V Podgradu že več kot stoletje obstaja kmetija Sukičevih. Njeni začetki segajo v leto 1910, ko sta se prababica in pradedek sedanjega prevzemnika Dejana Sukiča preselila na ta konec z Goričkega, natančneje iz Gornjih Črnec in Domajinec, in tu kupila štiri posestva. Dejan Sukič je tako četrta generacija in prvi po dedku ter babici, ki je na kmetiji zaposlen, saj sta njegova starša na kmetiji delala ob službi. To je bila klasična prašičerejska kmetija, ki jo je po požaru v 90. letih prejšnjega stoletja Dejanov oče postavil na novo.
Sam se je v kmetovanju znašel po spletu okoliščin. »Ko se je brat odselil, sem vedel, da bom jaz ostal na kmetiji. Jasno je bilo, da se s prašičerejo ne bomo ukvarjali več, ker to ni bilo niti ekonomsko vzdržno. Leta 2010 mi je oče dal prvih pet hektarjev površin, da bi na njih s partnerico Karlo začela ekološko kmetovati, da bi sploh videla, kako se bo obneslo, nato pa smo površine vsako leto povečevali,« opiše začetke Dejan Sukič. V tistem času je svojevrsten »bum« doživela pridelava industrijske konoplje in Sukičevi so bili med prvimi, ki so se z njeno pridelavo ukvarjali bolj resno, ob konoplji pa so gojili tudi sončnice. Zadnja tri leta je kmetija stoodstotno ekološka, poljščine pa pridelujejo na skupno 24 hektarjih zemlje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Največ povpraševanja po lanenem in ričkovem olju
Že od začetka so se usmerili v pridelavo hladno stiskanih olj. Asortiment so v času partneričinega porodniškega dopusta razširili, vendar so se čez čas vrnili izključno k oljem. Lani so zaradi kolobarjenja ponudili tudi ajdovo in proseno kašo, a kot poudarja Dejan Sukič, zgolj zato, da njive ne stojijo v prazno. »Če želimo to zgodbo peljati na ravni takšne kakovosti, kot smo si zadali, moramo biti ozko specializirani. Naš način dela je specifičen, saj se olja stiskajo sproti po naročilu,« pojasni sogovornik. Pri hladnem stiskanju se seme predhodno toplotno ne obdeluje, temveč gre neposredno v stiskalnico. Količina in kakovost proizvoda sta odvisni od nastavitve t. i. glav v stiskalnici – večja je sila, s katero pritiskajo, večji je izplen olja, a je njegova kakovost manjša. »Pri nas sta okus in kakovost na prvem mestu, zato olja stiskamo brez velikih pritiskov, s tem razlogom pa jih hranimo tudi v črnih steklenicah, da do njih ne prodre svetloba,« pove Dejan Sukič.
V njihovi ponudbi so konopljino, ričkovo, laneno, sončnično, bučno olje in olje oljne ogrščice. Sukičevi so največji pridelovalci ekološkega sončničnega olja v Sloveniji in to je edino olje, ki ga prodajajo na veliko, sicer pa je ogromno povpraševanja po lanenem in ričkovem olju zaradi njunih zdravilnih učinkov. »Prvo kupujejo med drugim bolniki z rakom, ki se zdravijo po metodi Johanne Budwig. Je podpora pri kemoterapiji in izboljšuje imunski sistem. Riček pa je znan kot zdravilo za želodec. Tudi zato je pomembno, da olja stiskamo sproti, da pride do kupca najboljši možen izdelek,« pojasni Sukič.
Njihove stranke so v glavnem ozek krog ljudi, ki prisegajo na ekološko pridelano hrano najvišje možne kakovosti, temu primerna je tudi cena. »Ekoloških strank je vedno več, vendar je pri večini še vedno v ospredju cena, zato posegajo po ekoloških produktih iz trgovin, ki pa so ekološki pogosto le na papirju. Sploh produkti iz uvoza so vprašljive kakovosti,« pravi Sukič, ki doda, da so svoja olja sprva prodajali v ekoloških trgovinah po vsej Sloveniji, a ker so želeli kupcem zagotoviti najvišjo možno kakovost, ta pa se lahko pri nepravilnem skladiščenju izgublja, so se odločili zgolj za neposredno prodajo končnemu kupcu.
S tem namenom so pred tremi leti porušili staro garažo in sezidali novo stavbo iz materiala, ki je ostal od prvotne hiše Dejanovih prastaršev, ter v njej uredili trgovinico. Osnovna hiša je imela letnico 1850, v sedanji stavbi, ki jo krasijo ilovnati ometi, tramovi in številni predmeti iz družinske zakladnice, pa je urejena tudi muzejska trgovina z originalnim pultom in dokumenti trgovine Hedvike Rožman iz leta 1923.
Neurja odnesla vse
Izdelki kmetije Sukičevih se reklamirajo od ust do ust, od stranke do stranke, predstavljajo pa se tudi na specializiranih sejmih, kamor pride ciljna publika, ki razume njihovo filozofijo. »Olja smo sicer izvažali tudi na Japonsko, ampak se je potem ta posel ustavil z epidemijo. Poleg tega je njihov trg zelo specifičen in zahteven, zato smo to idejo za zdaj opustili,« pojasni Dejan Sukič, ki se ob delu na kmetiji še zmeraj ukvarja z zlatarstvom, vzrejo in treningom kasačev, dopolnilne dejavnosti na kmetiji pa so tudi tiste, od katerih družina lahko živi takrat, ko njihove kmetijske površine prizadenejo vremenske neprilike. Lani so večino pridelka pobrala julijska neurja z vetrom, kar je ostalo, so odnesle avgustovske poplave. Zaradi tega so imeli stoodstotni izpad. Tako sedaj čez zimo čistijo površine, da bodo lahko spomladi začeli na novo, preostale zaloge pa dopolnjujejo z dokupi. Semena, ki morajo biti pravilno shranjena in sušena, so sicer na varnem v hladilnici, ki so jo zasnovali za kar najboljšo kakovost olj. »Na te stvari pač ne moreš biti pripravljen. Pomembno je, da smo vsi ostali živi in zdravi, in čeprav nas tolče po žepu, bomo to že uredili,« gleda pozitivno naprej mladi kmetovalec, ki si želi, da bi zgodbo v takem tempu peljali naprej. »Tudi sicer menim, da je za male kmetije do 30 hektarjev prihodnost v ekološkem kmetovanju, saj bodo le v tem našle neko dodano vrednost. V konvencionalnem kmetijstvu je zelo težko, tam dela denar količina, imeti moraš velike površine in intenzivno pridelavo, da lahko dosegaš neko dodano vrednost. Skratka mi se bojujemo naprej. Je pa res, da če nam politika ne bo prišla naproti, se bo v petih letih zgodil močen upad teh malih kmetij, ker vsi na koncu gledamo skozi matematiko. Epidemija je sicer lepo pokazala, kako odvisni smo od naše slovenske hrane, ampak je še vedno ne cenimo dovolj,« je sklenil.
