»Lov me je spremljal od mladih nog. Že v osnovni šoli sem hodil z drugimi lovci na teren kot poganjač,« se svojih začetkov v lovstvu, ki je zaznamovalo njegovo življenje, na začetku najinega pogovora spominja Ernest Kerčmar iz Adrijanec. Otroštvo je leta 1952 rojeni Erni, kot ga kličejo domači in prijatelji, preživel v Domanjševcih ob mami Gizeli in očetu Ernestu ter treh bratih in treh sestrah. V domačem kraju je obiskoval dvojezično osnovno šolo, ki je bila takrat še osemletka, nato pa je v sosednjih Križevcih opravljal vajeništvo za poklic kovača. Po osnovni šoli je obiskoval kovaško šolo na Ptuju, ki jo je leta 1970 tudi uspešno opravil.
»Leta 1971 sem šel v vojsko v srbsko mesto Požarevac, služil sem v Titovi gardi. Od tam sem šel v Sarajevo, kjer sem opravil tečaj za podkovača, delo podkovača sem nato opravljal na celotni hrvaško-madžarski meji. V tistem času sem bil nastanjen v Osijeku. Po odsluženem vojaškem roku pa sem leta 1972 odšel v Nemčijo, kjer sem se zaposlil v avtomobilski tovarni Audi,« pripoveduje Kerčmar. V tujini je ostal do leta 1977, v tem času je služil kruh tudi za domače. Le leto po tem, ko je odšel s trebuhom za kruhom, jim je namreč umrl oče, mama pa je ostala z njegovimi petimi mlajšimi sorojenci sama. »Vmes sem zato prihajal domov in sem pomagal na kmetiji, ko je bila priložnost, pa sem šel na lov z Elemerjem Kranjcem v Prosenjakovce, kjer sem bil kasneje tudi lovski pripravnik.«
Prelomno za nadaljnjo službeno pot v njegovem življenju je bilo ravno leto 1977. Po vrnitvi v domovino se je zaposlil v takratnem gojitvenem lovišču Kompas Peskovci, istega leta je opravil lovski izpit in kasneje še izpit za lovskega čuvaja. Kmalu zatem je končal šolo za lovskega tehnika na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot lovski tehnik je nato vse do upokojitve leta 2018 opravljal čuvajsko službo v omenjenem lovišču.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Trikrat je bil obstreljen
Delo poklicnega lovca ga je vedno veselilo, čeprav je bilo velikokrat težko. Najtežji del je bilo ocenjevanje lovske škode. »To je delo s kmeti, z vsakim od njih moraš doseči kompromis, kar pa je običajno najbolj nehvaležno delo. Lovski čuvaji so sicer za ta del usposobljeni, saj že v času šolanja prisostvujejo predmetu ocenjevanje lovske škode, vendar je bilo z nekaterimi ljudmi včasih res težko. Ni problem oceniti dober pridelek, največji problem je tam, kjer so pridelki podpovprečni. Vemo, da so od njive do njive velike razlike,« razlaga.
Čuvajsko delo je lahko tudi nevarno. Med opravljanjem dela je bil trikrat ranjen oziroma obstreljen, največja nevarnost za tovrstne poškodbe je pretila pri lovu na malo divjad oziroma takrat, ko so še lovili fazane. »Dejstvo pa je, da mora biti lovski čuvaj 24 ur na dan in sedem dni v tednu pripravljen za delo. Ko so drugi prosti, torej tudi ob praznikih in koncih tedna, morajo čuvaji delati. Takrat prihajajo tuji gostje, ki jih morajo čuvaji v okviru lovskega turizma voditi. To pomeni, da gosta pelješ na lovsko prežo in ga tam pripraviš do tega, da odstreli žival.«
Kljub zahtevnim delovnim razmeram mu volje in zagnanosti za opravljanje tega poklica ni nikoli zmanjkalo, vseskozi je stremel tudi k dodatnemu izobraževanju in nadgrajevanju znanja. O tem pričajo številni pridobljeni nazivi, certifikati, priznanja in plakete. V lovstvu ima tako opravljene vse možne izpite, pridobljen ima tudi naslov lovski mojster. »Ti izpiti so trajali po več mesecev. Lovski izpit denimo traja tri do štiri mesece, potem je še dve leti pripravništva, v tem obdobju mora kandidat opraviti tudi praktični del,« govori Ernest Kerčmar, ki je tudi član predavateljskega aktiva pri Zvezi lovskih družin Prekmurje, kjer še vedno predava predmet ocenjevanje trofej.
Adrijančanu odlikovanja ne pomenijo toliko, da bi se z njimi na veliko hvalil. »Nerad razkazujem te stvari, saj nisem častihlepen človek. Je pa to posebno priznanje, saj veš, da si vse te stvari dobil zasluženo. Najbolj od vsega sem ponosen na zadnje prejeto priznanje, to je plaketa za lovsko kulturo 1. stopnje, ki jo podeljuje Lovska zveza Slovenije. Ta mi je res najdražja.«
Edini v Sloveniji
Pohvali se lahko tudi z nazivom mednarodnega sodnika, ki sodi na evropskih tekmovanjih v oponašanju jelenjega rukanja. Certifikat je opravil v Dortmundu, doslej pa je sodil že na enajstih evropskih prvenstvih. »Naj povem, da je ledino oponašanja jelenjega rukanja v Sloveniji oral Jože Gril, ki je bil tudi prvi, ki je leta 2004 zastopal Slovenijo na evropskem prvenstvu na Madžarskem. Leta 2008 smo nato tudi v Sloveniji ustanovili sekcijo oponašalcev jelenjega rukanja, še istega leta pa smo organizirali prvo državno prvenstvo. Tri leta kasneje je četrto državno prvenstvo potekalo pri Gradu na Goričkem, gostili smo tudi 13. evropsko prvenstvo, ki je potekalo v Kostanjevici na Krki. Evropski prvak je takrat postal Slovenec, tudi ekipno je naša reprezentanca zasedla drugo mesto. Slovenci smo v oponašanju jelenjega rukanja res na zavidljivem mestu v Evropi, saj smo bili trikrat prvaki tudi na mednarodnih sejmih v Salzburgu,« opisuje Kerčmar. Sam se prvenstev kot tekmovalec nikoli ni udeležil, je pa zato redno prisoten kot sodnik tako na evropskih in državnih prvenstvih kot tudi na izbirnih tekmah, ki so pogoj za uvrstitev na državno prvenstvo, in mednarodnih sejmih.
Pravi, da je sojenje na teh tekmovanjih zelo zahtevno. Sodniki, ki jih je vedno šest, so zaprti v posebne kabine, pri ocenjevanju pa tekmovalcev ne vidijo, ampak jih samo slišijo. Pomembno je tudi, da zelo dobro poznajo vse discipline, ki jih ocenjujejo. Tekmovalci se namreč med seboj pomerijo v oponašanju rukanja mladega jelena, ki išče košute, v oponašanju starega jelena, ki išče košute, v oponašanju jelena s košutami na rukališču, v oponašanju dveh enakovrednih jelenov v boju in v oponašanju starega jelena po ruku. »Mi vsakega tekmovalca ocenimo v vsaki kategoriji posebej, ocene so od 1 do 6, pri tem se najslabša in najboljša ocena črtata.«
Lovski mojster zaradi dolgoletnih sodniških izkušenj in dejstva, da je edini v Sloveniji, ki ima pridobljen certifikat mednarodnega sodnika, vodi tudi tečaje za usposabljanje sodnikov pri Lovski zvezi Slovenije za tekmovanja v oponašanju jelenjega rukanja.
Vnuka in vinograd
Ernest Kerčmar, ki tekoče govori jezike vseh držav, na katere meji Slovenija, se je upokojil s 46 leti delovne dobe. Od takrat uživa v zasluženem pokoju, vendar v njem ne počiva. Še vedno se namreč poleg opravljanja sodniškega in predavateljskega dela kdaj pa kdaj odpravi na lov, velikokrat zgolj zato, da si zbistri misli, pogosto pa tudi upleni kakšno žival. »Vsak lovski čuvaj mora na svojem terenu opraviti plan odstrela, zato moraš na račun tega seveda upleniti živali. V svoji karieri sem uplenil največ jelenjadi in divjih prašičev. Ogromno je bilo tudi srnjadi, odstrel košute pa je bil zame sveta zadeva. To sem najtežje naredil, saj gre za rodni razred, pri katerem je reprodukcija bistveno manjša kot recimo pri divjih prašičih,« mi še pripoveduje starešina lovske družine Kompas Peskovci, katere ustanovni član je.
Poleg občasnega lova veliko časa preživlja v vinogradu, ki ga obdeluje s prijateljem, tam ima tudi manjšo brunarico, kamor se rad umakne. Obdeluje še štiri hektarje zemlje. Veliko časa posveti družini, ima sina Simona in hčerko Sandro. »Imam še sedemletno vnukinjo in triletnega vnuka, s katerima preživim ogromno časa. Ker sem bil v času, ko sta bila moja otroka majhna, veliko odsoten, mi ogromno pomeni, da sem lahko zdaj več z vnukoma. Velikokrat gresta z mano tudi na lov, takrat sicer ne streljam, nadvse ponosen pa sem, da sta oba tako navdušena nad živalmi in jih imata rada.«
Svojo pripoved je sklenil s šalo, da se je v preteklosti najhitreje na njegovo poklicno pot in odsotnost navadila žena Zinka, s katero sta se poročila leta 1984. »Ko sva se spoznala, sem že bil med lovci, zato je morala moj način življenja sprejeti.«