»Skozi življenjske izkušnje in delo evangeličanske duhovnice se je moje dojemanje in razumevanje tako spremenilo, da sem morala sprejeti težko odločitev. Ni bilo enostavno, veliko notranjih bojev je bilo, tudi na Martina Luthra in njegove boje sem pomislila, ampak na koncu sem dala odpoved,« nam je pripovedovala Jana Kerčmar Džuban, ki s 1. februarjem ni več evangeličanska duhovnica. »Imela sem možnost, da si premislim, pa si nisem. To sem storila za dobro vseh, saj ne morem več stati za oltarjem in govoriti, kar zahteva evangeličansko učenje, ker potem lažem sebi in lažem vernikom. Če bi s tem nadaljevala, to ne bi bila več jaz.« In čustveno dodala, da bo zelo pogrešala vernike in ljudi, s katerimi je v teh letih stkala pristne stike.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
»Dokončno odločitev sem sprejela poleti, nek dopoldan, ko sem na balkonu pila kavo. Misel o tem pa je v meni tlela že dlje,« pravi. Kot duhovnica je delala 15 let in povedala, da ima rada ta poklic in rada dela z ljudmi.
Jana je odrasla v duhovniški družini, mama in oče sta oba duhovnika, vedno so bili med ljudmi, med verniki in vedno se je kaj dogajalo. »Takega življenja sem navajena. Moja pot pa je bila drugačna,« pravi. Najprej je skrbela za evangeličansko cerkveno občino v Lendavi, kjer ji je bilo lepo, ker je živela s svojimi verniki. Ko si je ustvarila družino, se je preselila v Mursko Soboto in dodelili so ji cerkveni občini Apače in Selo. »Delati v mali fari je povsem nekaj drugega, kot delati v veliki. V malih farah z malo verniki je druženje in delo osredotočeno na nedelje ali vsako drugo nedeljo.« Ker ni bilo možnosti, da bi živela med njimi, razdalja pa je bila velika, ni mogla biti s svojimi verniki in ob njih. »Duhovništvo, kakršnega sem živela, ko nisem živela med verniki, zame ni pravo duhovništvo.«
Jana pripoveduje, da je že od malega hotela vedeti več, nekatere verske resnice so ji bile težko sprejemljive, zato je kot majhna veliko spraševala mamo. V času študija ji ni bilo jasno, zakaj poglavja o meditaciji, mistiki in misticizmu samo preletijo, kot da so nekaj manj vrednega. »Tudi kot duhovnici mi je v pridigi nekaj manjkalo. Glejte, ko mi govorimo o božjem zveličanju, božji odrešitvi, pravimo, naj sledimo Jezusu, da nas bo odrešil. Jaz sem se pa spraševala, pa kako?« Potem je spoznala, da obstajajo tudi druge poti.
Več v današnji tiskani izdaji Vestnika, kjer izveste tudi, kaj bo počela sedaj.
