Združena Evropa praznuje. Deveti maj Dan zmage nad fašizmom, oziroma konec druge svetovne vojne je bil izbran zavestno. Tvorci nove združene Evrope so na izkušnji druge svetovne vojne poskušali preseči delitve med narodi in vzpostaviti medsebojno sodelovanje in spoštovanje na enakopravni osnovi. Ideja je povezala Zahodno Evropo, svojo popolnost, če temu pogojno rečemo tako, pa je doživela leta 2003, ko je večina članic t.i. Vzhodne Evrope podpisala pristopne pogodbe o vstopu v EU, formalno pa so vstopile prvega maja 2004. S pridružitvijo so bila povezana velika pričakovanja in zadovoljstvo - še zlasti na začetku. Kljub pozitivnim premikom se je postopoma začel širiti občutek, da so revne stanovalke v evropski hiši. Pričakovanja o postopni izravnavi delovnih in življenjskih razmer se niso uresničila. Začetek krize jih je v marsikateri državi povsem pokopal. Razlog ni v t.i. demokratičnem deficitu znotraj Evrope, ampak v obnašanju kapitala, oziroma velikih korporacij. Te v novih državah niso iskale delavcev, potrebnih za proizvodnjo v razvitejših državah, kot so to počele v začetku sedemdesetih, ampak so proizvodnjo začele seliti k delovni sili. Najprej zaradi nižjih stroškov dela in posledično nižjega socialnega standarda v novih članicah. Po drugi strani pa zaradi novih trgov, ki so jih predstavljale te države. Tako so neposredno po vstopu, po ugotovitvi filozofa Mirka Wischke, postale Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Slovenija in Hrvaška klasični trgi za proizvode, storitve in proizvodne lokacije. Bolgarijo in Romunijo pa so postavili kot proizvodne lokacije prihodnosti. Ta opredelitev je za sabo pustila konkretne posledice. Na mikro ravni regij, konkretno Pomurja se ta zgodba da najlepše opisati. »Evropa« in evro in s tem alokacija proizvodnih resursov so čez noč uničili eno od močnejših panog na tem t.i. klasičnem trgu vzhodne Evrope. Zaradi selitve tekstilne proizvodnje v dežele na Daljnem Vzhodu (nizkocenovni tekstil) in selitve proizvodnje tekstila višjega cenovnega razreda na proizvodne lokacije prihodnosti (Bolgarija, Romunija) je regija ostala brez delovnih mest, ki jih ni bila sposobna nadomestiti še danes.
Postopno uveljavljanje različnih konceptov razvoja Evrope (Evropa dveh hitrosti ipd. zgodbe), in delitve na Sever – Jug, Vzhod – Zahod, niso nobena novost, gre le za javno povedana dejstva najmočnejših držav znotraj EU, ki so zaobšla temeljna načela enakopravnosti in solidarnosti. In če k temu dodamo podrto »jaltsko« ravnovesje znotraj EU po izstopu Velike Britanije iz EU.
Vse to za sabo že pušča vidne in nevarne posledice. Predvsem v državah, ki niso položile in tudi ne plačale računov za svoje početje med drugo vojno, ponovno dobiva zagon ekstremni nacionalizem in ozemeljski ekspanzionizem. In Slovenija je tu obkrožena naj prej z Italijo in fašistoidnim Salvinijem, ki hoče Istro zaenkrat na retorični ravni in ksenofobom Orbanom, ki že na praktični ravni izvaja revizijo Trianona s tiho »okupacijo« slovenskega ozemlja. Tu smo na točki, ko se problemov več ne da reševati s sklicevanjem na vladavino prava in enakopravnost v evropski družini narodov. Da se to lahko dogaja, kar se dogaja lahko razložimo le s tem kar smo napisali na začetku. Na Madžarskem je lociranega preveč kapitala – oziroma proizvodnih obratov in preveč obdelovalne zemlje imajo v rokah tuje predvsem avstrijske in nemške družbe, ki so zavezale roke politiki. To kar se dogaja med Orbanom in spitz kandidatom Webrom je zgolj velik plehak teater.
Postopno uveljavljanje različnih konceptov razvoja Evrope (Evropa dveh hitrosti ipd. zgodbe), in delitve na Sever – Jug, Vzhod – Zahod, niso nobena novost, gre le za javno povedana dejstva najmočnejših držav znotraj EU, ki so zaobšla temeljna načela enakopravnosti in solidarnosti. In če k temu dodamo podrto »jaltsko« ravnovesje znotraj EU po izstopu Velike Britanije iz EU.
Vse to za sabo že pušča vidne in nevarne posledice. Predvsem v državah, ki niso položile in tudi ne plačale računov za svoje početje med drugo vojno, ponovno dobiva zagon ekstremni nacionalizem in ozemeljski ekspanzionizem. In Slovenija je tu obkrožena naj prej z Italijo in fašistoidnim Salvinijem, ki hoče Istro zaenkrat na retorični ravni in ksenofobom Orbanom, ki že na praktični ravni izvaja revizijo Trianona s tiho »okupacijo« slovenskega ozemlja. Tu smo na točki, ko se problemov več ne da reševati s sklicevanjem na vladavino prava in enakopravnost v evropski družini narodov. Da se to lahko dogaja, kar se dogaja lahko razložimo le s tem kar smo napisali na začetku. Na Madžarskem je lociranega preveč kapitala – oziroma proizvodnih obratov in preveč obdelovalne zemlje imajo v rokah tuje predvsem avstrijske in nemške družbe, ki so zavezale roke politiki. To kar se dogaja med Orbanom in spitz kandidatom Webrom je zgolj velik plehak teater.