Dvorec Freudenau je poleg katoliške cerkve v Apačah najpomembnejši kulturnozgodovinski spomenik v apaški občini. Glavnina dvorca je bila zgrajena med letoma 1612 in 1618, najkasneje do leta 1631 je tako nastala sodobna rezidenca tedanjega časa. Ime Freudenau (zapisano kot Freidenau, Freidenav oz. Freidenaw) je bilo v arhivskem gradivu negovskega gospostva prvič omenjeno leta 1616. Sestavljeno je iz besed »Freude« in »Au«. Iz etimološkega pomena izhaja, da je ime izpeljano iz starovisokonemške besede »Fröudnova« in v nemščini etimološko pomeni »prachtvolle Flussinsel oder Wiese am Wasser«. V slovenski jezik bi lahko to besedno zvezo dobesedno prevedli kot travnik ob vodi oz. krasni rečni otok (osredek). Beseda »Au« pomeni loka oz. livada ob močvirnatem svetu. Tako bi bil lahko etimološki pomen Freudenaua krasen dvorec v bližini vode.
Z dvorcem začetek baročne arhitekture
Zgodovina dvorca je pestra. Prvotno poslopje je v 16. ali v zgodnjem 17. stoletju zamenjala renesančna graščina, preprosta pravokotna stavba, obdana z obzidjem, ki je bila na vogalih okrepljena s stolpiči. Glede na arhivske vire je imela stavba funkcijo dvora in je bila podrejena gospoščini Negova. Kot se zdi, so dvorec ob koncu 17. stoletja prezidali – njegovo podobo poznamo iz Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske. Ta dvorec prvi v Sloveniji uresničuje tip zasnove, urejene v eni sami osi, ki se ji podreja celotna ureditev prostora in prostorskih mas. Tudi tej stavbi ni bilo usojeno dolgo življenje. Ob koncu 18. stoletja jo je tedanji lastnik grof Wildenstein preuredil v sedanjo stavbo, okoli te pa je na začetku 19. stoletja grof Vincenc Szapary uredil nov park. Današnja v jedru baročna in pozneje predelana graščina je tako imeniten primer klasicistične arhitekture.
Z umetnostnozgodovinskega vidika je dvorec mogoče ovrednotiti kot enega prvih primerov uresničitve arhitekture podeželskih oz. primestnih palladijevskih vil v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Z njim se v zgodnjem 17. stoletju začne zgodovina baročne arhitekture na Slovenskem. Več o umetnostnozgodovinskem pomenu dvorca bo naslednje leto objavljeno v zelo obširni študiji Igorja Sapača.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Od parka ostali le obrisi
Ob dvorcu je bil park, ki je bil zasajen v začetku 19. stoletja. Njegova ureditev je začetek baročne krajinske arhitekture na območju Slovenije. Ohranjen je bil še v času lastništva družine Meinl, potem pa je začel po drugi svetovni vojni zelo hitro propadati. Po pripovedovanju so bila v njem zasajena tudi eksotična drevesa. Žal so od parka ostali le obrisi in bi bila potrebna temeljita prenova in preureditev. Na koncu grajskega parka stoji tudi večja kapela Janeza Nepomuka, ki je bila verjetno zgrajena okrog leta 1765, danes pa je iz leta v leto v slabšem stanju in je kot celotni kompleks potrebna celovite obnove.
Iz dvorca je danes še ohranjenih nekaj predmetov, mnoge stvari pa so bile po drugi svetovni vojni dokončno izropane. Leta 1941 je bil iz dvorca v Pokrajinski muzej Ptuj prenesen doprsni kip cesarja Hadrijana, kjer je še danes, Pokrajinski muzej Maribor pa hrani nekatera slikarska dela, ki so iz dvorca tja prišla med drugo svetovno vojno oz. neposredno po njej. Prav tako je v tem muzeju še ohranjenih nekaj kosov pohištva, ki jih je med drugo svetovno vojno imel v svoji pisarni gauleiter za Spodnjo Štajersko. Omeniti velja še ohranjen rimski medaljon s podobo očeta in sina iz 2. stoletja, ki je vzidan v veži dvorca, ter pozneje vzidan renesančni kamin.
Meinlovega imena ne unovčujejo
Skozi zgodovino so bili lastniki dvorca tudi pomembne osebnosti. Graditelji dvorca, plemiška družina Trautmansdorff, so bili več kot 400 let tudi lastniki gradu Negova. Leta 1641 je bil dvorec prodan plemiški družini Schwarzenberg, ki je bila ena najbolj prepoznavnih družin v osrednji Evropi, še danes pa na Češkem. Najpomembnejši lastniki dvorca in pomembni za celotno območje pa so bili Meinlovi, veletrgovci s kavo z Dunaja, ki so bili lastniki dvorca Freudenau med letoma 1907 in 1945. Julius Meinl II. in III. sta veliko prispevala k razvoju Apaškega polja tako finančno, kulturno kot z vidika socialne varnosti delavcev, prepoznavna embalaža kave z znamenitim zamorčkom pa ima izvor prav v krajevnem imenu Črnci. Žal pa skupnost, obžaluje Ščap, danes ne unovčuje njihovega imena, le pogovorno se dvorec imenuje Meinlov grad.
Med drugo svetovno vojno je dvorec zavzela nemška vojska, v njegovih prostorih je bila firerjeva dekliška šola, tudi v tem času pa je bilo v njem bogato kulturno življenje. Takoj po vojni leta 1946 so bili dvorec in pripadajoči objekti nacionalizirani in so prešli v ljudsko družbeno premoženje.Potomci Juliusa Meinla III. so nato leta 1993 na Upravni enoti Gornja Radgona vložili denacionalizacijski zahtevek. Postopek je trajal več kot 20 let in bil pravnomočno zavrnjen leta 2016. Glavni razlog za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka Meinlovih dedičev je bilo dejstvo, da jim ni uspelo dokazati, da Julius Meinl III. v spornem obdobju ni bil avstrijski državljan.
Vmes je šlo Kmetijstvo Črnci leta 1995 v stečaj in tedanji stečajni upravitelj je dvorec Freudenau vključil v stečajno maso podjetja. Dvorec je bil 20. junija 2000 na javni dražbi za približno sedanjih 83.000 evrov prodan podjetniku Štefanu Ščančarju iz Skakovec. Ker je v tem času še trajal denacionalizacijski postopek, dvorec ni bil deležen nujne obnove in je še bolj propadal. Po razpletu postopka leta 2016 je lastnik dvorec prodajal po ceni 220.000 evrov, vendar je prodajo kasneje umaknil in se odločil, da bo sam vzdrževal objekt. To pa mu očitno ne uspeva najbolje, saj dvorec iz leta v leto bolj propada, kar je poleg zunanjosti vidno tudi v notranjosti, kjer so se nekateri stropi že podrli.
Skrajni čas za rešitev
V knjigi sta omenjena predlog obnove baročnega parka iz magistrskega dela Tadeja Kozarja in projektna naloga Matjaža Rožca, ki vsebuje načrte za obnovo dvorca po posameznih delih. Kot pravi Ščap, je s projektno nalogo seznanjena tudi Občina Apače, ki smo ji v zvezi s tem poslali tudi vprašanja, a do oddaje članka v tisk nismo dobili odziva. »V zadnjih letih je zaznati malo večjo željo po obnovi dvorca, predvsem če bi se našel kakšen potencialni investitor, najsibo domač ali tuj. Prej pa so se vsi deležniki (občina, lastnik …) izgovarjali, da še vedno traja postopek denacionalizacije,« pravi Ščap, ki je prepričan, da bi si dvorec s pripadajočimi objekti zaslužil temeljito obnovo. »Glede na situacijo s propadanjem dvorca je skrajni čas za njegovo rešitev, dokler še ni prepozno. Na nujnost obnove sem sam v preteklosti opozarjal predvsem Zavod za varstvo kulturne dediščine PE Maribor in ministrstvo za kulturo, vendar odzivi niso bili v smeri rešitve problematike.«
Propadanje dvorca Freudenau tako že več let bode v oči, sploh glede na to, da bi lahko postal turistični biser Apaškega polja. »Lahko bi pridobili predmete iz Pokrajinskega muzeja Maribor za kakšno razstavo ali muzej stavbnega pohištva in drugih predmetov, ki so nekoč že bili v dvorcu,« še meni Ščap, ki mu na področju raziskovanja Apaškega polja ostaja še veliko neraziskanih tematik, predvsem iz časa po drugi svetovni vojni.