V Galeriji Kvartirna hiša v Celju je na ogled razstava Ženski talenti akademske slikarke Katje Bednařik Sudec, ki živi in dela v Koprivi pri Ljutomeru in Ljubljani, občasno pa v Berlinu. Predstavlja se z deli, ki zaokrožujejo ciklus življenja. Tokrat je slikarka za osnovo vzela zgodbo o Trnuljčici, ki jo je pričela razvijati pred slabimi desetimi leti in jo vpletla, kot je zanjo mnogokrat značilno, v lastno zgodbo. Prvič nam na ogled ponuja prvo delo na to temo Mehkoba trnja II in zadnje izhajajoče iz tega dela par rokavičk z originalno idrijsko čipko Selfcare.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Ob teh so razstavljena tudi vmesna, že prikazana dela iz cikla Dotik tkanja, ki se navezujejo na njeno nosečnost in materinstvo. V delih najdemo vkomponirane originalne čipke, ki so jih po risbah slikarke izdelale klekljarice. Na razstavi sta še dva vzglavnika, ki predstavljata mehkobo, počitek, Materino zavetje I in II. Dela pa so povezana z rokodelstvom, z roko, z dotikom, s skrbjo in negovanjem. Naslov razstave ni v smislu odtujenosti moškega, pravi slikarka, ampak kot skrb in nega sebe ali drugega, kar bi naj bila primarno ženska domena.
V njenih delih prevladuje neizpodbitna estetika lepega, mehkega, intimnega, cvetočega in naravnega, je k razstavi zapisala umetnostna zgodovinarka Dona Pratnekar. Poleg akrilnih barv, manipulirane avtorske fotografije, printa in tiska na različne materiale se poslužuje za slikarstvo nekonvencionalnih tehnik, ki v raziskovanje in eksperimentacijo ponujajo inovativne pristope k mediju. Slikarka svoje slike obogati še z ročnimi in obrtniškimi spretnostmi, tkanjem, vezenjem, šivanjem, vrezovanjem, starimi družinskimi fotografijami, tudi prosojnimi tkaninami, umetnimi rožami in značilnimi idrijskimi čipkami, ki jih po njenih risbah sklekljajo klekljarice. Osnovno strukturo slikarske površine večkrat prelije z epoksi smolo in tako na izviren način ustvarja občutek globine in transparentnosti.
Likovni prostor njenih del drži specifično atmosfero miru, spokojnosti, lepote, skrivnostnosti, intime, tišine in meditacije kot hlad cvetočega vrta v vročini poletja ali svetišče nekega prastarega verstva, ki je še znalo razpoznati in negovati dragocene vrednote, povezane z naravo in njeno prvinsko lepoto: z odnosi v ožji in širši družini, s spoštljivim odnosom do človeka in narave, do predmetov, ki nas obdajajo v vsakodnevnem življenju, zapiše Pratnekerjeva. V njenih delih pride do izraza nujnost upodabljanja vsečloveških tem, kot so rojstvo, lepota, ljubezen, smrt, in to ravno v naši sedanjosti, kjer hiter tempo in zaslepljenost z materialnim razdirata prvinske človeške potrebe in vrednote.
Eden izmed najočitnejših izpovednih simbolov v njenem delu, tako Pratnekerjeva, je cvet vrtnice in vzorec njenih venčnih listov, ki povezuje cvetje, ženskost in pravljičnost. Tudi pravljični ženski lik, kot je Trnuljčica, ki se je med predenjem niti zbodla in prespala nosečnost, prevede v sodobni dialog o položaju današnje ženske, o njenih kulturno pogojenih vlogah v družini in družbi. Trnuljčica, kot pravi Katja Bednařik Sudec, je sinonim za skrb najprej odnosa do sebe in zase ter samospoštovanja in nato skrbi ter nege drugega, ljubečnost, kar najbolj intenzivno in neegoistično začuti ravno mati, materinska, mehka ženska, ne nujno biološka mati.
Avtorica je razstavo posvetila nedavno preminulemu očetu z besedami »Naj te vzamejo v naročje« in tudi vsem tistim dušam, ki so odšle, da nas naučijo živeti. Prav oče jo je pri delu močno podpiral in kazal pot do zvestobe sebi, samospoštovanja in s tem spoštovanja drugega. Tega, pravi slikarka, pa nam v današnjem času zelo manjka. Razstava je na ogled do konca avgusta.