V tej knjigi se prepletata dva svetova, ki sta Carja skozi življenje najintenzivnejše zaznamovala, je povedala Klaudija Sedar, ki je knjigo uredila in jo skupaj z avtorjem v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota tudi predstavila. En svet je gledališki, v katerem je preživel več kot 50 let, in drugi je tisti kmečki, družinski in povezan s Prekmurjem. »Vlogi igralca in kmeta pa sta se potem, ko sem odšel v Ljubljano razšli, da bi se nekoč ta igralec in kmet spet srečala in se skupaj postarala, doda Car.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Svojo osebno zgodbo, v kateri je dal poleg predstavitve profesionalne poti tudi velik poudarek otroštvu in družini, je pisal iskreno in odkrito. »Kajti če pišeš neresnico, je bolje ne pisati. V svoji zgodbi sem goli in se ne skrivam za nobenim gledališkim, kakor tudi ne za kmečkim paravanom,« pravi.
Predgovor h knjigi je napisal Tone Partljič, ki med drugim izpostavi, kako je Car v svoji osebnoizpovedni zgodbi razložil, kako neobičajno je, da je v iskanju umetniške gledališke izpovedi in oblikovanja vlog hodil po oporo v Prekmurje in iskal tudi umetniško resnico v kmečki etiki in usodah ter v pokrajinski in človeški specifičnosti.
Knjigo Evgena Carja z naslovom Moja Zgodba: Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi je izdala Pomurska akademska znanstvena unija (PAZU). Kot je povedal njen predsednik in pomurski akademik Mitja Slavinec, pa je Car eden od prvih in aktivnejših članov umetniškega razreda PAZU. Predvsem pa, da so veseli, da so kot prvo izdali prav zgodbo Evgena Carja, ki tako v pogovoru kot s svojim pisanjem širi obzorja in spodbuja k razmišljanju.