V kolesarskem parku Les Gets v Franciji je med gorskim kolesarjenjem padel, si zlomil peto vratno vretence in poškodoval hrbtenjačo, zaradi česar je postal tetraplegik. »S prijatelji smo bili pred kolesarjenjem na kavi, ura je bila malce po poldnevu. Prej smo nekajkrat prevozili celotno traso, izvajali skoke, kot je to za gorsko kolesarjenje značilno. Ni bilo nobenih slabih občutkov ali česar koli. Potem smo se znova odpravili na progo. Šel sem prvi, za mano je bil Miha. Kar naenkrat sem se znašel na tleh, padca nisem mogel preprečiti. Kako je do njega prišlo, še zdaj ne vem, se pa po tistem nisem mogel več premakniti,« je usodne trenutke, ko se mu je življenje obrnilo na glavo, opisal Lepoša, ko smo ga poklicali po videoklicu v Enzensberg v Nemčiji.
Po padcu so bili prijatelji takoj ob njem, nemudoma so poklicali helikoptersko pomoč. Helikopter ga je v dvajsetih minutah s kraja nesreče prepeljal v bolnišnico v Ženevi, kjer je en mesec preživel na oddelku intenzivne nege. Tam so ga operirali, osem dni je bil v komi. »Po operaciji so me trikrat budili iz kome. Šele tretjič sem sam zadihal. Problem je bil, da sem dobil vnetje pljuč, ves čas bivanja tam so se zdravniki zato bolj kot ne trudili, da bi mi vzpostavili normalno delovanje pljuč. Obdobje v Ženevi je bilo res eno najtežjih, tudi zaradi sporazumevanja, saj govorijo večinoma francosko,« je nadaljeval pripoved 44-letnik.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Po enem mesecu v Ženevi so ga prepeljali na kliniko v nemškem mestu Murnau, ki je specializirana za tovrstne poškodbe, vendar tam ni mogel ostati ves čas zdravljenja. »Klinika je bolj kot ne namenjena rehabilitaciji poškodb, nastalih v delovnih nesrečah. Moja se je zgodila med dopustom, torej v zasebnem času.« V omenjeni bolnišnici je ostal dva meseca, večino časa je bil na pljučnem oddelku. Proti koncu bivanja tam je začel terapije, vendar v zmanjšanem obsegu. »Po dveh mesecih so me tudi na mojo željo premestili v bolnišnico v Enzensbergu, kjer sem že tri mesece. Bolnišnica je le deset minut od kraja, kjer sem bil doma, torej v okolju, kjer sem v zadnjih letih živel in delal.«
24 ur na dan
Dušan Lepoša, ki se je vse življenje rekreativno ukvarjal s športom, največ s kolesarstvom, je po nesreči povsem odvisen od pomoči drugih. Potrebuje jo tudi pri najosnovnejših opravilih, kot so hranjenje, oblačenje in umivanje. »Sem v tako imenovani fazi B, torej potrebujem 24-urno nego. Bolnišnica, kjer sem zdaj, ni specializirana za moj tip poškodbe, dnevno imam tako le dve do tri terapije v manjšem obsegu. Na to so me ob premestitvi opozorili, vendar mi je vseeno lažje, ker so tu vsi moji prijatelji in znanci, ki sem jih spoznal v času bivanja v Nemčiji.«
Že nekaj časa družina, ki mu je vse od nesreče v res veliko oporo in pomoč, ter prijatelji, zdravniki in pristojne institucije urejajo vso dokumentacijo, da bi ga premestili v Slovenijo in mu zagotovili primerno rehabilitacijo. »To je še vse v fazi dogovarjanj, zato več ne morem povedati. Čakam tudi na ponovna slikanja in preiskave. Na podlagi teh izvidov se bo zdravnik iz Münchna, s katerim smo v stiku, odločil, ali je operacija z matičnimi celicami smiselna zame ali ne.«
Ta metoda zdravljenja v Nemčiji ni dovoljena, zato bi bil Dušan, če bi mu poseg odobrili, najverjetneje operiran v Avstriji. »Takšna operacija stane od devet do trideset tisoč evrov. A počakati moramo na vse našteto. Šele takrat bomo videli, ali se bo zdravnik odločil za to ali pa je moja poškodba žal prehuda.«
Po nekaj mesecih, preživetih v bolnišnici, je sedaj že toliko pri močeh, da lahko nekaj časa sedi v invalidskem vozičku, tudi gibljivost desne roke je napredovala toliko, da se lahko popraska po glavi. »V začetku sem lahko roko premaknil samo za nekaj centimetrov. Tudi leva roka kaže napredek, čeprav je še vedno negibljiva. Največji problem je, ker ne čutim prstov in jih ne morem uporabljati, zato ne morem z roko ničesar početi.«
Pri tovrstnih poškodbah hrbtenjače težko kdor koli napove, ali se bo stanje izboljšalo. Sam ne želi razmišljati, kako bo, saj se zaveda, da gre za dolgotrajen proces zdravljenja. »Pri meni je bilo poškodovano tudi živčevje. Nastal je velik hematom, ki zahteva dolgotrajno regeneracijo, to pa lahko traja dve, tri, štiri leta. Vsi seveda upamo na najboljše, vsi pa tudi vemo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Želim si le, da bi se mi stanje popravilo toliko, da bi bil bolj samostojen. Velik uspeh bo, če se bom lahko sam prehranjeval, oblačil in umival,« je po videoklicu s cmokom v grlu povedal Lepoša.
Družina in prijatelji mu dajejo upanje
Zdravljenje v tujini Goričancu, ki je kot elektromonter zaposlen pri nemškem podjetju, krije zdravstvena zavarovalnica. V Nemčiji ima prijavljeno bivališče in urejeno zdravstveno zavarovanje. »Nekatere pripomočke pa moraš v vrednosti do 10 odstotkov vseeno kriti sam. Tako imam sedaj naročen električni voziček, za katerega bom moral neki delež plačati sam.«
Tudi zaradi teh stroškov so tako v Nemčiji kot v domovini za Dušana stekle številne dobrodelne akcije, v katerih zbirajo denar zanj in za zdravljenje. Akcije so zagnali njegovi prijatelji v podjetju Špica MTB in Luka's bikes iz Maribora, s posebno gesto mu je na pomoč priskočila tudi Nogometna šola Mura v sodelovanju s »čarno-bejlimi oštarijami« in z Evangeličansko humanitarno organizacijo Podpornica. Donacije za Dušana, ki ostaja zvesti navijač črno-belih in je nekdanji član navijaške skupine Black Gringos, so prispevali nekateri sponzorji kluba, denar so zbirali v klubskem baru, namenili pa mu bodo tudi znesek, zbran na tekmi Mure s Taborom iz Sežane, ki bo 21. februarja v Murski Soboti.
Posebno moč, pa tudi voljo za vztrajanje dajejo Dušanu njegovi številni prijatelji in domači. V veliko pomoč pri premestitvah in urejanju birokratskih zadev v Nemčiji sta mu bila prijatelja Michael in Jenny Dodl. »V situaciji, v kateri sem se znašel, sem spoznal, kakšno podporo družine in prijateljev imam. Vsakemu se lahko samo zahvalim, da so mi v takšno oporo. Prijatelji, ki živijo tu v okolici, me redno obiskujejo, tako ob koncih tedna veliko časa preživim v njihovi družbi. Družina in prijatelji iz Slovenije so me prav tako že večkrat obiskali. Vedno mi je bil ob strani tudi moj šef, vse to pa mi res veliko pomeni in mi daje dodaten zagon,« je pogovor z nami sklenil Dušan Lepoša, ki kljub težki preizkušnji ostaja pozitiven in vedre narave.
Kako lahko pomagate?
Denar za Dušana Lepošo lahko nakažete Evangeličanski humanitarni organizaciji Podpornica, Slovenska ulica 17, 9000 Murska Sobota, na bančni račun SI56 0249 6008 9536 543 z BIC kodo LJBASI2X in namenom Za Dušana, referenca prejemnika pa je SI00-22-1924.