Prostovoljno gasilstvo društvo Gornja Radgona obstaja že 136 let. Gre za veliko društvo z okoli 300 člani, ki opravljajo preventivne in operativne naloge v zvezi z varstvom pred požarom, varstvom pred naravnimi in drugimi nesrečami ter delujejo kot občinski gasilski center za zaščito in reševanje na celotnem območju občine Gornja Radgona. Na območju upravne enote Gornja Radgona pa izvajajo koncesijsko dejavnost kot gasilska enota širšega pomena (GEŠP). V letu 1999 jim je Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje dodelila koncesijo za posredovanje ob nesrečah v cestnem prometu, nesrečah z nevarno snovjo in reševanju na vodi in iz vode, v letu 2012 pa je z nakupom vozila za posredovanje v predorih PGD Gornja Radgona pridobila tudi koncesijo za reševanje ob nesrečah v predoru Cenkova. Tako po opremljenosti kot usposobljenosti se uvrščajo v sam vrh slovenskega gasilstva. Letno imajo okoli 80 intervencij.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
»Najmlajši član društva je star šest let, najstarejši, Franc Just, pa je lani praznoval devetdeset let,« mi povejo, ko jih obiščem na Gasilski cesti 2. Operativnih gasilcev, ki so usposobljeni in pripravljeni na intervencijo v vsakem trenutku, imajo štiriinpetdeset, za njihovo strokovno in praktično izobraževanje pa skrbi mlad in zagnan kader. »Pri nas ni opazen upad mladine pri gasilcih, je pa težava, ker ni človeka, ki bi se z mladimi ukvarjal,« pove poveljnik PGD Rajko Lipič, ki se je gasilcem pridružil pri enajstih letih na Janževem Vrhu in je sicer po poklicu inženir strojništva in elektrotehnik. Najmlajši, ki se je pridružil pogovoru, je sedemnajstletni Bine Hrastelj, ki je šele pripravnik in še ne sme na intervencije. Bodočega strojnega tehnika je v gasilstvo pritegnil brat, še posebej pa adrenalin ob pisku odzivnika. Ob njem sedijo še devetintridesetletni zdravstveni tehnik Gregor Vukan iz Apač, štiriintridesetletni lesarski tehnik Marko Fekonja iz Spodnjega Konjišča in petintridesetletni kuhar in gozdar Gregor Leber. Vsi, razen najmlajšega, so operativci.
Izobraževanje igra veliko vlogo
Prostovoljni gasilci opravljajo tečaje na terenu v okviru gasilskih društev ali zveze ter na podlagi teh napredujejo, pridobivajo čine in nazive specialnosti. Pa vendarle pravijo, da pri prostovoljnih gasilcih ni dovolj poudarka na izobraževanju. »Smo gasilska enota širšega pomena (GEŠP). Z državo imamo sklenjeno dvopartitno pogodbo, na podlagi katere dobimo dodatna sredstva za posredovanje v prometnih nesrečah, za nabavo opreme, izobraževanja. Delamo enako kot poklicne enote, s tem da nismo plačani in nimamo tolikšnega izobraževanja za sabo in moramo za to poskrbeti v lasti režiji,« pove Lipič. Zato so toliko bolj ponosni, da imajo v svojih vrstah Gregorja Vukana, ki pravi, da so ga na nek način »posvojili«. Ko so se spoznali, je deloval kot reševalec v Gornji Radgoni. »Ko sem videl to srčnost, pripravljenost pomagati, me je pritegnilo. Trenutno delam kot dispečer v Mariboru, sem pa zelo vesel dejstva, da so v Gornji Radgoni gasilci dobro usposobljeni, kar se tiče reševanja ponesrečencev,« je povedal in dodal, da je zelo pomembno sodelovanje med gasilci in reševalno službo, a ponekod te ostajajo nedostopne. »Vsi pridemo na kraj dogodka z istim namenom – da pomagamo sočloveku, preprečimo najhuje. Za pravilno oskrbo pacienta se rabijo štirje pari rok, z rešilcem pa pridejo le trije. Ponekod, kot na primer pri vrvni tehniki, je gasilec sam in kot tak si tudi ključen,« še pravi.
Še posebej Vukan se zavzema za aktivacijo oziroma uvedbo prvih posredovalcev. »Z uvedbo sistema PPO bi lahko, ko bi tako odločil dežurni urgentni zdravnik, sokrajanom v najtežjih stanjih priskočili na pomoč še pred prihodom reševalcev,« pravi in dodaja, da so gasilci logična izbira za vključitev v sistem, saj imajo znanje in željo po pomoči, velikokrat pa so tudi prvi, ki pridejo na kraj dogodka. Ponekod je namreč dostopni čas ekip nujne medicinske pomoči daljši od 10 minut.
V operativnem sestavu gasilskega društva od leta 1976 deluje tudi Enota za reševanje iz vode in na vodi PGD GA-PO-RA (Gasilski potapljači Radgone). Člani enote so ustrezno usposobljeni in opremljeni za naloge reševanja na vodi in iz vode in so ena izmed najbolj usposobljenih tovrstnih enot v Sloveniji. Kar pet njihovih članov pa ima, kot edini v Pomurju, opravljeno tudi usposabljanje za reševanje iz globine in višine. »Naša enota na tak način izvaja vajo enkrat letno v poletnih mesecih, v Bovcu, sedaj pozimi v Gornji Radgoni, jeseni pa se udeležujemo tekmovanja tovrstnih enot v Ljubljani. Usposabljamo pa se tudi interno, v svojih domačih enotah,« dodaja Lipič.
So kdaj pomislili, da bi nehali biti gasilci?
»Pride trenutek. Pa ne zaradi dela na terenu, bolj zaradi občasnih nesoglasij. A res le za trenutek. Če nehaš biti gasilec, del tebe umre,« pravijo. Ker pomagajo v okolju, v katerem živijo, jih kakšni primeri zelo prizadenejo. »Starejši kot sem, dlje časa rabim, da predelam zadeve,« opaža Lipič. »Preko odzivnika dobiš samo osnovne informacije in včasih res ne veš, kaj lahko pričakuješ na kraju dogodka. Vedno nas je strah, da bo na kraju kdo od bližnjih ali otrok,« zaključi Fekonja.
