Gojijo jablane različnih sort, med katerimi prevladuje topaz, jabolka pa predelajo v sokove, za katere gospodar pravi, da so zadnja leta njihova rešitev. Kakšno leto so namreč škodo povzročile vremenske ujme, spet drugič nizke odkupne cene, sokovi pa se vsa leta prodajajo konstantno in zadovoljivo. Trstenjakovi imajo sadovnjake zaščitene pred točo, urejen namakalni sistem, nazadnje so pozebi najbolj izpostavljene predele zavarovali z oroševanjem ali z mešanjem zraka. O vremenskih razmerah namreč gospodar pravi: »Vreme je vedno dobro. Kakršno smo si naredili, tako imamo. Se pa moramo znati prilagoditi. Biti moramo bistveno hitrejši in bolj odzivni. Če čakamo in gledamo, da nam eno leto pridelek vzame suša, naslednje leto pozeba, smo si sami krivi.« Na njihovi kmetiji skušajo slediti smernicam biodinamičnega kmetovanja. Kot je pojasnil sogovornik, gre za kmetovanje, ki poteka v ravnovesju z naravo. »Držati se je treba nekih naravnih ciklov, ki jih narekuje vesolje. Vsaj približno je treba vse opraviti ob pravem času, čim več sam pridelati ter čim manj dokupiti, predvsem pa živeti za to. Ne pa da bi to delali zato, da bi zadostili normativom,« pove in dodaja, da se pri opravilih držijo setvenega koledarja. Sproti se tudi izobražuje in išče novitete. Najbolj ponosen pa je na pomoč družine. Kljub velikim površinam sadovnjakov in obilici dela zna najti čas za ženo Natašo in njunih pet otrok.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ti glasbeniki bodo decembra nastopali ob soboškem drsališču
Nastopil bo tudi zmagovalec festivala Melodij morje in sonce.
Kmalu grozdni sok
Obdelujejo tudi travniške sadovnjake, v katerih gojijo stare sorte jablan. Njihovi plodovi imajo pristen okus, ki je marsikomu ostal v spominu iz mladosti. Nekaj sadja Trstenjakovi še odkupijo od okoliških kmetov, iz teh sort pa pridelujejo jabolčni sok in jabolčno vino pod blagovno znamko Dere sen jaz mali bija. »Za to blagovno znamko smo se odločili, ker so ta jabolka dražja od industrijskih, zato moramo nekje dobiti povrnjeno razliko. Imamo neko odgovornost do ljudi, ki želijo te izdelke ohraniti, obirati in vzdrževati drevesa, saj to ni enostavno,« pravi sadjar iz Stročje vasi. Naslednje leto bodo pod tem imenom prodajali še sok iz grozdja z brajd. Zanimanje in povpraševanje po teh izdelkih je Trstenjaka presenetilo: »Mislil sem, da gostilne vzamejo tisto, kar je najceneje. Ampak to je minilo. Morda nekatere še vzamejo cenejše, toda obenem tudi kakovostne izdelke, kajti sok iz jabolk starih travniških nasadov je res boljši.« V okviru enega od projektov, ki ga izvajajo, so lani na 42 lokacijah zasadili tudi 450 visokodebelnih dreves.
V najboljših letih iz okrog petsto ton jabolk iztisnejo približno tristo tisoč litrov soka. Večino predelave opravijo doma, kjer imajo svojo pretočno linijo. Kot pojasnjuje gospodar, zmorejo na dan predelati do 15 ton jabolk. »Nektarje, torej sokove, ki se pretlačijo, pa nam pomaga izdelati obrat v Avstriji. Oni v grobem naredijo, nato mi sok pripeljemo domov in ga skladiščimo do takrat, ko ga potrebujemo. Nektarji se mešajo z vodo in sladkorjem, kar jih loči od sokov. Doma to nato po našem okusu zmešamo in napolnimo steklenice,« pripoveduje. Kot ocenjujejo Trstenjakovi, tretjino izdelkov prodajo v gostilnah in po hotelih, tretjino v trgovinah, preostali del pa v domači trgovinici Špajza, ki jo imajo že deset let. V njej ponujajo tudi domače izdelke drugih pomurskih pridelovalcev.
V zadnjih letih je sprva manjša družinska kmetija vztrajno rasla in se razvijala, tudi zaradi dobrega odziva kupcev in dolgoročnih pogodb z Mercatorjem. Predsednik uprave Mercatorja Tomislav Čizmić je za Vestnik pojasnil, da »Mercator letno od slovenskih dobaviteljev odkupi skupaj za preko pol milijarde evrov pridelkov in izdelkov, kar je rezultat dolgoročne strategije družbe, ki želi svojim kupcem ponuditi čim več domačega«. Čizmić dodaja, da je »vsak slovenski izdelek, ki ga prodajo v Mercatorju in vsako delovno mesto, ki ga ustvarijo zaradi prodaje, posebno priznanje za Mercator. Ekološka družinska kmetija pa Trstenjak je dober primer, kako lahko tudi manjša družinska kmetija s pomočjo večjih partnerjev zraste v zgodbo o uspehu«, zaključuje Čizmić.
»K nam hodijo stranke, ki so zveste, in veliko mi pomeni, ko stranka pove, da je pri nas našla tisto, kar je iskala.« Želi pa Janez svoje sadovnjake zasaditi tudi s sortami, ki niso tako značilne za Slovenijo, toda kot pravi, so boljše sorte rezervirane za večje zadruge, na primer v Avstriji, Italiji, Franciji. »Ko se zanimaš, da bi jih pripeljal v Slovenijo, je pogoj, da imaš vsaj dvesto hektarjev zemlje, kar je skoraj nemogoče. Nekatere sorte imajo zadruge zaščitene, druge so klubske. Do teh morda še prideš, toda cena licence je višja kot sadike jablane. Gre pa za nove odporne sorte, s katerimi je manj težav v proizvodnji, so bolj obstojne, boljšega okusa,« pripoveduje in obenem poudari, da se vsega loti preudarno in z določenim ciljem. Zato je tudi ponosen na to, da so uspešni na razpisih, kar jim omogoča izpeljavo različnih projektov – v letih ekološkega kmetovanja jih je naštel 16 – in nadgradenj v pridelovalnem procesu.
