), ki so ga krstili v rimskokatoliški cerkvi, kjer je kasneje obiskoval tudi verouk. V tem času sta v Čakovcu obstajali samo katoliška cerkev in židovska občina, razlog, zakaj so Ladislava krstili v katoliški cerkvi, pa ni znan.
Čeprav se je družina preselila v Čakovec, je ostala močno povezana z družinama Kemeny in Hahn, v katero se je omožila Elizabetina sestra Irena (Izidor Hahn je bil znani tiskar in lastnik knjigarne v Murski Soboti). Družina Hahn je Legensteinom ves čas do smrti članov leta 1944 pomagala na različne načine, o čemer pričajo fotografije iz albuma Lili Legenstein.
Vedno druga toaleta
Kavarna Royal je bila eden od treh elitnih čakovskih lokalov v tistem času, prav Legenstein pa je vlagal največ truda in glamurja v svoje zabave in tudi v marketing. Organiziral je razne tematske zabave in glede na to, da je sam dobro risal, skrbel za okrasitev kavarne za vsako priložnost posebej. Tu je imel redne zabave tudi Čakovski športni klub (ČŠK). Bile so zelo dobro obiskane, obiskovali so jih ne samo domačini, ampak tudi gostje iz Varaždina, Zagreba in Prekmurja. Za zabave ob silvestrovem in podobnih dogodkih se je Geza še posebej potrudil z dekoracijo. Nobena ženska ni na te zabave prišla dvakrat v isti toaleti, obleke so si dale šivati v Gradcu, Budimpešti, na Dunaju in pri domačih mojstrih krojačih in šiviljah. Zvezda zabav v kavarni je bila Lili Legenstein.
Lili je od mladih nog kazala izjemen občutek za ritem in interes za glasbo. S štirimi leti je začela nastopati kot plesalka, s šestimi pa se je začela učiti igranja na klavir. Pri devetih letih so jo vpisali v 3. razred šole v Budimpešti, kjer je bivala pri daljnih sorodnikih. Stanovala in nastopala je z Olivijo Hahn, ta pa je tako kot Lili imela zelo uspešno kariero. Po drugi svetovni vojni je živela v Parizu, kjer je imela svojo plesno šolo.
Poleg obveznega šolanja v Budimpešti je Lili obiskovala baletno akademijo. Strastna je bila predvsem do stepa in bila je ena najboljših plesalk stepa v Budimpešti. Nastopala je na šolskih produkcijah, pa tudi v domači kavarni v Čakovcu, Murski Soboti, Varaždinu in v večjih letoviških krajih, npr. v Crikvenici in Novem Vinodolskem.
Geza je bil zelo ambiciozen, verjel je v svojo hčer in naredil je vse, da bi ji pomagal uspeti v svetu umetnosti. Po baletni akademiji se je Lili vpisala na državno igralsko šolo, ki jo je tudi uspešno končala.
Pripeljala namizni tenis
ČŠK je bil v obdobju med vojnama najuspešnejši in najaktivnejši športni klub v mestu. Najbolj znan je bil po svoji nogometni sekciji, sicer pa so delovale še številne druge: atletska, hazenska, namiznoteniška, teniška, motociklistična, šahovska, plavalna, balinarska …, ukvarjali so se tudi z zimskimi športi, amaterskim gledališčem in turizmom. Sponzorji ČŠK so bili čakovski odvetniki, trgovci, industrialci, ki so zaposlovali dobre športnike in so se pogosto tudi sami ukvarjali s športom. Središče njihovega zbiranja je bila prav kavarna Royal. Geza Legenstein je bil že leta 1925, torej v istem letu, kot se je družina preselila v mesto, v upravi tega kluba, bil je tudi član namiznoteniške, balinarske in teniške sekcije. Ukvarjal se je pravzaprav z vsemi športi, le v prvi postavi nogometne sekcije ni bil, je pa nogomet igral kot veteran. Igral je tudi biljard in v Čakovec pripeljal športno letenje.
Najpomembnejši šport za Čakovec, za prepoznavnost katerega sta zaslužna Geza in Elizabeta, pa je bil namizni tenis. Kot je povedala Šestakova, je Geza govoril, da se je s tem športom seznanil v Budimpešti, a sama je prepričana, da je to bilo v Murski Soboti, saj je bila tam že leta 1924 zasnovana prva namiznoteniška sekcija v tedanji Kraljevini SHS.
Ko so Legensteinovi leta 1925 prišli v Čakovec, so v svoji kavarni dali postaviti mize za namizni tenis. Tam so se Gezu in Elizabeti pri igranju pridružili tudi drugi in tako je nastala namiznoteniška sekcija, prva na Hrvaškem. Legensteinova sta pogosto igrala z igralci iz Murske Sobote, organizirala sta tudi srečanja z zagrebškimi in drugimi klubi. Prvi medmestni namiznoteniški turnir v Kraljevini SHS je bil odigran leta 1928 med ČŠK in ŠK Mura. Geza in Elizabeta sta bila tudi člana prve jugoslovanske namiznoteniške reprezentance, ki je nastopila na svetovnem prvenstvu v Budimpešti leta 1929. Neizkušena jugoslovanska reprezentanca ni bila preveč uspešna, zasedla je 9. mesto med desetimi ekipami. Po tem prvenstvu je Geza Legenstein osvojil odprto prvenstvo v mešanih parih v Zagrebu, Elizabeta pa je v Murski Soboti leta 1930 na prvem državnem prvenstvu, na katerem so nastopile igralke, zasedla prvo mesto v posamični konkurenci, s čimer je postala prva prvakinja Kraljevine Jugoslavije v namiznem tenisu.
V čakovskem muzeju hranijo tudi plakat, ki jim je po besedah Šestakove dal misliti o ženskah v športu. Plakat poziva na »srečanje z Gezo Legensteinom, zmagovalcem v namiznem tenisu v Budimpešti«. Medtem se Elizabeta ne omenja, čeprav sta bila oba v tej reprezentanci in ni bil Geza nič boljši od Elizabete. To kaže na to, da je bila Elizabeta zaradi Gezove uspešnosti v številnih športih v njegovi senci. Kmalu po prvenstvu v Zagrebu je tudi nehala igrati in se posvetila kavarni ter družini.
Treniral tudi znanega teniškega igralca
Tako kot so bili Legensteinovi in ČŠK pomembni za razvoj namiznega tenisa v tedanji Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji, so bili pomembni tudi za razvoj tenisa. Geza je bil med najzaslužnejšimi za ustanovitev teniške sekcije leta 1926 in zgraditev teniških igrišč. Bil je eden od trenerjev, ki so prostovoljno poučevali tenis. Mnogokrat, ko so starejši igralci imeli odmor med treningom, so se na igrišča zapodili mladi fantje, ki so žogice udarjali kar z deskami. Med njimi je bil Franjo Punčec in s takrat 15-letnikom je Geza Legenstein začel igrati, pri čemer se je Punčec izkazal za zelo talentiranega in predanega teniškega igralca. Punčec je postal neverjeten igralec v času, ko je veljalo, da je tenis igra za bogate in da le intelektualci lahko dosegajo vidnejše rezultate. Bil je prvi Hrvat, ki se je zavihtel na teniške lestvice. Züriški Sport Magazine ga je leta 1939 uvrstil na prvo mesto med evropskimi in na tretje med svetovnimi teniškimi igralci.
Okoliščine v času druge svetovne vojne so kariero Punčca ustavile. Leta 1947 je zapustil Jugoslavijo in zaprosil za azil v Kairu. Potem se je preselil v Johannesburg, kjer je živel do svoje smrti. O uspešnosti čakovske šole tenisa priča dejstvo, da je bilo v 50. letih prejšnjega stoletja kar pet igralcev iz Čakovca med deseterico najboljših v Jugoslaviji, med njimi je bil tudi Gezov sin Ladislav Legenstein.
Težave po nemški okupaciji
Glamurozni življenjski slog, ki so ga živeli Legensteinovi, je bil redkost za večino prebivalstva v Čakovcu, sploh v turbulentnem obdobju med obema vojnama, posebej pa v letih neposredno pred začetkom druge svetovne vojne. Zaradi vse bolj zaostrenih razmer je Geza Legenstein v septembru leta 1939 ponovno sprejel katoliško vero, potem ko se ji je odpovedal v začetku 20. let, Elizabeta pa je zapustila judovsko vero in se krstila v evangeličanski cerkvi oktobra 1940.
Druga svetovna vojna se je v Medžimurju začela 6. aprila 1941. Kavarna Royal je vse do začetka leta 1944 normalno obratovala, Lili je še naprej nastopala na prireditvah, življenje Legensteinovih je bilo, kot pričajo podatki, dovolj dobro tudi v času vojne. Težave so se začele po nemški okupaciji Madžarske zaradi Elizabetinega judovskega rodu. Takrat je morala dokazovati, da je že pred letom 1939 zapustila judovsko vero in sprejela evangeličansko. Lili Legenstein je v svojem albumu hranila številne dokumente, ki pričajo o tem, med njimi je tudi ponarejeni poročni list, s katerim sta njena starša želela dokazati svoje pokristjanjenje prej, kot sta to v resnici storila.
Gezo Legensteina so madžarski žandarji prijeli leta 1944 z obtožbo, da je sodeloval z Nemci. V literaturi je bilo sicer navedeno, da je bil pridržan zaradi tega, ker ni želel sodelovati pri deportaciji medžimurskih Judov aprila 1944, kar naj bi potrjevala izjava ene priče, vendar se njegov sin Ladislav dogodkov spominja drugače. Menil je namreč, da ga je eden od natakarjev iz kavarne obtožil sodelovanja s partizani, zato so ga prijeli. Geza je bil po tem deportiran v eno od koncentracijskih taborišč, kjer je bil vse do leta 1945, ko ga je osvobodila ameriška vojska. Elizabeto so decembra 1944 odpeljali v taborišče Sarvar, kjer je bila do pomladi, ko je taborišče osvobodila sovjetska vojska. Ladislav se je taborišču izognil in se z 18 leti priglasil v madžarsko vojsko, od koder pa je prešel na sovjetsko stran. V Medžimurje se je vrnil leta 1945 z bolgarsko vojsko.
Druga priložnost
Čakovske kavarne so se morale leta 1945 izprazniti, saj so v njih vzpostavili vojaške bolnišnice. Legensteinovi so stvari iz kavarne shranili v skladišču, ki pa je bilo kasneje tako kot njihovo stanovanje izropano. Ob koncu vojne je bomba zadela njihovo hišo, zato je družina naprej živela v stanovanju v središču Čakovca. Po vojni so svoje življenje začeli graditi od temeljev – bili so med redkimi družinami, ki so dobile drugo priložnost.
Celotna družina se je konec 40. let preselila v Opatijo, kjer je Geza dobil službo, Lili pa je tam dobila priložnost začeti umetniško kariero v narodnem gledališču na Reki. Kar 60 let je nastopala kot plesalka in kasneje koreografinja. Vsi, ki so jo poznali, so znali povedati, da je živela za oder. Njen talent in entuziazem so prepoznali tako občinstvo kot stroka. Medtem se je tudi poročila, otrok pa ni imela.
Ladislav je nasledil športnega duha svojih staršev. Igral je odbojko, nogomet, namizni tenis in tenis. Že kot otrok je igral tenis s skupino otrok, ki jih je treniral njegov oče, profesionalno pa se je z njim začel ukvarjati v začetku 50. let v Zagrebu. V letih 1953 in 1954 je osvojil državno prvenstvo v parih, bil je med peterico najboljših teniških igralcev v državi. Ni se razumel s takratnimi oblastmi, zato je leta 1955 migriral v Nemčijo, kjer je nadaljeval uspešno teniško kariero. Ker ni dobil nemškega državljanstva, je nastopal za Avstrijo, kar je bilo mogoče zaradi očetovih korenin. V karieri je osvojil 70 naslovov in je eden od največkrat nagrajenih teniških veteranov v Evropi. Iz Muzeja Medžimurja Čakovec so ga nazadnje obiskali leta 2022, ko je bil že globoko v 90. letih. Takrat tenisa ni več mogel igrati. Zato pa je igral golf.