Včasih tega ne bi tako mirno sprejemala, pravzaprav bi se bala, saj sem imela hudo alergijo na pik čebele in ose.
Tako hudo, da, ko se je zgodilo prvič, meja med to in ono stranjo ni bila prav široka.
Bilo je pred skoraj 30 leti v Ljubljani, jedla sem breskev in »nekaj« me je pičilo. Začela sem se počutiti čudno, klicala sem mamo, če sem bila mogoče kot otrok kdaj alergična in pomirjena odložila. Nikoli!
»Čudnost« je naraščala, zato sem prosila prijatelja, če me pelje na urgenco. Iz Vrhovcev do Kliničnega centra pa je stari hrošč postal vesoljno plovilo mehkega medgalaktičnega potovanja iz teme v svetlobo in nazaj, v breztežnostnem lebdenju, ki so ga prekinile močne zaušnice.
»Me slišite?«
Ja, slišim, od nekod daleč, daleč.
»Pustite me, lepo mi je!«, je misel, ki me še zdaj pomiri, če me navidezna teža življenja poskuša zravnati s tlemi. »Zopet jo izgubljamo!«, sem slišala zdravnika, ki sem ga za trenutek tudi videla.
»Ne, ne, ne izgubljate, šele sedaj se najdevam!«, je bil odmev notranjega nasmeha.
Ne vem, koliko časa je trajal anafilaktični šok, je bil pa eno od prelomnih doživetij tistega obdobja.
Izbezal me je iz brezna »eksistencialnega ne-smisla« razvajene študentke filozofije.
»Mogoče je pa to opozorilo«, mi je prišepetaval notranji glas, saj sem bila ravno takrat naročena na regresijo.
Sem poklicala regresoterapevtko in ji sporočila svojo namero.
»Mogoče pa je moj termin komu bolj potreben, bom prišla kdaj drugič!«
»Kaj, sedaj, po tako močnem dogodku, vas ne zanima, zakaj se vam življenje tako zapleta?,« je bila osupla in na nek način tudi prepričana, da stranke na drugi strani žice (takrat še ni bilo mobitela) ne bo izgubila.
In je res ni.
Dovolj je starih poti,
brezpotij brez strasti,
ko čakaš na odrešitev,
ki je ni,
saj si si sam pot,
ki je sploh ni,
v razprtju Prostranstva Večnosti!
Osem let sem bila v duhovni skupnosti, ki smo jo kasneje skupaj ustanovili in gradila »boljši svet«!
Z izvidom iz urgence nisem naredila nič. Bil mi je izziv živeti z možnostjo, da lahko ob piku ob nepravem mestu in času tudi umrem.
Kmalu potem sem šla v Indijo, v skupnosti sem bila tudi pomočnik čebelarja in se urila v umirjenosti, spodletelo pa mi je, ko sem skupino obiskovalcev vodila mimo čebelnjaka in drugič pristala na urgenci.
Po odhodu iz skupnosti, ločitvi in samotnih popotovanjih nisem več želela igrati ruske rulete, olajšala mamo strahu »kaj bo, če te kaj pikne«, šla k pulmologu, dobila set za rešitev s tabletami in adrenalinom ter napotnico za imunoterapijo.
V tem času me je še dvakrat pičila čebela. Enkrat sem nepozorna stopila nanjo (ker na domačem dvorišču hodim bosa) in kljub adrenalinu noč preživela v bolnici, drugič se mi je mudilo sejati in je bila čebela na vrečki s semeni. Pojedla sem tablete in delo nadaljevala. Postajam imuna.
Čebele so me naučile umirjenosti in prisotnosti, saj bi lahko sedaj vsakič, če bi prehitro stopila na teraso, doživela kakšen trk in posledično pik.
Iskreno sem hvaležna za izkušnjo tega poletja, saj mi je izdala recept za soočanje z vsemi »neumnostmi« življenja in mi toliko opevanega »new age« tukaj in zdaj ni težko prakticirati.
Zavedanje je imunoterapija proti »neumnostim« tega sveta, za katera vas hočejo prepričati, da so »normalna«!
Izkušnja nekajletne meditacije, vzpostavljene nevronske povezave, zavedanje in »služba«, ki je bolj služenje in spremljanje odhajanja, zaključevanja neke zemeljske eksistence so »olajševalne« okoliščine, ki so moja tokratna realnost.
Da ne bi kdo pomotoma mislil, da se hvalim z razsvetljenjem in želim prodajati recept, kako preživeti začetek pregovorno »stresnega« septembra, šole, vse večjih pritiskov, ki se jim daje lažna pomembnost in so iz drugega zornega kota zgolj »preizkušnje« na naših čudovitih zemeljskih popotovanjih v Brezčasju trajanja naše Duše.
Naj bo september navdihujoč za vse nas, ne samo prvošolčke!
