16. oktober obeležujemo kot svetovni dan hrane, ki letos ponovno odpira vrsto vprašanj in ponuja tudi nekaj samoumevnih odgovorov.
Stanje prehranske varnosti slabša, ugotavljaOrganizacija ZN za hrano in kmetijstvo (FAO). Najslabše stanje je v Južni Ameriki in Afriki, napredek pri odpravi podhranjenosti v Aziji pa je upočasnjen. Temeljni vzrok je v vse večji negotovosti pri preskrbi s hrano ter nedostopnosti do kakovostne in raznovrstne prehrane.
Z lastno pridelavo pokrivamo 53 odstotkov potreb po hrani
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Še ena zanesljiva zmaga nogometašic Mure, ki so po 13. krogu stoodstotne
Nogometašice Mure None so tudi po 13. krogu ženske lige Triglav stoodstotne. Branilke naslova tokrat niso imele težav v gosteh pri zadnjeuvrščeni ekipi, Gažon Le-Log so ugnale z 10:0. Njihove prve zasledovalke iz Olimpije, ki zaostajajo za tri točke, so doma z 9:0 odpravile Aluminij.
Slednje je eden večjih problemov razvitega sveta, kjer je hrane dovolj. Slovenija pa tu ni nobena izjema. Trenutno z lastno pridelavo pokrivamo 53 odstotkov potreb po hrani, 47 odstotkov pa je še vedno uvozimo. Že količina uvožene hrane pomeni, da uživamo približno polovico manj kakovostne hrane. To ne pomeni, da uvažamo t.i. ostanke, ampak hrana izgublja kakovost zaradi transportnih poti in potrebne obdelave in priprave za transport. V slovenski strategiji razvoja kmetijstva je zapisano, da moramo dvigniti raven samooskrbe. Hkrati pa je izpostavljeno, da je potrebno povečati delež ekološko pridelane hrane.
Ekološko kmetovanje se podreja kapitalskemu diktatu
Ekološko pridelana hrana naj bi že v izhodišču pomenila bolj kakovostno hrano, pa temu ni nujno tako. Tudi ekološko kmetovanje se vse bolj podreja kapitalskemu diktatu in zanemarja ravnanje z naravo. Ekološko kmetovanje v prvinskem smislu ne pomeni monokulturnega kmetovanja, ampak t.i. krožno kmetovanje, kot temu danes pravijo politiki.
Za kaj gre? Slovenska preskrba s hrano je še pred malo več kot dvema desetletjema slonela na tem modelu in je dosegala bistveno višjo raven samooskrbe kot jo danes. Pridelava ni slonela na dveh ekstremih - intenzivni živinoreji ali intenzivnem poljedelstvu. Manjše samooskrbne kmetije, ki so z ustreznimi državnimi spodbudami postajale tudi tržne, so imele zaokrožen sistem rastlinske pridelave, ki je bil povezan s prehranskimi navadami. Takrat ni bilo pomanjkanja stročnic v prehrani in tudi pridelavi ne. Raznovrstni rastlinski pridelavi je bila podrejena tudi živinoreja. Pred vdorom sodobnih tehnologij v kmečka gospodinjstva (zmrzovalniki ipd.) sta bila za potrebe normalne družine dovolj dva prašiča, ki sta zadovoljila potrebe po mesu skozi celo leto. Danes je zgodba drugačna, pomembne so akcije in v zadnjem obdobju nasmehi s plakatov, ki vabijo k nakupu »slovenskega«. Pa je res vse slovensko in vse izbrano?