V času hitrih globalnih sprememb se Evropa sooča z demografsko preobrazbo, ki jo zaznamuje nenehen priliv migrantov, katerih poti in zgodbe oblikujejo sodobno družbeno tkivo. Po podatkih Eurostata je bilo v letu 2022 v Evropsko unijo (EU) priseljenih skoraj sedem milijonov ljudi, kar kaže na dinamičnost in raznolikost migracijskih tokov, ki ne le spreminjajo demografsko podobo celine, temveč vnašajo nove perspektive in priložnosti za skupno rast. Razprave o migracijah pogosto osvetlijo zgolj številke, a za vsako statistiko stojijo posamezniki z lastnimi zgodbami in upanji. V letu 2023 so države EU prejele več kot milijon prošenj za azil, kar je občutno več kot v preteklih letih. To število izraža globalne izzive – od političnih nemirov do ekonomskih in okoljskih kriz, ki ljudi ženejo v iskanje novega doma v bolj stabilnih regijah.
V središču naše zgodbe je Habib, 34-letni Pakistanec, ki živi v majhni vasi Šafarsko na severovzhodu Slovenije. Habib ni begunec ali migrant v pravem pomenu besede. Je eden od 29 državljanov Pakistana, ki ta hip živijo v Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno bivanje. V Slovenijo ga je vodila ljubezen in sla po bolj kakovostnem skupnem življenju z ženo. Lidijo, Slovenko s Šafarskega, ki jo je spoznal na družbenem omrežju. Kmalu zatem sta se poročila v Pakistanu, kjer sta bila sprva združena občasno, ko ga je žena vsake toliko obiskovala za nekaj mesecev, nato pa je vendarle privolila v selitev v moževo državo. Toda ne za stalno. »To bi bila največja napaka v mojem življenju,« prizna Lidija. Po skoraj dveh letih jo je premagalo domotožje in padla je odločitev za selitev v domovino Habibove žene. »Prepričana sem bila, da bo šlo zlahka, kako sem se motila,« pravi Lidija o postopku pridobivanja vizuma. Proces pridobivanja vizuma za Habiba je bil zapleten in dolgotrajen. Težave so se začele, ko slovensko veleposlaništvo v Iranu ni priznalo njegovih prihodkov. »Kot influencer sem prek tiktoka služil tudi po dva tisoč evrov na mesec, za kar sem predložil vsa dokazila,« pove Habib, ki ima danes na družbenem omrežju tiktok, kjer objavlja skeče, skoraj toliko sledilcev, kot ima Slovenija prebivalcev. Slaba dva milijona ljudi namreč sledi njegovemu profilu, njegove objave pa so si prislužile že 78 milijonov všečkov. Lidija se je bila tako za izpolnitev pogojev za vizum primorana sama vrniti v rodni kraj, kjer si je poiskala službo čistilke v tamkajšnji osnovni šoli, uredila pa je tudi bivanje za oba. Vse potrebno je bilo odkljukano, čeprav pred izdajo vizuma ni šlo še brez predsodkov. »Trdili so, da sem bila zmedena. Za božjo voljo, s Habibom sva sedaj že sedmo leto poročena,« poudari Lidija.
Ključno učenje slovenščine
Vključevanje mladih migrantov v slovensko družbo je pomemben del prizadevanj za oblikovanje bolj odprte in vključujoče družbe. Migranti se pri integraciji v slovensko okolje srečujejo z različnimi izzivi, pri čemer so nekateri vezani tudi na specifično osebno situacijo, poudarjajo v Uradu Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov (urad za migracije), kjer imajo za izvajanje vseh nalog, povezanih z migranti, letos zagotovljenih 47 milijonov evrov. V uradu za migracije zagotavljajo individualni pristop, saj ima vsaka oseba z mednarodno zaščito individualno določenega svetovalca za integracijo, ki v procesu integracije pomaga glede na okoliščine. Pogodba o integracijskih aktivnostih, ki se sklepa med uradom in osebo s priznano mednarodno zaščito, določa aktivnosti, namenjene lažjemu in hitrejšemu vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje, obveznosti teh oseb in opredeljuje obveznosti urada. Glavne obveznosti so učenje slovenskega jezika, udeležitev tečaja slovenskega jezika, tečaja spoznavanja slovenske družbe in redni obiski pri svetovalcu za integracijo. Tako prosilci kot osebe z mednarodno zaščito imajo sicer enak dostop do izobraževanja kot slovenski državljani. Prosilci za mednarodno zaščito imajo ob tem pravico do nujnega zdravljenja, osebe z mednarodno zaščito pa so obvezno zdravstveno zavarovane.
V domačem kraju sprejet, zunaj »ilegalec«
Mineva leto dni, odkar sta si Habib in Lidija v majhnem naselju Šafarsko, ki je del ravno tako majhne obmejne občine Razkrižje, ustvarila skupno življenje. V domačem kraju so Habiba sprejeli medse, sam pa je z veseljem prevzel aktivno vlogo v skupnosti, saj rad priskoči na pomoč pri organizaciji lokalnih dogodkov.
Temu pritrjuje župan Stanko Ivanušič, ki v občini z nekaj več kot 1200 prebivalci ve za skoraj vsakega občana. »Spoštujem vsakega, ki pride k nam, ne glede na vero, raso in narodnost, če se le trudi, si najde zaposlitev in ne pride iskat zgolj ugodnosti. Habib je zagotovo eden izmed teh pozitivnih primerov in o njem nisem slišal še nič slabega,« pravi razkriški župan. Pri tem velja poudariti, da je tudi dolgoročna ambicija urada za migracije večja vključenost lokalne skupnosti v izvajanje programov vključevanja, saj, kot pojasnjujejo, vključevanje vedno poteka v lokalnem okolju. Ne glede na rahel trk kultur v prvih »poporodnih mesecih« priselitve na Šafarsko je Habib v skupnosti spletel vezi in prijateljstva, ljudje pa so se navadili nanj. Predvsem zunaj domačega kraja pa se Habib kljub temu sooča z nezaupanjem in žaljivimi komentarji. Številni ga stereotipno označujejo za »ilegalca«. »V Pakistanu vsakega pozdravimo s spoštovanjem in občudovanjem, tukaj je tega manj,« razočarano pove, čeprav ostaja optimističen glede svoje prihodnosti v Sloveniji.
Živijo v negotovosti
Kakšen odnos slovenske družbe do migrantov opažajo v Slovenski filantropiji, nevladni humanitarni organizaciji, ki si že več desetletij aktivno prizadeva izboljšati njihov položaj? Menijo, da prevladuje strah, ki se včasih kaže kot sovraštvo. Prijavljenega fizičnega nasilja je sicer malo, zaznavajo pa veliko nestrpnosti in sovražnega govora, predvsem na socialnih omrežjih. »Priseljenci se pogosto soočajo z občutkom nesprejetosti zaradi drugačnega videza, vere, neznanja jezika ali nepoznavanja evropskih navad.« V Slovenski filantropiji so poudarili, da veliko truda vlagajo v zagovorništvo in povezovanje z lokalnim okoljem. Integracija je namreč dvosmeren proces, odnos družbe do migrantov pa odvisen od vseh in povezan z državno politiko. Največji izziv pri integraciji migrantov vidijo v življenju v negotovosti. Prosilci za mednarodno zaščito na odločitev o tem, ali bodo lahko ostali v Sloveniji, čakajo pogosto zelo dolgo. »V tem času je integracija otežena, saj se je težko na primer učiti jezika ob vseh skrbeh in negotovosti, če ne veš, ali boš lahko ostal v državi in pridobil zaščito ali ne.« Naslednji izzivi so iskanje stanovanja, zagotavljanje zdravstvenega varstva, upravni in drugi postopki. »V Sloveniji imamo premalo aktivnosti za pomoč pri integraciji priseljencev, veliko pa je izkoriščanja priseljencev na delovnem mestu.« Ena od rešitev za večjo vključenost migrantov v novo okolje je po mnenju Slovenske filantropije ta, da moramo videti potencial multikulturne družbe. Migracije bi morale biti sprejete kot stalen družbeni pojav, pri njihovi obravnavi mora biti vodilo spoštovanje človekovih pravic. Podlaga za uspešno delo pa je v ustrezni zakonodaji, poudarjajo.
Topla voda, elektrika, mir, zasebnost
Vrnimo se k Habibu, ki ne skriva navdušenja nad Pomurjem in celotno Slovenijo. V prostem času pogosto obiskuje reko Muro, kjer uživa v naravi in si polni baterije, obenem pa izraža veliko naklonjenost do slovenskih krajev. Še posebej mu je všeč Celje. »Tam bi želel živeti v prihodnosti,« razkriva. Kako pa mu je všeč slovenska kulinarika? Zadržano pove, da je dobra, a pripomni, da premalo začinjena za njegov okus. »Vidite, da je hiša polna čilija in začimb, ki jih kupujem povsod, a to še vedno ni to,« pove v smehu in pripomni, da si je v domačem kraju prislužil vzdevek Coca-Cola, saj v skladu s svojo vero ne uživa alkoholnih pijač. Tudi svinjine ne. Habib se je septembra lani zaposlil v skladišču podjetja Logistik Ljutomer v Murski Soboti, kjer cenijo njegovo delavnost in zanesljivost. »Odkar sem prišel, še nisem koristil bolniške ali dopusta,« s ponosom pove. Kakovost življenja je v Sloveniji neprimerljivo višja od tiste v Pakistanu, kjer bi z enomesečno plačo, ki znaša v povprečju 70 evrov, težko preživel.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
»Tukaj imamo toplo vodo, elektriko, mir in zasebnost. To so stvari, ki so v moji domovini pogosto nedosegljive,« pojasnjuje razlike v življenjskem standardu. Medtem ko se zakonca še vedno prilagajata življenju v novem okolju, Habib izkazuje željo, da bi postal še bolj integriran v slovensko družbo in postal polnopravni državljan Republike Slovenije. »Za to se bom moral še bolj naučiti slovenskega jezika in opraviti izpit,« priznava Habib, ki se trudi izboljšati svoje znanje slovenščine. Za zdaj njegovi poskusi nagovarjanja v slovenščini najpogosteje služijo le kot prijetno razvedrilo domačinov.
V uradu za migracije ravno znanje jezika navajajo kot enega največjih izzivov, s katerimi se srečujejo mladi migranti. Osebam z mednarodno zaščito tako omogočajo učenje slovenskega jezika v obsegu 400 ur, učenje pa jim ponujajo tudi v azilnih domovih. »Velik izziv je tudi rešitev stanovanjskega problema. Pomagamo pri iskanju stanovanj, prvič jih tudi pospremimo na ogled stanovanja in smo za obrazložitve dosegljivi najemodajalcem,« navedejo v uradu.
Če bi bil Habib del integracijskega programa urada za migracije, bi bil njegov napredek uspešno ocenjen. Glavni kazalnik za merjenje uspešnosti je namreč sposobnost mladih migrantov, da samostojno živijo in delujejo v slovenski družbi. Kazalnik, ki ga Habib prav gotovo izpolnjuje. Še več. Je tudi na dobri poti do naturalizacije. Od leta 2020 do danes je slovensko državljanstvo pridobilo zgolj 80 migrantov. Habibova zgodba res ni tipična zgodba begunca. Ni prečkal nevarnih poti ali bežal iz neposredne vojne nevarnosti, kot to velja za mnoge druge. Njegov prihod v Slovenijo je bil motiviran z ljubeznijo in željo po skupnem in boljšem življenju z ženo Lidijo, ne pa gnan iz obupa ali strahu za lastno življenje. Njegova zgodba pa vseeno poudarja, da pot do integracije ni vedno premočrtna ali brez ovir, tudi ko migracijske poti niso dramatične ali travmatične.
Habib vsakodnevno naleti na nezaupanje, predsodke in celo zlobne komentarje ljudi, ki ga ne poznajo. To pa ne zmanjšuje njegove volje in odločnosti, da bi postal polnopravni član slovenske in širše evropske skupnosti. To mu bo dalo ne zgolj demokratični glas v lokalni skupnosti in novi domovini, ampak tudi možnost aktivnega sooblikovanja prihodnosti Evropske unije.
Čeprav Habib ni bil vključen v formalni in institucionalni proces integracije, lahko sklenemo, da mu je uspelo ali pa da je vsaj v ciljni ravnini. »Najuspešnejše zgodbe mladih migrantov so tiste, ko so mladi v Sloveniji pridobili izobrazbo, ki so si jo želeli, ter na svojem želenem delovnem področju pridobili službo, ki jim zagotavlja dostojno življenje. Iz teh primerov se lahko naučimo, da je integracija dolg proces, ki se ne zgodi z izvedbo enega tečaja, in da je za te zgodbe pomembno, da so mladi opolnomočeni v daljšem časovnem obdobju,« podčrtajo v uradu za migracije.
Vojne prepletene z migracijskimi tokovi
Alojz Šteiner, generalmajor Slovenske vojske (SV) v pokoju, s svojim poglobljenim razumevanjem varnostnih vprašanj poudarja, kako so vojne vse bolj prepletene z migracijskimi tokovi, kar evropske države postavlja pred nove varnostne dileme. Poudarja, da migracije niso le posledica, ampak postajajo orodje v geopolitičnih konfliktih, saj se z zavestnim spodbujanjem migracijskih tokov poskuša destabilizirati regije. Šteiner pravi, da so bili tovrstni nameni opazni tudi v ruski strategiji napada na Ukrajino. »Danes vemo, da je bilo v zamisli za rusko agresijo na mednarodno priznano državo državam Evropske unije (EU), ne samo tistim na vzhodu in bližini vojnega območja, namenjeno ukvarjanje z begunskimi valovi in morebitnimi kriznimi razmerami zaradi tega.«
Prvi del tako imenovanega »begunskega vala« na Poljskem po izbruhu vojne v Ukrajini so bile med drugim Tatiana, Katya in Oksana.
Tatiana je avgusta 2023 s 15-letnim sinom Antonom pobegnila na Poljsko. Njen mož je v Ukrajini, vodi enega od oddelkov jedrske elektrarne, ki se nahaja približno 80 kilometrov severozahodno od Nikolajeva. »Ko je izbruhnila vojna, me je mož nagovarjal, naj grem na Poljsko. Toda nisem mogla verjeti, da se je vojna začela. Končala sem športno šolo, profesionalno sem se ukvarjala s košarko, nato sem postala mednarodna sodnica. Ko je Rusija napadla Ukrajino, sem delala kot prostovoljka. Izdelovala sem kamuflažne mreže za vojsko. Nisem hotela oditi,« pravi Tatiana. Odločitev za beg iz Ukrajine je sprejela zaradi sina. »Poljsko mesto Poznań sem izbrala naključno. Prvi mesec sem živela v hostlu in iskala stanovanje na ukrajinskih skupinah na družbenih omrežjih. Nekega dne sem šla v kavarno na Starem trgu in sedela zraven 78-letne ženske, Jolante, prebivalke Poznana. Komajda sem govorila poljsko, vendar smo nekako uspeli komunicirati.«Tatiana se je v šestih mesecih naučila poljsko. »Jolanta mi je zelo pomagala, še vedno sva prijateljici. Rečem ji sončna ženska.« S sinom živi v dvosobnem stanovanju v poznanjski četrti Wilda. Dela v skladišču spletnega trgovca. Njen sin Anton obiskuje osmi razred osnovne šole. »Srečala sem Poljake, ki so topli, nasmejani. Nikoli nisem srečala osebe, ki bi bila do mene neprijazna, ker sem begunka. Tukaj se počutim kot doma.«
Katya vsak dan misli na Ukrajino
Katya je stara 21 let. Preden je izbruhnila vojna, je živela v Kijevu, kjer je študirala notranje oblikovanje. »Ko je Rusija napadla Ukrajino, sem se zbudila ob 4. uri zjutraj. Telefon moje prijateljice je vibriral, odgovorila je in se nekaj časa pogovarjala z nekom. Nato je prekinila in rekla, da moramo vstati, ker se je vojna začela,« pravi Katya. »Vedela sem, da moram oditi, čeprav nikoli prej nisem bila v tujini. Imam očeta in dva brata, vendar niso mogli zapustiti države. Vsi trije se zdaj bojujejo na fronti. Eden od mojih bratov je poklical svoje prijatelje na Poljskem, ki so me sprejeli. Tako sem 1. marca 2022 šla v Kijev in se usedla na vlak, da bi prišla na Poljsko. Bilo je grozno. Na poti sem morala izklopiti telefon, vozili smo brez luči, na oknih so visele zavese, bali smo se, da nas bodo Rusi napadli. Bilo je toliko ljudi, da sem morala kovček pustiti na peronu, imela sem le en nahrbtnik. Po 12 urah sem izstopila na poljsko-ukrajinski meji, sploh se ne spomnim, kje. Eno noč sem preživela v šoli, preurejeni v begunski center. Ves čas sem jokala. Zjutraj me je prostovoljec, skupaj z žensko in dvema otrokoma, odpeljal na železniško postajo v Krakovu. Bil je zelo prijazen. Dal mi je 20 zlotov (4 evre, op.a.). Iz Krakova sem odšla v Poznań, kjer me je bratov prijatelj pobral na postaji in nekaj časa sem ostala pri njem. Sprva sem se bala iti celo v trgovino, ker nisem znala poljsko. Poklicala sem prijateljico iz Ukrajine, ki je prej živela na Poljskem, v Toruńu, in me je naučila govoriti. Po mesecu dni sem našla poljski jezikovni tečaj, dobila sem 1500 zlotov (349 evrov op.a.) štipendije za obiskovanje tečaja, kar mi je pomagalo preživeti, ker je privarčevani denar počasi zmanjkoval. Tam sem spoznala čudovite ljudi iz Ukrajine, ki so prav tako pobegnili pred vojno.« Zdaj Katya dela v eni od poznanjskih restavracij kot natakarica in živi v najemniškem stanovanju. Katya vsak dan misli na Ukrajino, na brata in očeta, ki se borita v vojni.
»Ko pokličem očeta, slišim eksplozije in strele. Skrbi me; strah me je. Ne vem, kaj bo naslednje, kaj se bo zgodilo z njimi. Želim se vrniti v Ukrajino. Veliko ljudi mi je pomagalo, imam nekaj prijateljev tukaj. Ampak včasih se mi zgodi, da ko delam kot natakarica, stranke vprašajo, ali sem iz Ukrajine, ko slišijo moj naglas. Dajo mi vedeti, da nisem od tu.«
Oksana želi na Poljskem ostati za vedno
Oksana je stara 32 let in prihaja iz Mariupola. Na Poljsko je pobegnila konec junija 2022 z mamo in 4-letno hčerko.
»Ko so nas Rusi obkrožili, je bil drugi teden vojne. Odrezali so nam vodo. Mesec in pol smo pili deževnico in jedli iz zalog, ki smo si jih prej naredili. Nismo se hoteli evakuirati, ker so Rusi obstreljevali humanitarne koridorje. Ubili so veliko ljudi. Čakali smo, kaj se bo zgodilo in poskušali preživeti, vendar nismo zapustili hiše - na vogalu naše ulice je stal ostrostrelec in streljal na ljudi. Bili smo prestrašeni, da bi tudi nas ubil. Skrili smo se v klet. Na koncu smo plačali ljudem, ki so šli v Poljsko prek Rusije. Pot je trajala 50 ur. Prispeli smo v Poznań, k prijateljici. Dala mi je kontaktne podatke človeka, ki pomaga ljudem iz Ukrajine, in nam je omogočil dostop do svojega stanovanja. Njemu gre zasluga, da sem si na Poljskem ustvarila življenje,« pravi Oksana.
Prvo leto je delala v skladišču trgovine s tekstilom. Tam je zlagala in pakirala oblačila. »Vsak dan so me sodelavci učili poljsko. Le s pomočjo dobrih ljudi sem si tu ustvarila novo življenje,« pravi Olga. Po štirih mesecih študija je začela govoriti poljsko. In potem - ko je lahko komunicirala - je zamenjala službo. Prijateljica ji je pomagala dobiti delo v frizerskem salonu. Ko gre na delo, njena mama skrbi za hčerko in tri otroke svojih ukrajinskih kolegov. Od tega, kar zasluži, Oksana uspe plačati za majhno stanovanje. »Težko je, ampak želim ostati v Poljski za stalno in tukaj šolati hčerko. V Ukrajini sem organizirala poroke, a tu je težko dobiti takšno delo. Če nam dobri ljudje ne bi pomagali, ne bi imeli kje živeti ali kaj jesti. Vedno jim bom hvaležna.«
Odprte meje na zaprt način
Šteiner nadalje kritizira evropski odziv na te migracije, pri čemer poudarja, da so bile evropske migracijske politike pod pritiskom kriznih dogodkov preusmerjene in ni bilo dovolj politične volje ali sredstev za njihovo učinkovito reševanje. »Tako smo v EU pred paradoksom, da hočemo odprte meje doseči na nekakšen zaprt način,« opisuje protislovja v trenutnih migracijskih politikah. Za prihodnost svetuje, da EU preseže krizni pristop in razvije proaktivne strategije, ki ne le rešujejo trenutne izzive, ampak tudi spodbujajo integracijo in izkoriščanje potenciala novih migrantov. Poudarja, da je ključna »dilema, kako usmerjati in omogočati migracije znotraj območja unije«, s čimer izpostavlja potrebo po novih, kreativnih rešitvah, ki presegajo obstoječe paradigme.
Protimigrantsko razpoloženje prisotno v številnih evropskih državah
Poljski novinarski kolegi so za OKO.press marca 2024 že šestič preverili stališča Poljakov do ukrajinskih beguncev. Rezultati ankete niso spodbudni.
Predlanskega maja je 67 odstotkov Poljakov menilo, da bi bilo »dobro za Poljsko, če bi ljudje iz Ukrajine, ki so trenutno na Poljskem, ostali tu več let«, medtem ko jih je 24 odstotkov menilo, da bi bilo to »slabo«. Takšna naklonjenost beguncem je ostala tudi novembra istega leta (69 odstotkov pozitivnih odgovorov).
Vendar je marca letos delež tistih, ki so naklonjeni prisotnosti Ukrajincev, znašal samo 45 odstotkov, kar je le nekoliko več od deleža tistih, ki so proti beguncem iz Ukrajine.
Še slabša je situacija v Romuniji. »Evropske politike so spodbudile množične migracije. Ljudje z drugimi običaji, drugimi tradicijami, drugo vero so preplavili Evropo,« je izjavil eden od voditeljev Zavezništva za združitev Romunov (AUR), najbolj izrazite »ekstremistične stranke v Romuniji po mnenju lokalnih medijev.« Vodja AUR, George Simion, je decembra 2023 na Facebooku zapisal: »NE sprejemamo priseljencev, potencialnih teroristov, v zameno za naše pravice!«
AUR, pomemben igralec v romunski politiki, trenutno zaseda 41 sedežev v romunskem parlamentu, obetalo pa naj bi se jim tudi več sedežev v Evropskem parlamentu.
V obsežni analizi romunskih kandidatov za volitve v EU, ki so jo izvedli novinarski kolegi iz medija Context in njihovi lokalni partnerji, je bilo razkrito, da so bili kandidati AUR izraziti zagovorniki teorij zarote, izražali so protievropska stališča ali pa nasprotovali LGBTQ+ skupnosti.
Ljudje in politika niso eno
Tudi madžarska vlada od migrantske krize leta 2015 ostro ponavlja mantro 'ne bomo pustili nikogar v Madžarsko', kar se je izjalovilo po začetku ruske invazije leta 2022. Begunci iz Ukrajine so naleteli na popolnoma podhranjeni madžarski azilni sistem z nezadostnimi viri. Ko je izbruhnila vojna, se je madžarska družba mobilizirala za pomoč beguncem, kar je begunskim organizacijam delo hkrati olajšalo in otežilo. Novinarka madžarske spletne strani 444 Lili Takacs je Liliio (51) srečala v Dévai Inn v Budimpešti. Dévai Inn deluje kot skupni prostor, ki ponuja širok spekter programov za Ukrajince, ki živijo na Madžarskem. Od tečajev angleščine in madžarščine, zaposlitvenih sejmov, varstva otrok do plesnih tečajev in poletnih otroških taborov ter socialnih delavcev in psihologov za pomoč tistim, ki jo potrebujejo.
Liliia in njen 15-letni sin sta prispela na Madžarsko kmalu po izbruhu vojne, 30. aprila 2022. Njen starejši sin in mož sta ostala v Ukrajini. Je pravna strokovnjakinja, ki je uspela ohraniti svojo službo v Ukrajini z delom na daljavo, občasno pa za dodatno finančno podporo opravlja tudi druge službe. Prispela sta aprila in takoj, ko sta lahko, sta se preselila v najemniško stanovanje, kjer sta uspela nadaljevati svoje življenje na kar se da normalen način. Njen sin obiskuje ukrajinsko spletno izobraževanje, državno izobraževanje na Madžarskem in ukrajinsko (večerno) šolo na Madžarskem. Liliia pravi, da so ga vrstniki takoj sprejeli, ima nove madžarske prijatelje, je v varnem in profesionalnem okolju, kar mu olajša prilagajanje novemu življenju v Budimpešti.
»Mislim, da moramo ločiti družbo in politiko. Z Madžari nimam slabih izkušenj, vedno so pripravljeni pomagati in lahko se jim samo zahvalimo za vso pomoč in podporo. Politika je druga stvar, vendar to ne vpliva na naše življenje na Madžarskem, vem, da politiki počnejo tisto, kar pač morajo početi,« pravi Liliia.
Od kriznega do proaktivnega pristopa Nekdanji načelnik generalštaba SV predlaga izboljšanje delovanja agencije Frontex, preprečevanje kriminalne dejavnosti, povezane z migracijami, izboljšanje informatizacije mejnih prehodov in posodabljanje varovanja s pomočjo sodobne tehnologije, kot so droni. V kontekstu prihodnjih migracijskih trendov Šteiner opozarja, da bodo trenutne geopolitične napetosti verjetno še naprej vplivale na migracijske vzorce, kar lahko poveča varnostne pritiske na najbolj izpostavljene države.
»Kako doseči preobrat iz sedanjega kriznega pristopa v proaktivni razvojni pristop z mladimi generacijami prihajajočih kadrovskih potencialov v EU, je težko povedati. Tudi zaradi zahtevnega usklajevanja migrantske politike v EU in med različnimi nacionalnimi politikami. Koliko bodo na nujen preobrat vplivali vedno bolj neugodni demografski kazalniki staranja prebivalstva v evropskih državah, je odvisno tudi od prihodnje politične strukturiranosti v EU in odnosa do tega razvojno pomembnega vprašanja,« sklene svoje razmišljanje strokovnjak.
Kandidati poudarjajo pomen integracije
Kako bi se reševanja migrantske problematike lotili kandidati za Evropski parlament? Aleksander Jevšek (SD) izpostavlja pomen celovite evropske solidarnosti in humane obravnave migrantov, ki bi morala biti v središču politike EU. Nasprotuje eksternalizaciji urejanja migracij in kriminalizaciji humanitarne pomoči ter poudarja ohranjanje evropskih vrednot in človekovih pravic nad strožjimi varnostnimi ukrepi.
Matej Grah (Gibanje Svoboda) prav tako poudarja potrebo po skupni evropski politiki, vendar daje večji poudarek preteklim napakam EU zaradi neenotnosti članic in potrebi po učinkovitem upravljanju migracij. Njegov fokus je na izboljšanju zakonitih in nezakonitih migracijskih tokov z bolj strukturirano in odgovorno politiko. Anton Balažek (Desus in Dobra država) izraža skrb zaradi pomanjkanja usklajene politike in potrebo po spoštovanju različnih stališč in izkušenj držav članic EU. Njegov pristop je bolj pragmatičen, saj meni, da bi morale biti migracijske politike prilagojene glede na specifične potrebe in zmožnosti vsake države članice, pri čemer bi morala EU zagotavljati smernice. Poudarja tudi potrebo po uravnoteženju med gospodarskimi koristmi in humano integracijo migrantov ter se zavzema za strožje omejitve solidarnosti, da se ohrani red in prepreči kaos. Saša Fras (Vesna) opozarja, da se ne postavlja ključnega vprašanja – integracije. Najprej bi bilo treba rešiti problem zahodno-balkanske poti, Vesna pa zagovarja sistem, kjer bi ljudje vstopali v EU skozi registracijske centre, kjer bi se prijavili, dobili dovoljenje in normalno vstopili v EU. Mladi migranti bi lahko prispevali k rešitvi pomanjkanja delovne sile, je pa treba krepiti njihovo usposabljanje, socialno integracijo, zagotavljati podporo pri zaposlovanju in enake možnosti.
Uroš Lipušček (Desus in Dobra država) ravno tako meni, da trenutna politika ni ustrezna in učinkovita. Nova Evropska komisija mora izvajati usklajene aktivnosti za odpravo vzrokov, ki vodijo v migrantske tokove, migracije pa obravnavati celostno in usklajeno ter krepiti solidarnost za celotno EU. Rešitev vidita v povzemanju dobrih praks iz držav EU in prilagoditvi na naše okolje. Priseljevanje kvalificirane in potrebne delovne sile je sicer potrebno, a so administrativni postopki predolgi.
David Klobasa (NSi) poudarja, da mora EU narediti več na področju zagotavljanja varnosti. Evropa mora zavarovati svoje meje, priseljevanje pa imeti jasna pravila. Cilj mora biti izkoreninjenje razlogov, ki ljudi silijo v migracije v njihovih izvornih državah. Meni še, da je treba pripraviti enotno ciljno migrantsko strategijo za razvoj in integracijo kadrov s področja deficitarnih poklicev.