»Pridelek je obilen in videla sem, da bo propadel, pa sem se odločila, da ga nekomu dam,« je povedala sogovornica, nadvse presenečena, kako smo sploh izvedeli za to in ji za njen skromen dar, kot je dejala, sploh namenili pozornost.
Zgodba o dobrotljivosti Zdenke, ki je bila pripravljena dvanajst ur pobirati pridelek zato, da ga je potem nekomu podarila, je ena od skritih zgodb številnih neimenovanih darovalcev, ki v zameno za svojo dobrotljivost ničesar ne pričakujejo. Delijo od svojega preprosto zato, ker čutijo, da je tako prav, in ker jim osrečevanje drugih veliko pomeni.
Fižol bogato obrodil
Zdenka je letos stročji fižol posadila na petnajstih arih. Prodaja ga v Avstriji, kamor hodi na sezonsko delo in kjer prav zdaj obira paradižnik, pa tudi domačinom in drugim, ki se oglasijo pri njej. Imela je tudi precej kumaric, drugih vrtnin pa ne goji, razen nekaj malega za svoje potrebe.
Pridelek stročjega fižola je letos res obilen, pove sobesednica, in kar nekaj časa je premišljevala, komu naj ga podari. »Razmišljala sem, ali ga podarim domu za ostarele ali bolnišnici, kateri bi ga pač bolj potrebovali, potem pa sem se odločila za bolnišnico. Pa še ga bom dala, mislim da za brezdomce. Da, tudi njim bom dala,« je pripovedovala Zdenka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
Družina ostala brez strehe nad glavo
Pravega razloga, zakaj je poklicala prav v bolnišnico in vprašala, ali bi imeli stročji fižol, Zdenka ni imela, je pa ob tem vendar imela v mislih zdravstvene delavce, ki, tako je dejala, dosti trpijo. Tudi sama je v preteklosti že večkrat potrebovala njihovo pomoč zaradi številnih zlomov in poškodb.
Njena dobrotljivost preprosto izvira iz nje same in se je okrepila zaradi velike nesreče, ki je doletela družino pred leti, ko so pogoreli in ostali brez strehe nad glavo. Takrat je tudi sama s sinovoma odprtih rok prejemala pomoč številnih ljudi, ki so jim priskočili na pomoč.
Ni treba za vse pričakovati plačila
Ljudje v vasi in tudi v širši okolici Zdenko Škrilec poznajo po tem, da pomaga na vseh prireditvah, ki jih pripravljajo v vasi in soseščini. Čeprav je, kot zase pravi, že v letih, je še vedno članica veterank pri gasilskem društvu in tudi članica športnega, kulturnega in turističnega društva Hrast Lemerje. »Ni minila niti ena veselica, kjer ne bi 'kelnarila',« pove. Ogleda si tudi vsako nogometno tekmo, kjer navija za domačo ekipo, in pogosto tudi tekme NŠ Mura, dejavna pa je tudi v društvu kmečkih žena Klas v Bodoncih. Že dvajset let krasi tudi notranjost cerkev v Puconcih ter čisti in ureja kapelico, ki stoji čez cesto nasproti njene hiše.
»To, da pomagam, mi je pri srcu. Ni treba, da za vse, kar narediš za nekoga drugega, pričakuješ plačilo,« je povedala sobesednica. »Včasih mi kdo reče, pa kaj si tako neumna, da vse to 'šenkavleš'. Pa jim odgovorim: Kaj pa, če bom enkrat tudi sama kaj potrebovala. Ko si sam v težavah, to najbolje veš,« je dejala. Ko se je njena družina znašla v stiski, so ji pomagali cerkvena skupnost, vaščani in številni drugi. Rek, da je dobrota sirota, ne drži vedno, poudari, čeprav je včasih tudi to res.
Pripoveduje tudi, da je pred leti prodajala na takrat še stari murskosoboški tržnici in marsikdo se je obregnil ob to, koga vse je vabila k sebi na kavo. Zame so vsi ljudje enaki in vredni spoštovanja, pove, in vsem podarja, ker ji je to pri srcu.
»Lepo mi je«
Zdenka je vedre narave in zmeraj dobre volje, čeprav je v življenju doživela tudi številne preizkušnje, bilo pa je tudi veliko lepega.
»Dobro mi je,« pravi zadovoljna s tem, kar ima. Ima dva sinova, oba mizarja, pa tudi dve snahi, za kateri ima prav tako kot za sinova samo lepe besede. »S svojim življenjem sem zadovoljna, čeprav mi sinova včasih rečeta: Pa zakaj, mati, toliko delaš. Hodiš v Avstrijo, zakaj ti je potem treba delati še na njivi. Jaz pa jima rečem: 'Deca' moja draga, če več ne bom šla na njivo, potem veste, kam grem – na 'brüjtef'. Moja mama je bila takšna in tudi jaz se taka. Delo na njivi me veseli in grem delat tudi, ko pridem iz Avstrije, čeprav je tudi tam delo težko,« svojo pripoved sklene Zdenka.
Najprej maske, potem rože, kava, pica
»Gospe Zdenke osebno ne poznam, vem pa, da je kar po telefonu poklicala in ponudila svoj pridelek,« je povedala Metka Lipič Baligač, pomočnica direktorja murskosoboške bolnišnice. Ta pripadnost bolnišnici, ki so jo ljudje še posebej pokazali v času najtežjih trenutkov epidemije, je prijetno presenetila vodstvo in tudi zaposlene v bolnišnici. »Sami smo se v tistih težkih trenutkih osredotočili predvsem na strokovna vprašanja, saj nismo mogli povsem dojeti, kaj se nam je v resnici zgodilo. Šokiralo pa nas je, da nismo imeli dovolj zaščitne opreme,« je povedala Lipič Baligačova. V tej stiski je prva na pomoč priskočila srednja zdravstvena šola, ki jim je takoj podarila vso zaščitno opremo, ki so jo imeli za opravljanje prakse njihovih dijakov, nato pa so se začele javljati gospe, ki so same sešile in darovale zaščitne maske. Te res niso imele certifikata, pove sogovornica, vendar so bile za bolnišnico pomembne, saj so jih delili bolnikom in ljudem, ko so vstopali v bolnišnične prostore, pa tudi vzdrževalcem in drugemu nemedicinskemu osebju. Oglasilo se je tudi neko podjetje, ki je podarilo blago, iz katerega so upokojene medicinske sestre šivale maske. Bolnišnica je pri zaščitni opremi prosila za pomoč, vse drugo pa so ljudje bolnišnici darovali po lastnem čutenju, iz solidarnosti in pripadnosti. Bolnišnici so prinesli sadike rož za ureditev okolice, potem jim je neka vrtnarija uredila gredico pred urgentnim centrom, spet nekdo drug podaril solato, vodo za pitje ali kavo za vse zaposlene na tako imenovanem covid oddelku, enkrat pa pico za večerjo.
Svojevrstna govorica
»Vse to je bilo dano s srcem in iz čutenja, da smo se vsi znašli na neki preizkušnji. Ne samo v smislu zdravljenja, ampak tudi nasploh. In da je vendar pomembno, da znaš v takšnih časih pomisliti ne le nase, ampak tudi na druge in pogledati široko okoli sebe ter darovati,« je povedala Lipič Baligačeva.
To, da te nekdo ima v mislih, je zelo dober občutek, ne samo pri tistih, ki so od tega imeli neke koristi, ampak pri vseh. Še posebej pri tistih, ki so se v času epidemije s svojim delom najbolj izpostavili in ki so tudi sprejeli delo v domu starejših v Ljutomeru. Ni bilo preprosto, je še poudarila sobesednica, in marsikoga je bilo strah. Vse te pozornosti, ki so jih v tistih težkih trenutkih izkazovali ljudje, ki za to v zameno niso pričakovali ničesar, so jim bile v oporo.
»Izjemen je bil občutek, ko so sodelavci ob koncu delovnika skupaj v posebnem prostoru lahko pojedli podarjene pice,« je povedala Lipič Baligačeva, prav tako se je marsikomu orosilo oko ob orhideji, ki jih je vsem zaposlenim v času velike noči podarilo domače podjetje.
»Če smo že na robu in večkrat pozabljeni od države, je to, kar imamo, naše. Tudi v bolnišnici je velikokrat kaj narobe. Primanjkuje nam kadra in nismo vsi zmeraj prijazni, saj tudi zdravstveni delavci nismo idealni ljudje. Želimo pa si, da se ve, da v osnovi želimo dobro. To je naša bolnišnica in pomembno je, da v nekih trenutkih znamo stopiti skupaj. Naj ne zveni kot floskula: To je res neka potrditev, da si na dobri poti in da se dela dobro, kar potem ljudje pokažejo s temi pozornostmi.«