Januarja je minilo pet let od smrti novinarja, pesnika in pisatelja Ernesta Ružiča iz Peskovec, ki je bil več desetletij mnogostransko povezan tudi s Porabjem in porabskimi Slovenci. Zveza Slovencev na Madžarskem, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Društvo za humanistična vprašanja Argo so v Monoštru pripravili slovesnost, na kateri so se spomnili Ružičevih porabskih poti, predstavili njegovo literarno ustvarjanje, posebej po smrti izdano pesniško zbirko Odhajanja.
Od leta 1965 do upokojitve v letu 2006 je bil Ernest Ružič novinar na Radioteleviziji Slovenija. Najprej je delal kot dopisnik Radia Slovenija iz Pomurja, nato je bil sodelavec uredništva oddaje Za Slovence po svetu, leta 1980 pa je postal dopisnik Televizije Slovenija iz Pomurja in kasneje njen prvi stalni dopisnik iz Madžarske. Težišče njegovega novinarskega delovanja je bilo poročanje o Slovencih v zamejstvu in po svetu, na tem področju je zapustil najopaznejšo novinarsko sled. Še posebej poglobljeno in izčrpno je poročal o življenju slovenske narodne skupnosti na Madžarskem in avstrijskem Štajerskem ter o gradiščanskih Hrvatih. Bil je sodelavec Panonskega inštituta v Vinkovcu na Hrvaškem, v Porabju pa se ga spominjajo kot sodelavca časopisa Porabje ter Porabskega koledarja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Železniška postaja, ki vrača v preteklost
Na železniškem postajališču Osluševci ob progi Ormož–Pragersko je društvo Prleški železničar uredilo muzej, ki navdušuje ljubitelje vsega, kar je nekoč vozilo po tirih ali stalo ob njih.
Živ koledar in leksikon
Ernest Ružič je v Porabje, na katero je bil navezan tako močno kot na svoje Goričko, večkrat pa mu je bilo tudi literarni navdih, prvič prišel leta 1966. Od takrat je zvesto spremljal življenje Slovencev na Madžarskem. Mesečno je večkrat obiskal Porabje in več kot štiri desetletja poročal o dogodkih v tamkajšnji slovenski skupnosti. Z Ernijem, kakor so ga klicali prijatelji, je več desetletij redno sodelovala Marijana Sukič, dolgoletna urednica časopisa Porabje. »Od redkih pomurskih novinarjev, ki so nam ves čas stali ob strani, je bil poleg Silve Eöry tudi Ernest. Zraven je bil, ko se je rodila ideja o samostojnem slovenskem listu, sodeloval je pri njegovi zasnovi, z nami se je veselil izida prve številke in potem s svojimi prispevki sodeloval pri skoraj vsaki številki,« je povedala Sukičeva.
Kot se spominja, je Ružič zelo dobro poznal porabsko stvarnost. Sama ga je spoznala, ko je bila še gimnazijka. Ekipa slovenske televizije, ki je pripravljala oddaje o zamejskih Slovencih, se je vsaj enkrat letno pojavila pri njih pri uri slovenskega krožka, kot so imenovali takratno obliko pouka slovenskega jezika v srednji šoli. »Z njimi sem začela tesneje sodelovati po letu 1982, ko sem se po opravljeni diplomi zaposlila v mestnem kulturnem centru v Monoštru. Ta je postal nekakšno slovensko gnezdece. Ne preglasno, toda zanesljivo, tu pa so se zmeraj ustavljali slovenski novinarji, kadar so potrebovali kakšne informacije ali pomoč. Tako je bilo tudi z Ernijem in njegovo ekipo, snemalcem Jožetom Hermanom, tonskim tehnikom Dragom Gjörekom in režiserjem Vojkom Boštjančičem,« je nadaljevala pripoved Marijana Sukič.
Pomoč je bila obojestranska, Porabci so jim velikokrat pomagali iskati sogovornike in se dogovarjati z raznimi institucijami, Ernest pa jim je to pomoč vrnil pri časopisu Porabje. »Po letu 1991 mi je bil v veliko pomoč pri urejanju časopisa. V tistem času marsikje še niti stacionarnih telefonov ni bilo, kaj šele mobilnih telefonov ali interneta. Z Ernestom sva se slišala tedensko vsaj enkrat in se dogovorila, kaj bo pripravil za naslednjo številko. Časopis je namreč na začetku izhajal vsakih štirinajst dni. Rada sem se pogovarjala in dogovarjala z Ernijem, saj je bil živi koledar in leksikon.« Kot pravi Sukičeva, se je spomnil vsake obletnice, vsakega pomembnega človeka in datuma v panonskem prostoru, velikokrat je predlagal tudi, kako posamezne dogodke in obletnice zaznamovati.
Ružič je za oddajo Sotočje, kasneje Sotočja, pokrival tudi politične dogodke, pomembne za manjšine, in prispevke pripravljal tudi za Porabje. Hvaležni so mu bili tudi za idejo božičnega knjižnega daru pri časopisu, to idejo je spoznal pri koroških Slovencih. »Ernest je bil zmeraj konkreten in zelo zanesljiv. Če so moji izračuni pravilni, je v več kot tridesetih letih za naš časopis pripravil več kot 1200 prispevkov, dogovorjeni termin pa je zamudil morda le petkrat, in še to s tehtnim razlogom,« je poudarila Sukičeva. Da je bil Ernest Ružič novinar, ki je vedno stremel k objektivnosti, kadar je bilo treba, pa je bil kritičen do madžarske države, do matične domovine, tu in tam pa tudi do porabske skupnosti, potrdi Andrea Kovacs, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem.
Preplet Goričkega in Madžarske
Ernest Ružič pa ni bil predan le novinarstvu. Bil je pesnik in pisatelj, ki je na slovenskem literarnem prizorišču deloval od leta 1967, ko je izšla njegova prva pesniška zbirka, in vse do leta 2018, ko mu je Panonski inštitut izdal pesniški zvezek Eva s prevodom v hrvaščino in nemščino. »Imel je močno željo po tem, da bi se tudi med Porabci našli literarni ustvarjalci. Ničkolikokrat sem poslušala njegove očitke, ker nobeden od nas ne napiše nobenega romana in ne ustvarja pesmi,« se je še spomnila Sukičeva.
Ružiču ni bilo dano, da bi dočakal izid svojih zadnjih dveh literarnih del, ki ju je pripravljal za natis, vseeno pa ta njegova literarna zapuščina ni odšla v pozabo. Leta 2021 sta Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Zveza Slovencev na Madžarskem pod uredniško taktirko Klavdije Sedar in s spremno besedo Marijane Sukič izdali njegove spomine na novinarsko in kulturno delovanje, zajete so v zbirki z naslovom Na bregi trnina. Leta 2023 pa sta Društvo za humanistična vprašanja Argo in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija izdala pesniško zbirko Odhajanja, v kateri so natisnjene Ružičeve pesmi, kakor jih je predvidel v osnutku pesniške zbirke, ter neobjavljene pesmi iz obdobja 2016–2018. Za knjižno objavo jih je pripravil Franci Just, ki je zbirko tudi uredil in zanjo napisal spremno besedo, na slovesnosti pa je predstavil pesniško ustvarjanje Ružiča. Kot je povedal, je za časa svojega življenja izdal sedem pesniških zbirk, ta posthumna pa zaokrožuje njegov pesniški opus, ponuja vpogled v zadnje obdobje njegovega pesniškega ustvarjanja in bralcem prinaša prepoznavno pesniško govorico in sporočila.
V Ružičevih prvih treh pesniških zbirkah odmevajo eksistencialistična občutja, to sta izgubljenost v svetu in absurdnost bivanja, v osrednji pesniški zbirki Delibab pa pride do refleksije bivanjskega položaja, kjer se avtor že odmakne od niča. »Takšna drža je prisotna tudi v zadnjih Ernestovih pesmih, zbranih v knjigi Odhajanja. Te pesmi so temačnejše od tistih v njegovih prejšnjih pesniških zbirkah. Ponujajo nam občutja izpraznjenosti življenja, bližine smrti, tudi zrenja onkraj. Tisto, kar se mi zdi specifično za njegovo poezijo v primerjavi s pesniškimi sodobniki, pa je svojevrsten preplet dveh geografsko-kulturnih prostorov Ernestovih pesmi, to je slovenskega Goričkega in Madžarskega,« je povedal Just. V zadnjih pesmih je tako v ospredju Goričko, ki Ružiču ni bilo le zatočišče, temveč še bolj prostor starosvetnosti in skrivnosti, ki se mu skuša približati. V enem od intervjujev je izjavil, da po duši v celoti pripada Sloveniji, kot književnik in publicist pa tudi Madžarski.
Obe Ružičevi posthumno izdani deli, Na bregi trnina in Odhajanja, sta bili vključeni tudi v sistem elektronske prodaje in izposoje knjig v Sloveniji. »Njegov prispevek je neprecenljiv, njegova zapuščina pa živi skozi vsa njegova poročila, članke, prozo, romane in pesmi,« je za konec dejala Andrea Kovacs.
