Na narodnostno mešanem območju v Prekmurju deluje pet dvojezičnih osnovnih šol in ena srednja. Starši ob vpisu otroka izberejo, ali bo njegov materni jezik pri učenju slovenščina ali madžarščina. Jezika, ki ni njegov materni, se potem otrok uči kot tuji jezik, v obeh jezikih pa poteka pouk pri preostalih predmetih. Učenci imajo tudi možnost, da pri testih ali spraševanju odgovarjajo v svojem maternem jeziku.
Dvojezičnost lepa na papirju
»Pouk je pri večini predmetov potekal večino časa v slovenskem jeziku, razen seveda pri madžarščini, kjer je bilo ravno obratno,« nam je povedal nekdanji učenec lendavske osnovne šole Andrej Petek, poučevanje v obeh jezikih pa je po njegovem mnenju vplivalo na zbranost. »Nekateri s tem niso imeli težav, saj so tudi odraščali v družinah, v katerih so govorili oba jezika. Zame je bilo drugače. Jaz sem imel odpor do madžarskega jezika, prav tako starša nista znala madžarsko in mi nista mogla pomagati pri učenju,« pojasnjuje, zato pa bi si tudi sam želel drugačne ureditve šolstva. Prednosti dvojezičnega šolstva vidi v tem, da se učiš več jezikov, toda bolje bi bilo, če bi se učenci učili angleščino ali nemščino, ki imata večjo razsežnost uporabe kot slovenščina in madžarščina.
Več pritiskov za učenje madžarskega jezika je zaznal v nižjih razredih, uporabi madžarskega jezika pa so prednost dajali učitelji, ki so odraščali na dvojezičnem območju. Spominja pa se tudi izkušnje, ki jo je imel ob vpisu v srednjo šolo. »Pri izbiri srednje šole so močno pritiskali s tem, da je gimnazija v Lendavi prav zaradi madžarščine mnogo boljša od gimnazije v Murski Soboti ali Ljutomeru. Je pa gimnazija v Lendavi takrat imela problem, ali bo gimnazijski oddelek sploh obstajal ali ne,« je povedal. Po vseh izkušnjah, ki jih je imel z dvojezičnim šolstvom, svojih otrok, če bi imel možnost izbire, ne bi vpisal v dvojezično šolo.
Ruth Hrelja iz okolice Lendave je bila med osnovnošolskim izobraževanjem ena od redkih v razredu, katerih materni jezik je bila madžarščina. Po njenem mnenju ima dvojezično šolstvo več prednosti. »Slabosti pa sta predvsem teoretična dvojezičnost in tako rekoč dvojna obremenjenost učenca oziroma dijaka,« še pove. Kot je dodala, v osnovni šoli pritoževanja čez šolsko ureditev ni bilo veliko, več tega je zaznala v srednješolskem izobraževanju. Dvojezični pouk na primer pri matematiki, biologiji, fiziki se je bolj kot v praksi izvajal na papirju. »Nekateri učitelji oziroma profesorji madžarščine niso obvladali in so le na tablo napisali oziroma prepisali glavne naslove poglavij v madžarskem jeziku,« pove Hreljeva, ki je tudi študirala na Madžarskem.
Jezikovna in družbena funkcija
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Ravnateljica Dvojezične osnovne šole (DOŠ) I Lendava Tatjana Sabo pravi, da ima dvojezično izobraževanje dve pomembni funkciji, jezikovno in družbeno. »Jezikovna vodi v ustvarjanje enakopravnih in enakovrednih jezikovnih stikov med posamezniki, medtem ko družbena funkcija pomeni ustvarjanje sožitja in tolerance. Naši učenci so deležni vzgoje in izobraževanja v dveh jezikih in o dveh kulturah, kar odločilno prispeva k temu, da bodo znali sprejeti različnost in v njej živeti v sožitju.« Življenje v sožitju, h kateremu da prispeva dvojezično šolstvo, poudarjajo tudi ravnateljice drugih osnovnih šol ter zavračajo idejo, da bi bilo dvojezično šolstvo na območju, kjer živi madžarska manjšina, urejeno podobno kot v primeru italijanske manjšine na Primorskem. Kljub podpori nekatere opozarjajo tudi na pomanjkljivosti oziroma slabosti. Milena Ivanuša z DOŠ Dobrovnik denimo omenja, da izdelava dvojezičnega gradiva za neposredni pouk zaostaja, pristojno ministrstvo dokumentov, ki so namenjeni učencem oziroma staršem, ne pošilja prevedenih, nujno pa bi bilo, da bi vsaj v nekem deležu za vse dvojezične šole zaposlili prevajalca. Ta bi prevajal dokumente, ki zaradi terminologije in pravne ter zakonske vzdržnosti potrebujejo strokovni pristop.
Živeti mirno in v sožitju
Sogovornik, ki pa ne želi biti imenovan, je bil desetletja neposredno vključen v izvajanje dvojezičnega šolstva, zato dobro pozna njegov razvoj. Poudaril je, da čeprav se zdi, da sistem dvojezičnega izobraževanja ves čas ostaja v svojih okvirih, se znotraj dogajajo spremembe, vendar te nikakor ne sledijo spremembam v strukturi prebivalstva. Veliko je namreč mešanih zakonov in tudi priseljencev, s tem pa se stopnjuje tudi nezadovoljstvo z obstoječim dvojezičnim izobraževanjem. »Sistem ne potrebuje drastičnih sprememb, ampak takšne, ki se bodo sprejemale postopoma, mirno in predvsem preudarno,« je povedal sogovornik. Pogovore je treba začeti predvsem z mislijo na to, da si ne glede na nacionalno pripadnost večina želi živeti mirno in v sožitju ter zavrača ekstremiste tako na eni kot na drugi strani. »Zame bi bilo povsem sprejemljivo, če bi Madžari imeli svojo šolo. To je lahko samo ena od možnosti, ali je ustrezna, pa je treba ugotoviti s pogovori, ne pa da smo vsak na svojem bregu in da se nekdo raje kot z mano, ki tu živim, pogovarja z 'Orbanom'. Na tak način to potem ne bo šlo,« je sogovornik opozoril tudi na problem vpliva sosednje države.
In o katerih možnostih naj bi tekli pogovori? Teh je več, pove sobesednik, da se recimo ohrani zdajšnji sistem dvojezičnega izobraževanja, ob tem pa se ustanovi še slovenska oziroma madžarska šola. Sam bi tudi pričakoval, da bi se o tem odprla javna razprava, pobudnik pa bi lahko bila prav manjšinska krovna organizacija. A za ta korak bo treba najprej premagati bojazen spregovoriti o tej temi. Strah je še vedno preveč prisoten. Tudi pri ravnateljicah šol, doda.
Možnost naj bo, ne obveza
Sogovornik, ki se ne želi izpostavljati, je dvojezično izobraževanje najprej spoznaval sam, zdaj dvojezično šolo obiskujejo njegovi otroci. Priznava nekatere prednosti dvojezičnega izobraževalnega sistema, toda vse bolj je prepričan, da je na tem področju prišlo do pretiravanja. »Manjšina izraža vedno večje zahteve po enakopravnem obravnavanju obeh jezikov, čeprav mi živimo v Sloveniji. Nam, pripadnikom večinskega prebivalstva, se vsiljuje nekaj, kar je za manjšino samoumevno, za nas pa ni. Madžarščina na dvojezičnem območju je zame možnost in ne potreba, manjšina pa je vse bolj usmerjena k temu, da je madžarščina obveza,« je svoje videnje predstavil sogovornik. Z dvojezičnim izobraževalnim sistemom pa je, poudari, tesno povezana tudi zahteva po znanju madžarščine na delovnem mestu.
»Absolutno sem za to, da se sistem dvojezičnega izobraževanja pri nas uredi enako kot za italijansko manjšino na Primorskem. Zame tak sistem pomeni možnost izbire in ne obvezo,« je bil jasen sogovornik. Na vprašanje, kdo naj bi bil pobudnik spreminjanja veljavnega sistema, ne pozna odgovora, morda pa bi morali odločneje nastopiti starši. Toda ti, tako pravi, enako kot sam, svojega mnenja javno ne želijo izraziti. »Če povemo mnenje, ki ni v skladu z nekimi pričakovanji, smo obravnavani kot nacionalisti ali kot nekdo, ki podžiga nacionalno nestrpnost, ali pa kot nekdo, ki ne sprejema zahtev madžarske narodnosti. To preprosto ni res!« je bil odločen. Zdajšnji sistem dvojezičnega izobraževanja ni idealen, kot se morda zdi nekomu, ki ga opazuje od daleč, še pove, toda v pripravo strokovnih mnenj o njem so vedno vključeni ljudje, ki vidijo le površino in ne bistva problematike.
Svetnik za ustavno presojo
Državni svetnik Marjan Maučec je junija vložil pobudo za presojo ustavnosti 48. člena zakona o osnovni šoli in 11. člena zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Prvi pravi, da imajo starši pravico otroka vpisati v javno osnovno šolo ali v zasebno osnovno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, šola pa je dolžna otroka vpisati. V drugo šolo lahko starši otroka vpišejo, če ta šola s tem soglaša. 11. člen pa pravi, da je šolski okoliš osnovne šole z italijanskim učnim jezikom oziroma dvojezične osnovne šole območje, ki je v statutu lokalne skupnosti, na območju katere ima osnovna šola sedež, določeno kot narodnostno mešano območje. Starši oziroma skrbniki imajo pravico otroka vpisati v osnovno šolo z italijanskim učnim jezikom oziroma v dvojezično osnovno šolo tudi, če ima otrok stalno oziroma začasno prebivališče zunaj šolskega okoliša te šole.
Kot nam je povedal Maučec, je odločitev za ustavno presojo nastala zaradi pobude staršev, otrok in v zadnjem času tudi zaposlenih. Na zadnje se namreč čedalje bolj pritiska, da morajo imeti čim več znanja madžarskega jezika, zaželena pa je tudi formalna izobrazba.
Svetnik v pobudi piše o tem, da bi veljalo presojati, ali bi lahko tudi v Prekmurju uvedli model šolstva, ki velja za italijansko narodno skupnost. Tam namreč obstajajo tudi italijanske šole, starši pa se lahko odločijo, ali bodo otroka vpisali v slovensko ali italijansko šolo. Ob tem poudarja, da njegova pobuda ni usmerjena v ukinitev dvojezičnosti, ampak temelji na tem, da morajo imeti otroci in starši izbiro.
Trn v peti že od začetka
Dvojezično šolstvo v Prekmurju je bilo februarja letos staro 60 let. Zgodovinar Laszlo Göncz opozarja, da je treba na status dvojezičnega šolskega modela gledati v širšem ustavnopravnem kontekstu, pri tem pa upoštevati tudi zgodovinski vidik nastajanja in uvedbe modela. Pravi, da je bil model dvojezičnega šolstva leta 1959 uveden na osnovi »politične direktive«, brez temeljite strokovne analize in s prešibko strokovno podlago. Vendar se tedaj to ni zgodilo na zahtevo madžarske skupnosti. »Madžarski jezik je v okviru modela v preteklih šestih desetletjih postopno izgubljal veljavo, predvsem poučevanje strokovnih predmetov se je pretežno prevesilo v slovenščino, zanimanje za madžarski jezik se je zelo zmanjšalo,« dodaja.
Kot je še omenil, je bil za nekatere pripadnike večinskega naroda model že od začetka trn v peti, o čemer priča že zelo zgodnja ustavna presoja. Leta 1998 je namreč ustavno sodišče odločilo, da dvojezična šola – toliko kot zahteva obvezno učenje tudi jezika manjšine – ne pomeni posega v pravico slovenskih otrok do uporabe svojega jezika in pisave. Zdaj bo torej opravljena ponovna presoja, Maučec pa že napoveduje, da bo v primeru neugodne rešitve postopek nadaljeval na Evropskem sodišču.
Vprašanje dvojezičnega šolstva spolitizirano
Poslanec madžarske narodne skupnosti in predsednik sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti Ferenc Horvath pravi, da se je vprašanje dvojezičnega šolstva spolitiziralo, kar ni prav. »Mislim, da je to v prvi vrsti strokovno vprašanje. Dvojezično šolstvo kakor nič na svetu ni idealno. Ne za pripadnike madžarske narodnosti ne za večinski narod. Tako vlada kakor tudi pristojno ministrstvo zagovarjata dvojezično šolstvo z morebitnimi spremembami. Tudi svet Pomurske madžarske narodne skupnosti je sprejel podoben sklep.« Dodaja, da do pozitivnih sprememb lahko pride le s strpnim dialogom. Po njegovem mnenju bo ustavno sodišče pobudo zavrglo.
Spremembe bi bile pogubne
Göncz še poudarja, da bi se na vseh ravneh moralo ustvarjati vzdušje, ki spodbuja skupaj živeče skupnosti, da spoznajo jezik in kulturo drugega. Dodaja, da bi bila morebitna sprememba statusa dvojezičnega modela za madžarsko skupnost zelo slaba, morda celo pogubna. »Kajti že sedaj se je število tistih, ki začnejo opismenjevanje v madžarskem jeziku (oziroma hkrati v obeh jezikih), v primerjavi s tistimi, ki se odločajo za slovenski jezik, zelo zmanjšalo.« O tem, da bi lahko bil tudi v Prekmurju podoben model kot na Primorskem, pa pravi, da madžarska skupnost ni v taki kondiciji, da bi lahko šolo z madžarskim učnim jezikom napolnila.
Dvojezičnost ovira
Dvojezično šolstvo takšno, kot je, manjšini ne koristi, škoduje pa večinskemu narodu, pa je poudaril sogovornik, ki že vrsto let spremlja razvoj dvojezičnega šolstva, čeprav sam vanj ni bil vpet. »Največji problem dvojezičnega šolstva je ista zakonodaja za dva povsem različna modela dvojezičnega izobraževanja v Sloveniji. Zakonsko nas torej mečejo v isti koš, s tem pa na našem območju povzročajo škodo večinskemu narodu,« je prepričan sogovornik. Zdajšnji sistem dvojezičnega šolstva na območju izključuje tudi možnost poučevanja in zaposlitve tistih učiteljev, ki ne obvladajo madžarskega jezika na dovolj visoki ravni. »To pomeni, da imajo prednost pripadniki manjšine ne glede na strokovnost in da se Slovenci na tak način odrivajo,« je še poudaril. Tudi v tem vidi enega od razlogov za tako velik upad prebivalstva v lendavski občini v zadnjih petnajstih letih. Jezik je namreč velika ovira predvsem pri zaposlitvi v javnih službah. »To je skrb vzbujajoče in zaradi tega bi morala država prižgati rdečo luč,« še opozarja.
Dr. Mojca Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja je v raziskavi Percepcije učencev in staršev o dvojezični osnovni šoli v Prekmurju leta 2018 ugotavljala percepcije dvojezične šole učencev in njihovih staršev. Opravila je anketo med 215 učenci prekmurskih dvojezičnih šol in 170 starši. 51 odstotkov učencev je kot materni jezik navedlo slovenščino, 18 madžarščino, 23 pa se jih je izreklo, da imajo dva materna jezika. 38 odstotkov vseh staršev se je strinjalo s trditvijo, da se Slovencem ni treba učiti madžarskega jezika. 58 odstotkov staršev s slovenskim maternim jezikom se je strinjalo, da bi bilo bolje, če bi se njihovi otroci namesto madžarskega učili več tujega jezika, medtem ko se je s tem strinjalo le 17 odstotkov tistih, ki imajo madžarski materni jezik. Razlike so bile tudi pri trditvi, da je dobro, da so na narodnostno mešanem območju vse šole dvojezične. S tem se je strinjalo 88 odstotkov staršev, ki imajo madžarski materni jezik, 71 odstotkov staršev z dvema maternima jezikoma in le 49 odstotkov staršev, ki imajo slovenski materni jezik.