Če se peljete skozi Vanečo, na eni od tamkajšnjih hiš te dni plapola slovenska zastava. Z razlogom. To je hiša Dušana Lazarja, danes majorja Slovenske vojske (SV). Lazar, letnik 1967, je bil eden od osmih častnikov teritorialne obrambe, predhodnice današnje vojske, ki so aprila 1991 vzpostavljali sistem izobraževanja in urjenja slovenskih vojaških nabornikov. To je bil čas demokratičnih sprememb in Slovenci smo se decembra 1990 odločili za samostojno državo. Lazar je tisto leto končal vojaško akademijo v Beogradu in po diplomi kot podporočnik JLA izstopil iz armade, saj so bile razmere že takrat napete in negotove ter ni želel biti na napačni strani, če bi morda prišlo do prelivanja krvi. »Nadrejeni častniki in pripadniki varnostne službe v JLA so me prepričevali, naj ostanem, in spraševali, kaj je razlog za moj odhod. Eden od njih mi je zagrozil: Slovenec, pazi se, da ne boš zdaj šel v Janševo vojsko.« To, da je nekdo tako zapustil JLA, v kateri bi moral služiti 16 let, mnogim ni bilo všeč. Vojska je zoper njega vložila tudi odškodninski zahtevek v višini 44 tisoč takratnih nemških mark, ki ga je sodišče v Murski Soboti zavrnilo šele leta 2000.
»Nadrejeni častniki in pripadniki varnostne službe v JLA so me prepričevali, naj ostanem, in spraševali, kaj je razlog za moj odhod. Eden od njih mi je zagrozil: Slovenec, pazi se, da ne boš zdaj šel v Janševo vojsko.«
Ponosen, da je bil del zgodbe
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Dušan Lazar je najprej končal vojaško gimnazijo v Ljubljani in na takrat elitni beograjski vojaški akademiji diplomiral iz inženirstva. Po prihodu domov so ga hitro poiskali pripadniki republiškega štaba teritorialne obrambe in ga vprašali, ali bi se pridružil novi slovenski vojski. Kot mlad, perspektiven kader in velik domoljub ni okleval, čeprav je bila njegova družina kmalu po tem, ko se je pridružil oboroženim silam nove države, deležna telefonskih klicev in groženj, tako da je morala starše in svojce na Vaneči večkrat varovati takratna milica. »Vedelo se je, za kaj gre. Edini izhod je bila samostojna država. Pripravljen sem bil dati življenje za domovino.«
Tretjega aprila 1991 je začel službovati v učnem centru teritorialne obrambe v Pekrah pri Mariboru. Njihova naloga je bila pripraviti vse potrebno za usposabljanje nove slovenske vojske. Podporočnika Lazarja je čakala prav posebna naloga – izuriti inštruktorje, ki so maja 1991 začeli uriti nabornike, 120 v Pekrah in 180 v učnem centru Ig pri Ljubljani.
15. maja so v oba centra prišli slovenski fantje, ki so bili vpoklicani kot prvi naborniki nove vojske. »Ta dan mi bo ostal v spominu za vedno. Koliko ponosa je bilo v zraku, ko so starši pripeljali svoje sinove. Ponosen sem, da sem bil del te zgodbe. Tako domoljubje še danes pogrešam, moti me tudi, da so mladi tako hladni do dogodkov, povezanih z rojstvom Slovenije.« 15. maj, dan vpoklica nabornikov, je od takrat tudi dan Slovenske vojske.
»Ena minuta do odprtja ognja«
Osem dni kasneje so se zgodili tako imenovani Pekrski dogodki, prav tam se je začelo merjenje moči med jugoslovansko armado in slovenskimi obrambnimi silami. JLA je skušala zajeti slovenske nabornike. »Spomnim se, da sem imel predavanje o avtomatski puški, ko smo izvedeli, da je vojska z oklepnimi vozili obkolila učni center. Nabornike smo preoblekli v športna oblačila, jih umaknili na varno in zastražili, sami pa smo se opremili s popolno bojno opremo. Šele ko so se oklepniki umaknili, sem začutil, koliko blizu spopadu smo bili. Še zdaj se zdrznem, ko pomislim, da je vojska med drugim izdala ukaz Ena minuta do odprtja ognja, mitraljezi z oklepnikov pa so začeli meriti na nas. Nas je bilo le 33, smo pa vojsko vseeno prestrašili, ko so videli, da imamo med oborožitvijo protioklepno orožje Armbrust. Takrat so nam dodatno energijo dali domačini, ki so nas prišli spodbujat, in tudi mediji ste opravili svojo nalogo.«
Naborniki so v začetku junija prisegli domovini, Dušanu Lazarju pa sta še posebej v spominu ostala govora takratnega predsednika države Milana Kučana in ministra za obrambo Janeza Janše. Kmalu se je začela osamosvojitvena vojna in nabornike iz Peker in z Iga, ki jih je JLA še vedno iskala, so umaknili v zavetje kočevskih gozdov. Vsi so se dobro zavedali, kakšen bi bil učinek za moralo slovenske strani, če bi bile žrtve med naborniki. Na srečo jih ni bilo. Lazar se je domov na Vanečo vrnil šele sredi julija, z naborniki pa so opravili še sklepno vajo, imenovano Jesen 1991. Ker se je JLA komaj oktobra 1991 umaknila iz Slovenije, so napetosti med obema stranema še vedno obstajale. JLA je tako skrivoma opazovala omenjeno vajo na Počku.
Naborniki so v začetku junija prisegli domovini, Dušanu Lazarju pa sta še posebej v spominu ostala govora takratnega predsednika države Milana Kučana in ministra za obrambo Janeza Janše.
Škorpijoni so bili prvi v tujini
Po osamosvojitveni vojni je Lazar novo zadolžitev dobil v Vojašnici Murska Sobota, kjer so septembra 1992 formirali protioklepni divizijon Škorpijoni s pripadniki takratnih vodov stalne sestave območnih štabov teritorialne obrambe Ljutomer in Murska Sobota. S kolegi je decembra istega leta izvedel prvo bojno streljanje s protioklepnima sistemoma maljutka in fagot na poligonu Poček. Protioklepni divizijon je bil sicer prva enota SV, ki se je preizkusila na usposabljanju v tujini in je bila vse od osamosvojitve zaščitni znak pomurske regije. Leta 2007 so enoto, v kateri so večinoma službovali Pomurci, razpustili, vendar se je leta 2013 z ustanovitvijo rodovskega bataljona vrnila v prekmursko prestolnico.
Major Lazar je bil v preteklosti tudi poveljnik vojašnice, danes pa službuje v Centru vojaških šol v kadetnici v Mariboru. »Pomurje je razvilo prav posebno vez z vojsko in prav je tako. Vojska mora biti prisotna v Murski Soboti,« za konec pristavi Lazar, ki mu zaigra srce in dušo napolni domoljubje, ko ga še danes ustavijo na ulici in ogovorijo nekdanji naborniki. Sežejo mu v roko in rečejo: »Vidite, to pa je moj poveljnik iz vojske.«