Na naši šoli namreč načrtno spodbujamo pridobivanje jezikovnih, medkulturnih in socialnih kompetenc v tujem jezikovnem okolju, kar lahko uresničujemo skozi projekte Erasmus+ in s čezmejnim delovanjem šole. Trenutno izvajamo Erasmus+ projekt z naslovom Let's Create a Motivating Learning Enviroment (Let's CAMOLE) z namenom sodelovanja za inovacije in izmenjavo dobrih praks. V projekt smo vključene šole iz šestih evropskih držav: Slovenije, Litve, Grčije, Španije, Portugalske in Nemčije, ki zaznavamo v svojih učnih okoljih priložnosti za izboljšave in tudi dobro prakso, ki bi jo delili z drugimi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Srečanje je potekalo v Almadi, kise nahaja na južnem robu reke Tajo, na nasprotni strani reke kot Lizbona. Mesto na zahodu meji na Atlantski ocean. V Cacilhasu, njegovem glavnem pristanišču, trajekti vsak dan prevažajo obiskovalce in lokalne prebivalce v Lizbono, medtem ko most 25 de Abril, ki sega čez reko Tajo, dnevno prečkajo železniška, gospodarska in osebna vozila. Most pogosto primerjajo z mostom Golden Gate Bridge v San Franciscu, ker sta oba viseča mostova podobne barve. Na težko pričakovano potovanje smo se z velikim vznemirjenjem v naših srcih odpravili v ponedeljek zjutraj izpred šole v Apačah. Trenutek pred odhodom je bil čustveno nabit predvsem s strani staršev in otrok, saj so se vsi otroci prvič odpravili na tako dolgo pot in po vrhu še v tujo deželo brez svojih staršev. Brez večjih težav smo se v meglenem in hladnem jutru na graškem letališču vkrcali na letalo, ki nas je popeljalo do mesta Frankfurt. Po kratkem postanku smo pot nadaljevali ter se čez nekaj ur znašli nad dih jemajočim mestom Lisbona. Doživeti pogled na Lisbono iz zraka je bilo nekaj, česar si človek ne more predstavljati. Lisbona je prečudovita obmorska prestolnica, ki s svojimi številnimi znamenitimi zgradbami pusti prav poseben vtis. Enak vtis na nas pa je naredila tudi topla portugalska klima, saj smo se naenkrat, navajeni meglenega slovenskega novembra, znašli v sončni in topli deželi. Prav tako bi lahko opisali tudi ljudi, ki tam živijo, vsaj tiste, s katerimi smo preživeli prekrasen teden našega druženja. Že sam prihod pred šolo nam je dal vedeti, da so ljudje odprti in nadvse prijazni, saj so nas družine, pri katerih so bivali naši učenci, pričakale s pristnim nasmehom na obrazu. Tisti strah in vznemirjenje v srcih naših učencev je po takem sprejemu takoj ugasnil. Otroci so se med seboj takoj sporazumeli in se veseli podali v novo pustolovščino. Bivanje otrok pri družinah je iz različnih vidikov zelo pozitivno. Le na tak način lahko spoznajo pristno družinsko življenje okolja, v katerem se nahajajo, s komuniciranjem v tujem jeziku razvijajo svoje jezikovne kompetence, preizkušajo kulinarične navade ljudi, spoznajo življenjski stil in posamezne hobije družine. Pri enem izmed učencev so vsak dan telovadili in plesali različne plese, spet drugi je živel tik ob pristanišču in celo noč poslušal, kako so trobile ladje. Doživetja otrok, o katerih so nam pripovedovali vsak dan, ko smo se srečali v šoli, so bila brezmejno lepa in zanimiva.Naša gostiteljica je bila portugalska šola Escola secundaria Fernao Mendes Pinto. To je šola, ki šteje okrog tisoč učencev in približno 150 zaposlenih. Najbolj zanimiv je bil pogled na narodnostno tako raznoliko druščino učencev. To šolo namreč obiskuje veliko število temnopoltih učencev, ki so popolnoma asimilirani v šolsko okolje, nasmejani in zadovoljni. Šola se ponaša s številnimi dobrimi izkušnjami na področju diferenciacije in inkluzije v izobraževalnem sistemu. To je bila tudi ena izmed rdečih niti našega projektnega druženja, saj smo iz tega šolskega okolja lahko nenehno srkali dobra spoznanja in izkušnje s tega področja. Tudi preko prisostvovanja samemu pouku in skozi vsakodnevne timske aktivnosti z različnimi učitelji smo pridobili veliko novega znanja, ki ga bomo lahko s pridom uporabili v našem domačem okolju. Aktivnosti celotnega tedna so bile skrbno načrtovane in organizacijsko ter vsebinsko izpeljane na visokem nivoju.V prvem dnevu smo se po kratkem predstavitvenem druženju razdelili v več mešanih skupin, v katerih smo bili učitelji in učenci iz različnih držav ter spoznavali značilnosti in znamenitosti Portugalske v vseh njenih pokrajinah.
Rdeča nit naslednjega dne je bilo branje. Skupine učencev iz posamezne države so predstavile pravljico v maternem in angleškem jeziku. Zanimivo je bilo poslušati pravljice v vseh teh tujih jezikih, saj so jeziki zares različni in večina od njih je nam nerazumljiva. Po skupni evalvaciji smo ugotovili, da v različnih pravljicah nastopajo podobni liki in da imajo pravljice veliko skupnih značilnosti. Učitelji smo razpravljali o težavah na področju branja in ugotovili, da se tovrstne težave na splošno pojavljajo pri vseh nas. Ugotavljamo, da je branje knjig izpodrinila različna napredna tehnologija, vendar smo enotnega mnenja, da je branje izrednega pomena pri razvoju otrok.
Tretji dan smo se vključili v sam potek učnega procesa tamkajšnje šole. Tako učitelji kot učenci smo bili deležni splošnih dejavnosti v razredih, pouk smo opazovali, v njem sodelovali ter si izmenjali različne ideje. Razpravljali smo o metodah vključevanja vsakega posameznika v šolski vsakdan ter o diferenciaciji na različnih nivojih. Vsakršne pozitivne izkušnje s tega področja so dobrodošle, saj se v današnjem času vsi ukvarjamo z inkluzijo in s tem povezanimi najrazličnejšimi posebnimi potrebami naših učencev.
Zadnji dan so otroci v celoti preživeli z družinami. Med njimi so se spletla prava prijateljstva, vezi, ki jih bodo najverjetneje ohranjali še dolgo v prihodnosti. Vsekakor pa izjemna izkušnja in doživetje, ki ga ne bodo pozabili nikoli v življenju.
Slovo v naslednjem zgodnjem jutru je bilo težko. Objemi staršev, ki so naše otroke v enem tednu vzljubili in sprejeli, so pokazali več kot tisoč besed. Neizmerna hvaležnost do teh ljudi se je porodila tudi v srcih nas učiteljev, ki smo imeli možnost vse to spremljati in doživeti s toplim in lepim občutkom. Prijetno je bilo na portugalskih toplih tleh, še prijetneje pa je bilo spoznati tako srčne ljudi, kot so otroci, njihovi starši in učitelji tamkajšnje šole.
Domov smo se vrnili polni raznolikih vtisov, lepih doživetij, novih spoznanj, številnih izkušenj in seveda v upanju, da se bo projekt na takšen način odvijal naprej in tako omogočil tudi drugim učencem in učiteljem rast in razvoj, tako na osebnem kot tudi na profesionalnem področju.