Dva znaka kakovosti za domači kruh

V zadnjih nekaj letih so se razmere spremenile. Govedorejo so opustili zaradi prevelikih fizičnih obremenitev, ki jih gospodar Jože in žena Viktorija nista več zmogla, a Jože tega še vedno ni povsem prebolel. Čeprav opustitev govedoreje ne pomeni zatona Horvatove kmetije. Značilnost te kmetije je bila, da si je ob osnovni dejavnosti vedno poiskala dodatno dejavnost, ki jim je omogočala dodaten prihodek na kmetiji in ji zagotavljala razvoj. Že od nekdaj so bili pridelovalci zelenjave in jo še v obdobju nekdanje države prodajali v soboško Zelenjavo in okoliške gostilne. V novejšem času so se specializirali v pridelavo paprike in jo pridelovali, dokler so imeli dobrega in zanesljivega kupca, kamniško Eto. Dolgo bi lahko šteli kmetijo Horvatovih k t. i. mešanim kmetijam, saj je bila Viktorija kar nekaj časa zaposlena v Muri. Ko se je zgodba z zelenjavo počasi iztekala, se je, bolj po naključju kot z resnim namenom, na kmetiji začela razvijati nova dopolnilna dejavnost.

Vsega je kriva tašča
Velik del zaslug Viktorija, ki je osrednja osebnost naše zgodbe, pripiše tašči. Poudarila je, da ji je peka kruha, potic, vrtanka, posolank in drugih tradicionalnih pekovskih izdelkov iz krušne peči ležala od zgodnje mladosti. To je bilo delo, ki se ga je vedno lotila z veseljem in pri katerem utrujenost nikoli ni bila ovira. Poudarila je, da so novo krušno peč postavili bistveno prej, kot je postala domača peka njen posel.

O njenem talentu ni dvomila tašča, zato ji je ob praznovanju abrahama kupila stroj za pripravo testa. Takrat se je začelo. Viktorija prizna, da je že prej pekla za znance. To je bilo očitno dovolj, da so po njenem kruhu in vrtanku začeli povpraševati tudi drugi. Ko naročniki niso bili več le znanci in se je za njen kruh in druge izdelke začel zanimati prvi lastnik znane soboške domače trgovine Šklojca, je bilo treba dejavnost formalizirati. Odločili so se za registracijo dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Tako se je zgodba nenadejano začela in presegla okvir iskanja dodatnega zaslužka na kmetiji, kakor so bili vajeni prej. Reden odjemalec kruha in drugih tradicionalnih izdelkov iz krušne peči je ostala Šklojca do danes in je njihov glavni odjemalec. Kruh in druge izdelke prodajajo tudi na domu, vendar izključno po naročilu.

Za trgovino jih je na kmetiji premalo. Sin Boštjan je po novem sicer nosilec ali prevzemnik dopolnilne dejavnosti. Poleg tega, da je zaposlen in pomaga pri delu na kmetiji, ima majhne otroke, ki zahtevajo svoj čas. Zato ostajajo pri peki po naročilu in s tem so zadovoljni. Z malo več promocije bi se obseg posla verjetno povečal. »Z morebitnim pojavljanjem na kaki stojnici bi se krog kupcev zagotovo povečal. Toda moj cilj ni industrializacija dejavnosti. Želim si, da je to, kar damo od sebe, res domače in ima lastnosti prepoznavnih domačih izdelkov, kakršne smo uživali mi v naši vsakdanji prehrani. Tu ostaja kruh na prvem mestu. Čeprav bi lahko recimo napekla kruh in druge izdelke že zvečer za naslednji dan, saj ne bi izgubili veliko svežine, tega ne počnem. Še vedno se peke lotim ponoči, tako da kruh in drugi izdelki pridejo na polico ali k drugemu kupcu topli. Že to, da dobi v roko topel kruh, marsikomu veliko pomeni,« nam je opisala del zgodbe Viktorija Horvat, ki sicer deluje bolj zadržano.

Čeprav je o kakovosti svojih izdelkov prepričana, jo je želela potrditi in tudi dati oceniti pri strokovnih ocenjevalcih. Zato vseskozi sodeluje na razstavi Dobrote slovenskih kmetij. To, da je njena kakovost prepoznavna, potrjujejo zlata priznanja, ki jih dobiva za svoje izdelke. Za kruh je prejela šest zlatih priznanj in iz tega naslova ima dva znaka kakovosti. Letos je dobila znak kakovosti za kruh. Dobrote slovenskih kmetij pa ne pomenijo samo preverjanja kakovosti, ampak se med nosilci posameznih dejavnosti razvijajo dobri odnosi in izmenjujejo izkušnje. »Med nami, ki se ukvarjamo s peko in svoje izdelke razstavljamo, ni konkurence in ne zavisti. Vsak deluje v svojem lokalnem okolju in gradi na svoji tradiciji. Vsaka pokrajina ima svojo tradicijo in – če hočete – svoj kruh, zato vemo, da ne moremo drug drugemu soliti pameti, kateri kruh je boljši za posamezno okolje, pomembno pa je, da pečemo kakovostne izdelke,« o svoji izkušnji pove Viktorija.

Kruh namesto mleka

To, kako vpeta je bila nekoč kmetija v govedorejo, pove tudi to, da so imeli dolga leta tudi zbiralnico mleka. Danes pridelujejo konvencionalne poljščine. Za peko svojih izdelkov in kruha uporabijo pretežni del doma pridelane pšenice. Jože je povedal, da je to pogojno, saj za peko nabavljajo moko v Mlinopeku, saj je po kakovosti med najboljšimi. Svojo letino pšenice na neki način deponirajo v Mlinopeku in potem vozijo iz Mlinopeka svežo moko po potrebi. Lahko bi rekli, da gre za zamenjavo. Jože nam pritrdi, da gre, vendar na sodoben način. Deponirana pšenica se obračuna po veljavnih odkupnih cenah, podobno je z moko. Zdaj ni več mlina, ki bi opravljal klasično zamenjavo, kot so jo kmetje opravljali v mlinih nekoč, ko so dobili za kilogram toliko in toliko dveh ali treh različnih tipov moke in otrobe. Odšteto pa je bilo »merično« – strošek dela in zaslužek mlinarja. So pa bile znotraj teh razmerij možne različne kombinacije. Horvatova podrobnih finančnih analiz ne delata, toda po grobih ocenah sta s pekarstvom nadomestila dohodek, ki sta ga prej ustvarjala z živinorejo. Viktorija je poudarila, da je delovni ritem zaradi nočnega dela naporen, vendar lažji kot delo z živino, še posebej če se ukvarjaš z mlekom. Posel s peko ni samo priprava testa in peka v krušni peči. Za krušno peč je treba pripraviti kakovostno kurjavo. Brez te ni pravega okusa in to je zdaj domena Jožeta.