Splošna bolnišnica Murska Sobota: Eden ventilator se je pokvaril takoj, drugih niso preizkušali

Zdaj so pospravljeni, ima pa bolnišnica pripravljene načrte za njihovo aktivacijo ob morebitni potrebi.

Zaprosili za največ deset, dobili enajst
Prvih šest medicinskih ventilatorjev je bolnišnica prejela 10. aprila, približno deset dni pozneje pa še preostalih pet, s tem da je prijavila potrebo po petih oziroma največ desetih tovrstnih napravah. Predstavniki dobavitelja so zagnali vseh enajst aparatov, vendar je eden od njih odpovedal takoj, ko so ga hoteli preizkusiti zaposleni bolnišnice. Ugotovili so, da je odpovedal merilnik pretoka. »Za preostale ventilatorje, ki so delali le testni čas, je težko dati zagotovilo, da je vse v redu, saj jih pri bolnikih ali v drugačnih razmerah nismo uporabljali,« je povedal strokovni direktor murskosoboške bolnišnice Daniel Grabar. Zaradi težav z dostavo iz Kitajske naj bi nadomestni del za pokvarjen aparat dobili šele v teh dneh.

Vzeli so, kar so dobili
Pred prejetjem ventilatorjev, ki jih je kupila država, je murskosoboška bolnišnica imela 20 svojih, od tega tri prenosne, vendar nobenega od proizvajalca, ki izdeluje tudi aparate Siriusmed R30. »Nismo ga niti poznali, smo pa vedeli, da je na trgu in da razpolaga z različnimi modeli. Nikoli pa nas tudi ni nihče vprašal, ali so za nas ti aparati primerni ali ne. Vzeli smo pač tisto, kar smo dobili,« je izjavil Grabar. Poleg ventilatorjev so dobili tudi kompresorje, medtem ko bi vlažilnike zraka in potrošni material morala kupiti bolnišnica sama.

Servisiranje neznanka 
Murskosoboška bolnišnica ima v vsakdanjih razmerah v povprečju pet bolnikov na dan, ki pri zdravljenju potrebujejo predihavanje, vendar se je že pred izbruhom epidemije odločila za nakup dodatnih aparatov. Grabar je pojasnil, da zaradi vse pogostejšega pojavljanja težjih respiratornih obolenj v času njihovega širjenja.
Kmalu po tej nabavi je izbilo širjenje koronavirusa v Italiji. V bolnišnicah so bili prepričani, da se morajo na morebiten izbruh pri nas sami pripraviti in tudi poskrbeti za potrebno opremo. Ko pa je bilo rečeno, da bo opremo kupila država, pove Grabar, je bolnišnica pripravila 29 mest za sprejem bolnikov s težjim potekom bolezni covid-19. Za to bi potrebovali 30 medicinskih ventilatorjev.
Bolnišnica je ventilatorje sama kupovala pri dveh oziroma treh različnih dobaviteljih, ki so morali zagotoviti servis in odzivnost v nekaj urah, vsi pa so morali zagotoviti tudi nadomestni aparat, če bi kateri odpovedal. »Pri teh, ki jih je kupila država, pa smo od dobavitelja prejeli le obvestilo, kdo zagotavlja montažo in servis. To je firma, s katero smo sodelovali že pri drugih aparaturah. Imamo torej zagotovilo, dejansko pa še nobene izkušnje,« je povedal Grabar.
O strokovni ustreznosti ventilatorjev, ki jih je kupila država, Grabar meni, da so primerni za večino bolnikov, ki jih lahko zdravijo na ravni regijske bolnišnice in potrebujejo pomoč pri dihanju, ne pa tudi za bolnike, ki potrebujejo najvišjo stopnjo zdravljenja.

Za celotno ekipo le pet mask
Poleg ventilatorjev je murskosoboška bolnišnica prejela še drugo zaščitno opremo, ki jo je kupila država, vendar je do sredine marca imela samo tisto iz lastnih zalog. »Prepuščeni smo bili svoji iznajdljivosti. Ob razglasitvi epidemije smo imeli za celotno ekipo na voljo le pet mask. Zaprl sem se v sobo in tuhtal, kaj storiti. Bilo je grozno, ko so zaposleni prišli v službo in videli prazno omaro, kjer bi morala biti zaščitna sredstva, in tudi, ko smo rekli: 'Imaš ta plašč in masko, kar je vse za tvoj delovnik. S tem moraš preživeti.' In so zdržali. Imeli pa smo tudi srečo, da se nam ni zgodilo najhujše,« je razmere opisal sogovornik.

Vprašljiva ustreznost opreme
Bolnišnica je najprej sama iskala dobavitelje zaščitne opreme in se v začetku marca odločila za dva. V obdobju, ko so opremo začeli pošiljati iz blagovnih rezerv, pa je tudi sama prejela dve pošiljki po pet tisoč zaščitnih mask višje kakovosti. Za maske iz prve pošiljke je bolnišnica plačala 3,05 evra za kos ali skupaj 15 tisoč evrov, iz druge pa 3,51 evra za kos ali skupaj 17 tisoč evrov. Ob tem je bolnišnica kupovala še drugo zaščitno opremo, ki jo potrebuje tudi ob normalnem delovanju. Glede kakovosti zaščitne opreme, ki so jo prejeli iz blagovnih rezerv, Grabar pove, da je res prihajalo do vprašanja ustreznosti. »O tem smo se odločali ne le na osnovi certifikata, ampak njene dejanske uporabnosti, in na tej osnovi smo se potem tudi odločali, kdo bo imel kakšno opremo,« še pove. Zaposlenim, ki so delali na najbolj izpostavljenih delovnih mestih, so dali najboljšo zaščitno opremo, torej s certifikati in za katero so sami ugotavljali, da je ustrezna. Opremo, pri kateri so obstajali dvomi, pa so dali zaposlenim na manj izpostavljenih delovnih mestih.