El Camino: "Vsakdanje stvari postanejo nepomembne; pomembna je le pot"

37-letni Andrej Sočič iz Sebeborcev je v 38 dneh prehodil romarsko pot Camino de Santiago. Nekoč je bil Santiago, poleg Rima in Jeruzalema, največje romarsko središče. Danes, ko je Camino že 33 let vključen na seznam Unescove svetovne dediščine, pa privlači ljudi iz različnih koncev sveta zaradi športnih, zgodovinskih ali duhovnih motivov. Število obiskovalcev iz leta v leto narašča. Leta 2009 je pot prehodilo skoraj 146 tisoč ljudi, lani pa enkrat več, kar 301 tisoč

Zakaj odločitev, da se podaš na tako dolgo pot?

Pot je začel prvega junija in jo zaključil tretjega julija ob Atlantiku.»Odločitev je prišla spontano. Pred dobrim letom, kot želja po spremembi, po avanturi, po neznanem,« začenja Sočič, ki je izbral klasično Francosko pot (Camino Frances). Začel je v Saint Jean Pied de Portu na francosko-španski meji, od tam ga je čakala 800-kilometrska pot po severu Španije do Santiaga di Compostela, nato 90 kilometrov do Fisterra in nazadnje še 30 kilometrov do Muxia.

»Pot je sicer dolga 920 kilometrov. Jaz sem vse skupaj v 38 dneh prehodil 1168,9 kilometrov in naredil 1,472.655 korakov, tako pravi pametna ura,« razlaga popotnik.

Boj z žulji in glasnimi Španci

»Na začetku so največja nevšečnost boleče noge in boj z žulji, ki jih je boljše in lažje preprečevati, kot pa zdraviti na poti. Skrb za zdravje in dobrobit nog tako hitro postane nekaj vsakdanjega,« pravi in dodaja, da je Camino postal precej komercialen, kar ima pozitivne in negativne plati. »Dobra in hkrati slaba stvar poti je ogromno ljudi. Tako imaš možnost spoznati in se družiti z ljudmi s celega sveta. Mladimi, starejšimi ... No, nekateri so tam spoznali celo svoje življenjske sopotnike,« skrivnostno dodaja, a po drugi strani je pa to lahko precej moteče. Od Saint Jean Pied de Porta do Burgosa in zadnjih sto kilometrov do Santiaga zna biti precej romarjev, ki hodijo del poti. "Velikokrat so to skupine glasnih španskih romarjev," v smehu dodaja

Trgovci na poti te poskušajo oguliti

Ker je pot postala tako priljubljena, je na poti bogata trgovska ponudba in številna prenočišča. Prav tako "je veliko fontan s pitno vodo, gostiln in trgovin. Skoraj na vsakih nekaj kilometrov je vasica s fontano. Veliko je tudi vodičev v tiskani in digitalni obliki. Pa tudi romarji si pomagajo in opozarjajo na daljše odseke 'brez vsega'. A v trgovinah in nekaterih gostilnah nimajo označenih cen na izdelkih. Tako te poskušajo oguliti in ti ne dajo računa," brska po spominu pohodnik.

Zanimivost!
Dnevi postanejo nepomembni, ni pomembno ali je sreda ali sobota. Vsak dan je "camino day," pravi Andrej.

Prespal tudi pod milim nebom

Z veseljem se spominja noči, ki jih je z druščino preživel na prostem. »Dvakrat sem prespal zunaj. Prvič, ko sem hodil s Thomasom iz Avstrije, Šoujem z Japonske in Viktorjem iz Mehike. Ustavili smo se v gostilni. Viktor ni želel dalje in je ostal v vasi, mi trije pa smo šli naprej. V hribih smo naleteli na počivališče, kjer je bil izvir, ki se je stekal v majhen kamnit bazen. Vsi smo skočili v bazen na kratko osvežitev in se odločili, da ostanemo tam. Ker je bila to spontana odločitev, nismo bili najbolj pripravljeni in pošteno lačni. Najbližja vas pa je bila oddaljena precej kilometrov. Na srečo nas je rešil Viktor, ki je ob izpadu njegove domovine na svetovnem nogometnem prvenstvu, dobil motivacijo za nadaljevanje poti. S sabo je imel vse za pripravo obroka, tako smo zakurili in si pripravili špagete,« zamišljeno razlaga

Na poti je srečal tudi veliko kolesarjev, nekatere s ponyji, spet druge z BMX kolesi. »Ko sem dneve preživel v vasi Cacabelos, je bilo en dan okoli 35 stopinj. Cerkveno prenočišče, ki je bilo narejeno iz lesenih utic, se je močno segrelo. Zvečer ni bilo mogoče zaspati, zato sem se odločil, da grem spat na urejeno zelenico blizu reke, ki je tekla skozi vasico. Zraven zelenice je most, pod njim sem srečal še dva popotnika in jima povedal za svoje težave in načrte. Med spoznavanjem sem omenil, da sem iz Slovenije, Korejec pa je takoj ustrelil, da ima prijatelja iz Slovenije, ki se je na pot odpravil kar z BMXom, pot pa je začel kar doma,« se do potankosti spominja Prekmurec. A kljub izkušnji neznosne vročine, pravi da ga pogosteje zeblo, ko bi mu bilo vroče. »Na začetku smo imeli skoraj dva tedna vsak dan popoldanske nevihte, vmes dneve z dežjem celi dan, kasneje v Kastilju je bilo spet zelo vroče, na koncu v Galiciji pa več ali manj deževno in megleno vreme,« se kljub vremenskim tegobam izkušnje z veseljem spominja Sočič.

Prilagajaš se le sebi

»Na pot se nisem posebej pripravljal, le pred dogodivščino sem poskušal hoditi več kot običajno, a ne kaj dosti. Na spletu sem poskušal najti čim več informacij, kaj me čaka na poti in kaj vzeti s seboj. Na pot sem se odpravil sam, vendar sem večino poti prehodil v skupinah. Na poti ni problema najti ljudi, s katerimi se razumeš, vendar meni ni ustrezalo biti ves čas v skupini, ker se treba dosti prilagajati drugim, ko si pa sam, se prilagajaš samo sebi,« razlaga popotnik.

Ena najboljših stvari v življenju

»Čeprav je bila pot dolga in zahtevna, je to ena izmed najboljših stvari, kar sem jih naredil v življenju,« razkriva in dodaja, da na poti vsakdanje skrbi postanejo nepomembne, pomembna je le pot, ki je pred tabo. »Hkrati navezuješ stike z različnimi ljudmi in poslušaš njihove zgodbe, z nekaterimi postaneš dober prijatelj.«

Mikajo ga različne poti

Zaenkrat nimam nobenih načrtov, vendar se bom verjetno še kdaj v prihodnosti odpravil na Camino, mogoče po kateri drugi poti.