En darovalec lahko reši sedem življenj

Splošna bolnišnica Murska Sobota (SBMS) je ena od desetih slovenskih bolnišnic, ki ima donorski center in izvaja donorski program ter se vključuje v nacionalni program zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa. Za ta namen so v bolnišnici dodatno izobrazili in usposobili zdravnike in celotno ekipo, ki diagnosticira možgansko smrt, prepozna možne mrtve darovalce, se pogovarja s sorodniki, sodeluje pri odvzemu organov, pri čemer sodelujejo tudi z drugimi domačimi in tujimi ekipami, nam je povedal bolnišnični transplantacijski koordinator Daniel Grabar.

Za človeka, ki prejme nov organ, to pomeni podarjeno življenje in bolj ali manj normalno življenje naprej. Le pri ledvičnih bolnikih lahko z dializo podaljšajo življenje, čeprav tudi njim nove ledvice bistveno povečajo kakovost življenja. Čakanje na ustrezni organ za človeka pomeni, da vsak trenutek trepeta za svoje življenje ali življenje najbližjega.
Letos so, podobno kot v prejšnjih letih, v murskosoboški bolnišnici imeli enega donatorja, pred štirimi leti, ko so še posebno intenzivno delali na tem področju, pa sedem. Pri posameznem posegu običajno odvzamejo štiri, pet različnih organov, največkrat srce, pljuča, ledvice, trebušno slinavko, lahko pa vzamejo tudi roženico, dele črevesja, kožo ali kosti. En darovalec lahko reši tudi sedem življenj. Starostne omejitve za odvzem organov in tkiv razen pri srcu ni, zdravniki le sproti ugotavljajo vitalnost posameznega organa. »Organe smo jemali tudi pri starejših osebah, ki so po presaditvi dobro delovali,« nam je povedal Grabar.

Imajo manj odvzetih organov

Za odvzete organe najprej skušajo prek Slovenija - transplanta poiskati primernega uporabnika organov po Sloveniji. Če jih ni, pa dajo organe v uporabo širši mreži Evrotransplant, kamor odvzete organe distribuirajo tudi preostale članice. Kot je povedal Grabar, naša država še vedno več organov prejme, kot jih uspe oddati. V Sloveniji se vodi centralni register, v katerem je na seznamu okoli 230 potrebnih organov, število potreb pa se povečuje, ker ni dovolj darovalcev. V zadnjem času opažajo celo manj odvzetih organov. Grabar vidi ovire predvsem v tem, da je pri nas vedno manj primernih darovalcev, več je starejših in s tem tudi bolj bolnih bolnikov. Manj darovalcev je tudi zaradi načina zdravljenja, saj težje bolnike premeščajo v univerzitetne klinične centre, zgodi pa se tudi, da pacient umre, preden uspejo potrditi možgansko smrt.

Po zadnjih uradnih podatkih je v slovenskem registru 5306 darovalcev. Po regijah teh podatkov ne vodijo, znano pa je, da se v pomurski regiji mesečno za darovalca povprečno opredeli le eden. Se pa število potencialnih darovalcev in zaupanje v zdravljenje s presaditvijo ob različnih aktivnostih bistveno povečata, zato je zelo pomembno o tej humani gesti, ki rešuje življenja, še bolj ozaveščati ljudi. V murskosoboški bolnišnici na primer pri odvzemu organov doslej še niso imeli nikogar, ki bi bil že prej opredeljen darovalec, ampak so se o darovanju morali po možganski smrti pogovoriti s svojci, kar seveda ni lahko.

Ko je treba sprejeti odločitev

Zato je zelo pomemben pogovor s svojci. »Spomnim se, pripoveduje Grabar, da nekoč ob smrti mame sprva njeni otroci niso privolili, da bi darovali njene organe. Pa se je ena od hčera spomnila, kako dobra in velikodušna je bila njihova mama, ne le do svojih najbližjih, ampak tudi do drugih otrok, zato so se v zavedanju, da bi bila mama gotovo zadovoljna, da lahko pomaga, odločili za darovanje njenih vitalnih organov.«
Posebej so v bolnišnici analizirali tudi zavrnitve svojcev, največji problem pa je ravno v ozaveščenosti. »Pri nas četrtina svojcev zavrne darovanje organov umrlega svojca, največkrat zato, ker se o tem niso pogovarjali in ne poznajo volje umrlega, res pa je tudi, da v kritični situaciji, ko potrdimo možgansko smrt, niso vedno pripravljeni sprejeti take odločitve. Občutek izgube je premočan in v takem trenutku je težko misliti na nekaj plemenitega. Malo ljudi pa povsem odklanja darovanje organov in zelo redki so tisti, ki menijo, da so odvzeti organi kakor koli zlorabljeni.« Poleg tega pa sta tako evropska kot slovenska zakonodaja z zakoni, pravilniki in navodili to področje zelo natančno uredili in ni kakšnih velikih možnosti, da bi prišlo do zlorab.